Jack and Sally– Who We Become
Engineer Records, 2019
Ne morem si pomagati, a svoje koncepte dobrega v glasbi datiram v devetdeseta leta, v katerih se je, menim, zgodilo veliko odločujočega in določujočega, konciznega, da smo lahko tisti, ki smo bili blagoslovljeni z možnostjo konzumiranja vse te pisane glasbe s sporočili in energičnostjo v svojem bistvu doživljali renesanso kreativnosti, ne da bi to dojemali kot nekaj posebnega. Tokrat se ne bom opiral na grunge, temveč bom posegel v tisti drugi, recimo temu popovsko bolj zapolnjen del alternative, ki se je poigravala s punkom, z indiejem, s spevnimi frazami, ki so ostale v malih možganih ter nas spremljale v podobi zasedb Soul Asylum, Goo Goo Dolls, morda z melosom izvrstnih Sunny Day Real Estate in smo bili deležni boljšega, kot so kasneje poustvarjali Jimmy Eat World ter podobni. Pravzaprav sumim, da iz istega dominiona navdiha črpa tudi londonski trio Jack & Sally, ki se na mojem predvajalniku predstavlja tokrat s konceptualnim EP-jem Who We Become in, dame in gospodje, fantje in dekleta, bend zveni tako, kot se spodobi in na nivoju tedaj svežega, vznemirljivega vala kakovostnih alternativcev, ki so stremeli za MTV-jem in radijskimi valovi ter nanje tudi prispeli.
Sedaj so se časi malce spremenili in kar naenkrat na mainstream postajah ni več dovolj posluha za optimistični melos in ravno dovolj našpičeni zvok bendov, ki niso enolični, abotno postani, hipsterski, temveč nosijo neko dodatno noto, ki je dejansko več kot poslušljiva in užitna! Londonski trio, ki ga sestavljajo nadarjeni ter spevno poslušljivi Ben Felix na vokalu in basu, idejno polni Joshua Jacobs na harmonični kitari ter ravno prav retro udarni Pravir Ramasundaram za bobni ponuja prej omenjene sentimente inteligentnegain ravno prav melanholičnega indie rock popa, kot bi ga bili deležni iz ZDA nekje v drugi polovici devetdesetih in ponujeno, vsaj na moji strani zvočnikov, zbuja burne, lepe odzive ter valove navdušenja, saj ta hip potrebujem nekaj optimističnega, dobrega, sončnega.
Izvrstni EP pripoveduje zgodbo imaginarne Macy, ki sluti in čuti potencial mladega človeka, ki je lahko vsakdo in vse, obenem pa s karakterjem in slo po drugačnosti od sivega sveta stremi k temu, da pusti sled, se upre okvirjem zatiranja družbe, je iskrena do sebe in sveta. Izvrstni uvod s skladbo Superstar pričara podobo mladega dekleta, ki ima sanje o vesoljnem svetu, o blišču odrov, svojo nedolžnost pa postavlja na preizkušnjo pred svetom polnim pasti in zavajanj. Jack & Sally so optimistični in v posebnem zvoku, ki asocira na prej omenjene Sunny Day Real Estate z dodatki tako Soul Asylumov, morda na Stereophonics način, pritiska na prave registre. Ravno prav agresivna kitara z alternativnim punk etosom, udarna ritem sekcija in vokal, ki zleze v podkožje peljejo zgodbo optimistično, svetlo, z izvrstnimi refreni in sporočili o tem, da je potrebno ohraniti ponos, lastno držo, biti pogumen. In nato preobrat v bolj punkovske, a vseeno spevne vode! Nevernia je udarna ter potegne na ostrino zgodnjih izdelkov punk bendov, kot so Gaslight Anthem, a s še vedno slišnim dodatkom prej navzete alternative. Udarni stakato, uporniška drža, duh revolucije, ki jo Macy s svojo odrezavostjo nosi v svet, nosi občutek mladosti, svežine, navdiha, s katerim smo nekoč vsi čutili, da lahko nosimo na plečih težo celotnega sveta, ga spremenimo, ne da bi s tem idealizmom skvarili obete zase. Bend funkcionira tudi v bolj odločnih delih brezhibno!
Tomorrow’s Revolution je krasno melodično nadaljevanje, ki parira vsem bolj odločnim alternativcem s spevnimi refreni dandanes, sam pa sem navdušen nad ravno pravim balastom jeze proti enoumju sveta, ki potrebuje premeno, spremembo, potrebuje vizionarje, ki bodo uspeli ne samo podaljšati dobo uporabe tega lepega planeta, temveč morda ponudijo tudi boljše alternative za vse uničene sanje, za obet dneva po jutrišnjim. Jack & Sally so morda naivni idealisti, a zvočno sanjajo o alternativah ter ne zapadajo brezdušju, zgodba o Macy pa sugestivno nagovarja tudi tiste, ki smo najstniška leta in moč dvajsetih pustili za seboj že pred časom, da ne klonemo, se ne damo, ne obupamo, ohranimo vedrino idealista, ki smo ga v srcu nekoč nosili vsi. Long Way Home s spevnostjo ohranja tisto zelo poslušljivo nalezljivost patosa, ki ni patetičen in jokav, bend pa dokazuje, da so lahko primerni za vse situacije, za radijske valove in mainstream, za mlade in malo manj mlade. Sklep s klavirsko sicer korektnim uvodom skladbe Macy, ki dokončuje pripoved o dekletu, ki je razdalo sebe in bilo prizadeto, a so tudi razočaranja, ne samo uresničene sanje del tega, kar tvori življenje. Najprej balada, nato pa ta vnetljiva iskra zagona, krasnih harmonij, ki ste jih vzeli za svoje, zaradi elana, dobre uigranosti, igrivosti, zagona, obenem zavoljo korektne in ne pretirane galantnosti produkcije, ki je na nivoju.
OK, morda ne gre za čisto revolucijo in za nove koncepte, a Jack&Sally s krasnim ploščkom Who We Become prinašajo salvo dobrih skladb, ki funkcionirajo, pričarajo nasmeh na usta, vas energijsko zapolnijo in ne ubijejo. Imajo nekaj privlačnega v sebi, morda tisti eliksir mladostnosti, entuziazma, ravno pravšnje doze naive, s katero je lahko sivina sveta znosnejša, hlad vsakdana lepši, življenje bolj eterično ter obsijano s soncem. To je bistvo obeta, da smo lahko kadarkoli in kjerkoli kot Macy – morda malce postarani, a živi, polni upanja, polni srčnosti, vere, samozaupanja, duha revolucije in predvsem sanjači. Pri tem je plošček vsaj z moje strani predvajalnika začuten kot dober, potenten, prodoren, pa čeprav ne ponuja nekih globljih resnic, globljih odgovorov, modrosti ali filozofske globine, temveč temu parira z življenjskim tonom korektne, agilne, vitalne alternativne konture nekega drugega časa in nekega drugega sveta, v katerem smo nekoč živeli ter puščali svojo mladostno sled.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 8 / 10
