Inmate – A Small Measure Of Peace
(samozaložba, 2020)
To, da je lahko metal sredstvo trženja in komercializacije ni več nikakršna skrivnost, mi je pa zanimivo, ko se nečesa tako ambicioznega ter ekonomsko fokusiranega lotijo glasbeniki iz tega precej uporniškega žanra na naši strani Alp. Dejansko me ne čudi, saj je od glasbe tukaj domala nemogoče živeti, ko pa je umetnik primoran v svojo ljubezen do glasbe investirati mnogo, od tega pa ne dobi nič ali le bore malo, marsikomu poideta pogum in volja ko se metrika časa in minljivosti pomakne prek treh dekad. Prav nič torej ni presenetilo dejstvo, da so po recepturi nekaterih glasbenikov iz preteklosti (Lordi so bili le eni prvih takih) tudi velenjski upi Inmate sklenili preveriti, ali je Slovenija dovzetna na malce več trših zvokov ter na to, da se na oder EME v boju za več razpoznavnosti postavi bend, ki si je pot prvotno gradil s trdim odrskim delom, dobro decibelno glasbo, ki je najprej koketirala z metalcoreom, kmalu pa spremenila svojo integralno kemijo, predvsem pa za razliko od ostalih slovenskih metalcev delala trdno na profesionalnem pristopu ter dodelanem odrskem izgledu. Dobro, lahko rečemo, da obleka ne naredi človeka, dober izgled črnine pa ne vsakega stilsko dodelanega dolgolasca metalca, a je peterec iz šaleško-savinjskega konca svoj primat dobrega dela doslej dokazal že s tremi dobrimi če ne že izjemnimi studijskimi izdelki, sodbe o okusu in podobnem pa tu na tem mestu ne bi podajal.
Vem da na naši strani Alp ne manjka zavistnežev, ki doslej niso naredili še nič ali pa je bilo storjeno pod vsako kritiko, pa si vseeno jemljejo pravico igrati razsodnika in negativnega ocenjevalca, pri katerem ni nič pozitivno ocenjeno, zato bom na tem mestu, obljubim, prizanesljiv do takih vsevedov, obenem pa si bom prizadeval podati sodbo kar se da objektivno. Najprej opazka – A Small Measure Of Peace ni novo delo, saj gre na tem studijskem izletu v bolj akustične vode za dosledno reciklažo že slišanih skladb s treh preteklih albumov (oziroma, če smo natančnejši, zgolj z zadnje plošče Anarthas), a na način, ki dopušča vnovično spremenjeno dostopanje do istih počel že narejenega. Ker so po okusu večine radijskih postaj ter publike trdi zvoki distorzij težje prebavljivi, so se fantje tokrat zatekli k recepturi, kjer se da isto preizkusiti z zvoki organske akustike ter videti, ali stvari funkcionirajo. Kot Noctiferia na izvrstni Transnaturi, a z malce drugačnimi razmerji elementov igre.
Že po simfoničnem uvodu z estetsko lepo izgrajeno skladbo Hold On Forever, na kateri Inmate preizkušajo Metallicin paravan z S&M-a. zvok godalne sekcije, koncertnega klavirja in akustičnih kitar, na katere se dodaja eterični, ravno prav raskav vokal Marka Dupliška. Rok Jurečič je s svojo orkestracijo in občutkom za klasične instrumente dodal zvenu zasedbe novo dimenzijo. Senzualno, okusno, ravno prav melanholično in z zvenom angleščine, ki presega slovensko trdojezično povprečje. Okusna predelava lani izdane skladbe, v kateri se generični groove in sintetika kompenzirajo z dinamiko in bolj doživeto interpretacijo lirike o tem, da vsi delamo napake in da je to življenje krasna karmična šola. Filozofsko podkrepljena mantra o smislu, o teži odločitev ter obžalovanjih eksistence je prežeta z vedskimi modrostmi, vseeno pa Inmate ne zazvenijo lažnivo, površno, prozaično. Morda malce premalo slišne in poudarjene akustične kitare, ki jih obvladujeta Andrej Bezjak ali Nama Kirtan das ter David Vodopivec puščajo več tolkalskega prostora Jureta Grudnika, na katerega se nekje subtilno podtalno dodajajo nižje frekvence basa Mihe Oblišarja. Okusen uvod, poudarjam vnovič, po katerem je potrebna še ena reciklaža s skladbo Re-Cycle (Samsara). Skoraj španske kitare, pridih popa, godala. OK, komercialno všečno, a na podobni noti kot začetek navlečeni ritem ter melos poje cinematično, zadržano, spevno, umerjeno ter kalibrirano na organski frekvenci eksistence ter ugodja. Ni presežka jeze, ni agresije, ni razbrazdanosti temveč le sugestija popolnega miru ter umiritve. Inmate se v tem dinamičnem kokonu topline znajdejo prekleto dobro, okusno sproducirani, orientalski vajb pa še bolj eksplicitno izpoje Karmageddon. Domala na sitar modificirana kitara, okusni zvok tabel in tarabuke, zvončki, orientalska izštevanka pa prenaša sporočilo dušnega dolga, obveze do drugih ter sveta, ki je univerzalna ter leze v podkožje na način, kot smo morda svoj čas dopustili enako sugestivnim Incubusom.
Morda najokusnejši premik k bolj unplugged duši se zgodi s skladbo Cornerstone. Ta zračni glas Marka Dupliška dodaja celoti karakter ter ravno pravo mero ostrine, mladega oratorja pa kar spontano začnem primerjati s Chesterjem Benningtonom. Komad v novi preobleki drobi in prinaša dokaz, da znajo fantje dobro pluti po bolj senzualnih vodah, Inmate pa zaradi tega ne izgubljajo inerce, moči, zagona. Balada Dare To Fail je pri tem le dodatek k bolj melanholičnemu podtonu plošče, krasen refren ter izvrstno vokaliziranje pa vnovič dokazujejo, da so Inmate zasedba, kateri je okvir provincialne Slovenije pretesen, a je morda nesrečno tudi to, da so se na nek način zapisali glasbi, ki je datirana s prelomom milenija in vprašanje, če to še funkcionira. Bolj udarno in trdno, bolj izvirno njihovo zveni finale s skladbo Atma, ki je v podobi, ki smo jo užili na naboru EME distorzirana, napolnjena s sintetiko, z decibeli, z zgoščeno esenco, ki teče sicer po žilah zasedbe.
Milenijski zvok, krasni vokali, pridih Linkin Parkov in iluzija, da je lahko ves svet njihov, predvsem pa zrela, ravno prav umirjena natura, ki se jo je bend navlekel po tem, ko so večinsko prestopili prag 40 let – to je tisto, kar gradi zvok zasedbe za to leto, za sedanjost. Morda ni več potrebno nič dokazovati in so začeli le uživati v komplementarni celoviti energiji, ki se lahko izgradi le med zasedbo, ki je kohezivno povezljiva kot Eno. Inmate to nedvomno so, mini album A Small Measure Of Peace pa je namenski odklon od običajne prakse, ki pa odseva čut za estetiko, za razmerje lepega in okusnega, zaradi česar, sem prepričan, jih zlahka in brezskrbno lahko zavrtijo tudi komercialno zahtevne radijske postaje. Uroš Boršič je zapakiral vse skupaj v dostojen zvočni paket, kar, verjamem, ne bo pogodu metalskim puristom, a si natočimo čistega vina in priznajmo, da kar je dobro, ni slabo, Inmate pa svoj del posla poznajo do zadnje pedi tako dobro kot poznajo lastni žep, iz katerega, upam, še kdaj pade kak tak posladek, ki jim bo dopuščal zapustiti cono udobja ter obenem ostati zvesti samim sebi. Bravo!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 7 / 10
