IMMOLATED MOTH – Pain
(Moth Music, 2018)
V vsesplošni poplavi dražljajev, vizualnih, zvočnih in vsebinskih, je težko ločiti zrno od plevela ter genije od bleferjev, natolcevalcev ter resnične umetnike od imitatorjev. Marsikje se izgubljajo tudi vsebina, notranja inerca ter smisel, zato se lahko prav zlahka zgodi, da se kaj, kar bi bilo vredno razmisleka in razmotritve, skoraj neopazno odkotali mimo, ne da bi razburkalo vašega zaznavnega horizonta, sporočevalci na drugi strani pa so medtem stremeli k nečemu višjemu, zanje najpomembnejšemu in ključnemu. S tega naslova se najprej vnaprej opravičim za mojo nenamerno ignoranco, a ko sem v poštni nabiralnik prejel nemarno popisan in na domačem računalniku prepečen plošček z na roko skoraj neberljivo napisanim imenom Immolated Moth ter naslovom albuma, ki ni obetal veliko pozitivnega in dušo osrečujočega, Pain, mi je vse skupaj ob poplavi obveznosti, drugih, egoistično rečeno vsaj zame pomembnejših zadev, vse skupaj samodejno jemalo voljo po poglobitvi in analizi, a je bilo to krivično do dela in truda, ki ga plošča nosi.
Immolated Moth je ideja in produkt dela enega samega človeka. Thom Bleasdale je mladenič, ki nosi v svojem notranjem ustroju klic death metala, obilico glasbenega, predvsem pa produkcijskega znanja, ki prinaša močan notranji udar dovršene glasbe, ki je izzivalna, osebno izpovedna in disfunkcionalna v tisti meri, ki zna pustiti vsaj majhno, a nezanikljivo sled na hudo utrjenem površju ignorantskega sveta. Po poglobitvi v esenco in umetnika pretrese dejstvo in podatek, da je Thom v svojem delu pustil s ploščo bližje vsem tistim degenerirancem in voajerjem, ki se naslajajo nad nesrečo in trpljenjem bližnjega, saj se v delu neusmiljeno razgalja njegov vsakdan v nenehnem boju z boleznijo fibromiaglijo. Thom je namreč že šest let priklenjen na posteljo in Pain opisuje dosledno agonijo, pekel in notranjo turbulenco, ki jo ne privoščim nobenemu človeku. Immolated Moth je že s tega zornega kota več kot le dokaz, da pregovor, kjer je volja, tam je moč, absolutno drži, Pain pa dokument tega, da so negativnost, trpljenje in bolečina dobri temelji za delo, ki se čuječih le dotakne tudi dandanes.
Devet skladb je v svojem bistvu in esenci najiskrenejši death metal, ki mu je težko oporekati. Na računalnikih sproducirani digitalni bobni, kitare, bas, prek česar se plazi ta temačni, skoraj demonski vokal, ki mu najprej, če ozadja ne bi vedeli, pripisujemo zlahka enoličnost, rezerviranost, morda black metalsko vzvišenost, a je bolečina, ki jo je čutiti kot gosto, neposredno in nezanikljivo vezivo plošče, tisto surovo esencialno bistvo, ki mu Thom dostopa inovativno, lucidno in z občutkom. Kot bi bil izvzet vsaj v trenutku glasbene geneze iz vse agonije, klavstrofobičnosti in neprostovoljne ječe, v katero je mladeniča prignalo življenje z vsemi izzivi in preizkusi, ki nam jih rojstvo nalaga na poti do poslednjega počitka.
: )
Otvoritvena skladba Suffer In Peace je poosebljeni krik iz globin pekla. Hladne, kirurške black metalske kitare, kirurško stanjšani bobni in hropeči Thomov vokal ponujajo recepturo dobrega starega death metala iz devetdesetih z ravno prav začinjenim intelektualizmom ter uničevalno produkcijo, ki je atmosferična, postavljena striktno na tiste temelje, ki se že po prvem posluhu loči od thrasha ali HC metrike. V celoti je nekaj simfoničnega, zlovešče grozljivega in pri tem bi se celo strinjal, da je poleg asociacije na Autopsy, kar nekateri slišijo pri solažah, v kontekstu čutiti pridih Deicidov, Godflashov, v celoti pa se razkriva še ena globlja, morda doomovska podnota črnine, ki death metalu dodaja jazz progresije, odtenke zgoščene elektronike ter konture inovativne morbide. Skoraj na Nine Inch Nails s pridihom Mansonove eklektike navlečeni Anger je odmik v tiste skrajne vode, ki jih pri nas na slovenskem morda prikličejo Hexenbrutal ali inovativni dvojec It’s Everyone Else. Veliko je umazanije, surovosti, nepopustljivosti in še več hrupa z namenom. Slednji določa domet in konture tudi razlogu besa – bolezni sami v brutalni skladbi Insidious Despicable Sickness, s katero so grozljivi vokali in temačna lirika, ki jemlje zadnje atome moči za zadnjo ekspozicijo pred zloveščim koncem, ki bo najverjetneje odrešitev. In na drugi strani teh okopov stoji nič hudega sluteči in vsega polni razvajenec, ki mu ni nič dovolj »true« in nič dovolj »grind«. Grind on this, matervola! Epskih sedem minut dolgi Ecocide dodaja kompleksnosti še malce več sonične razgibanosti z basom, bobni, dobro domišljenim suspenzom ter zvočno malce svetlejšimi, manj uničevalno gostimi konturami zvoka. Je morda razlog rahli upad moči in življenjskega libida? Ne, v zgodbo se dodaja namensko malce dokazane nepokorščine, ki ohranja Thoma pri življenju tedaj, ko bi marsikdo že obupal. Interrupted Reality dodaja v kontekst vnovič več demonske grlenosti in Thom je tu le kanal, ki izpoveduje temo in grozote svoje mizerije, ob vsem skupaj pa ne izpade ceneno, prozaično ali patetično. Ne stremi k temu, da se vam smili, tisti pravi death metalski zanesenjak, če ga le imate v sebi, pa lahko prizna, da je v tem trpljenju veliko vsebinsko dobrega za svet glasbe, saj je Pain polnokrvni izdelek z repom, glavo, vsebino ter preobiljem dobre glasbe in lirike. Extinction s krasno kitarsko uverturo in pravoverno strukturo dobrega death metal komada mi prikliče v spomin zvok in esenco benda, ki je prav tako v daljnih devetdesetih oral ledino na naši strani Alp. Še pomnite Xenophobio? Dodajte temu še malce dooma in blacka in že smo blizu temu, kaj obeta avantgardni, a žal koncertno onemogočeni Thom, ki vas po suspenzu in pošastni počasnosti z grozljivim The Bloody Hunterjem dotolče z jazzy fragmenty skladbe Complexity ter zadnjim izbruhom agresivnosti in strupeno nalezljivega pesimizma s skladbo Heavy Rain, po kateri sledijo rekapitulacija ter vdaja in priznanje, da smo nevede in nehote odkrili biser tam, kjer ga ne bi pričakovali.
Fak! Po posluhu plošče Pain priznam, da je to album, ki mu težko oporekam težo in esencialnost. Težko sem kritičen do surovosti in navidez nametanih fragmentov in težko iščem paralele v metalskem mainstreamu, ker to Immolated Moth nikoli ni bil niti ne bo. Pain je surova lepota trpljenja in poosebljena iskrenost pravega nihilizma, ki straši, kocini in opominja, da smo ljudje lahko zelo trdoživa in trmasta bitja, ki zmorejo kreirati umetnost tudi v ekstremnih razmerah. Pain je dokument težkega življenja in trpljenja, ki je iz izjemno trmastega in izjemno nadarjenega posameznika izcedil enega najčistejših nektarjev ali eliksirjev najboljše dušne glasbe, ki jo ta svet verjetno ne bo dojel in poveličeval, ker ni v celoti veliko komercialno obetavnega in ker se bolečine, trpljenja, minljivosti in smrti ne oglašuje na TV valovih, na radiju ali velikih panojih, ki vas programirajo v vaši potrošnji. Škoda, saj je to, kar se je zgodilo tokrat s to ploščo nekaj izjemnega, genialnega in glasbeno navdihnjenega, takšni biseri pa, verjamem, niso za vsakogar.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 9 / 10
