Hyperion Searphical Euphony
Black Lion Records, 2016
Kako sladka so presenečenja, ko v malhi dobre godbe izbrskaš ploščo, ki je kar precej časa čakala na oceno, namesto običajno mehkega in brezveznega sranja pa dobiš v ušesa in dušo gosto črnino najtršega kova. Švedi so itak narod, ki je doslej najpogosteje porodil ekstazo občutij na tej strani zvočnikov, je pa res, da je črnina ekstremnega black metala tisto, po čemer posegam. Vseeno je prvenec stockholmskih obvladačev Hyperion plošča, na katero lahko brez skrbi in obžalovanja polagate vse svoje upe ter veste, da boste deležni trdega deserta z jajci in dušo! Zasedba, poimenovana po enem izmed ducata titanov, padlih bogov in otrok grške boginje Zemlje Gaje ter boga neba Urana, je s kombinacijo melodičnega black in death metala ena izmed tistih redkih šestčlanskih zasedb, pri kateri je tretji kitarist nuja, brez katere se ne da živeti. Plošča Seraphical Euphony je briljant moderne produkcije, ki s sklicevanjem na devetdeseta po formi in trdnosti vsebine pade v isti koš kot, denimo, bolj znani in opevani Emperor ali Dissection, a so Hyperion še željni dokazovanja in priznanja.
Album z devetimi izvrstnimi konceptualnimi skladbami stavi na vse ali nič za vse solde, brez rezerv pa se tu dokazuje vseh šest kakovostnih članov zasedbe. Anders Peterson za bobni in atmosferičnimi klaviaturami, Erik Molnar, Micke Malm in Efe Guner na kitarah, Raul Vicente na basu ter izvrstni Harry Lauraeus na grlenem in intenzivnem vokalnem mestu. Simfonični in epsko zastavljeni kitarski aranžmaji, intenzivna in gosta tekstura večplastne glasbe, močna lirika ter intenzivna vokalna interpretacija, dinamika, ki kocini – vse to daje vsej plošči popoln sijaj. Senzualni uvod z akustično lepoto skladbe Remnants Of The Fallen dokaže že s prvimi prijemi, da so v igro vpleteni močni glasbeni aduti, postopna nadgradnja z epsko razprtimi atmosferičnimi večglasji pa se s starodobnim death black ekstremom skladbe Novus Ordo Seclorum gosti v kompaktni strd treh brutalno kalibriranih kitar, tradicionalni ritmiki neusmiljenih bobnov ter basa pa daje zadnjo peklensko noto grleni black metalski vokal ter te demonične klaviature v ozadju. Ni pretirane teatralike, ki jo pri tovrstni godbi ne maram (spomnimo se le na pretirane in brezvezne komercialne prijeme Dimmu Borgiirjev), je pa celota tako tekoča in dih jemajoča. Surovost, neusmiljenost in organska lepota precizno oddrgnjene godbe, preobilje plasti in glasbe, ki polni sleherno vrzel, nato pa ta prefinjena dinamika, s katero ne vodeni nič.
Flacellum Dei gradi na podobni metriki, kjer se po akustiki na celoto lepo lepijo našpičene in brutalne distorzije, bend pa gradi svojo krvavo fresko popolne godbe na temeljih prvovrstnega death metala ter black metalskem imaginariju na način, kot smo ga nekoč lahko obilno konzumirali v zlatih devetdesetih. Klasična Dissection nota seka iz sleherne pore, izjemni tehnicizem vsakega člana posebej pa tke kopreno prvovrstnega in res izjemnega metala. Seraphical Euphony s svojo suspenza in domala baladnega melosa polno podnoto ogreje in razbeli tiste koščke osamele in na prekletstvo obsojene duše, s katerimi se Moral Evasion lepi na receptorje ugodja podobno, kot so ti dojemali The Haunted. Prefinjene in lepe klaviaturem melodični zdrs v sfere sladkega in mehkega udobja tople varnosti, nato pa ekspertno zabeljeno trganje z masivnim rifom ter distorzijami. Seksi! Primal Cosmic Ascendancy je verjetno najmočnejša skladba albuma. Srednjeveški intro, krasna akustika, nato pa razpiranje registrov, a na bolj senzualen in prefinjen, stopnjujoč način. Brutalna lepota, krvniška preciznost in kirurška neusmiljenost selijo temo black metala v polje, ki ga v death metalu spoštujem in ljubim, temni poudarki pa so tako genialno dozirani, da ni v celoti slišati nič odvečnega ali estetsko nekompatibilnega.
In to je maksima celote, ki ne premore enega samega šibkega člena niti v nadaljevanju! Zephyr Of Crace ali Empyrean Yearning – oboje dodaja tisto klasično noto, ki jo bomo navkljub novejšemu datumu pri Hyperion v bodoče terjali, saj po izjemnem prikazu moči in dometa superiorne glasbe ne želimo zdrsniti v regresijo ter priznavati veličino v čem manj dodelanem. Po finalu z eno boljših skladb že tako izvrstnega albuma, s skladbo Blood Of The Ancients se je namreč spletla naravna vez, s katero je bend svojo nalogo prepričati nas opravil s popolno petico, z odličnostjo nagrajeno poslušalstvo pa lahko zgolj priznava, da je to, kar ponuja Seraphical Euphony, nekaj nadstandardnega, nekaj nadsvetnega in vrednega multiplih ponovitev, ob kateri se vedno razkrivajo nove plasti, skladbe pa ne izgubljajo ostrine, sijaja lepote ter občutja grandioznosti, ki jo v sodobnem metalu velikokrat pogrešam. Hyperion, hvala za izvrstno dozo glasbe z dušo in vsebino! Naslednjemu vabilu na ples se z veseljem odzovem prej in z manj omahovanja!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 10 / 10
