Formosa – Danger Zone
Metalville Records, 2020
Dekleta in fantje, širno občestvo v strah zaverovanega naroda, v času krize in samoizolacije, karanten, nevarnosti, obeta končnosti je pravi trenutek, da prisluhnete morda tudi vsem tistim zvokom glasbe, ki ste jo tako trdoglavo zavračali, ker so v življenju vsakdanji trenutki preveč dragoceni, da bi jih tratili za povprečnosti! Nekako napol po službeni dolžnosti, napol zavoljo zavesti, da je tudi trenutek zrel, se tako posvečam interesantnemu izdelku essenskega tria Formosa, aktualni ter po naslovu kar nekako preroške plošče Danger Zone. Fantje verjetno niso ciljali na to noto nevarnosti, a je nekako padlo vse na pravo mesto, ki mu danes z veseljem posvečam svoj čas in svoje pero.
Formosa je retroidni odmerek hard rocka in heavy metala, ki se opira zavestno na osemdeseta, na Mötley Crüe, na vso tisto generacijo danes morda odvcetelih glasbenih izzivanj, ki so stavila na kitaro, na bobne, na bas, na pozo in soočanje s svetom. Ustanovljeni leta 2015 po precej zdrizastih ploščah Tight & Sexy ter Sorry For Being Sexy stavijo na iste adute, a z malce manj seksapila v samem naslovu plošče. Deset novih avtorskih skladb, ki jih mladci prodajajo prek založbe Metalville združuje znanje zasedbe s produkcijsko ekspertizo Martina Furie, ki je snemal že plošče zasedbe Destruction, s tem, da je za dobro studijsko delo potrebnega veliko domačega dela in korektno opravljenih domačih nalog. Formosa tu drgne galantno in brez zadržkov, brezsramno starikavo. Že z uvodno skladbo Dynamite, ki je standardni hard rock štikelc v klasičnem pomenu besede javlja, da presežkov ne bo, ker dejansko niso potrebni. Pravoverna kitara Nika Beera, precizno, a ne presežno bobnanje Parisa Jaya in ta tekoči bas Nika Birda, kateremu slednji pritegne s posebnim, skoraj iritantno nosljavim falzetom v maniri Dee Sniderja ne ponuja dodatne vrednosti. Suhoparna dinamika, ki jo ne razburka niti stereotipna, klišejska solaža, je namenjena temu, kar se trži – obrtnemu glancanju starih jajc z novimi prijemi, ki povzemajo stare recepture, a ne morejo povzemati duha časa. Komad o psihozi, o nasilju, nakar sledi vsaj po mojem okusu prepričljivejši šus skladbe Masquerade. Dobra, trdnejša linija, malce več Mötley Crüe odrezavosti ter distorzij, Nik pa s svojo imitacijo Vinca Neila lepo sovpada s ceneno postavko predvidljivega, a zabavnega preigravanja standardov. Bolj domiselna kitara, malce več igranja s strukturami in lestvicami ter korektno uravnotežena igra treh zabavnih fantov se z Leader Of The Pack usmeri v vode Van Halenov in podobnih asov natupiranih frizur in spevnih, a sluzavih viž, s tem da Formosa ne stavijo na virtuozne vragolije, temveč raje na tistih par rifov, ki vam nehote spolzijo v podzavest ter vam z brenkanjem na prave nervne vode dokazujejo, da ste bili tudi sami, čeprav nehote in v opoziciji, v srži pusiji, ki se jih da prevračati. Kul, a veš, da nisem kritik za vsako ceno in da rad tudi pohvalim, če kaj funkcionira? In pri Formosi se sedaj igra šele začenja, saj je pod videzom groteske veliko dobre glasbe, ki jo fantje odigrajo z občutkom in s stilom! Svoj občutek za finese pokaže Nik Beer, bend kot celota pa funkcionira stadionsko in veristično.
Night Of The Witch s svojim naivnim imaginarijem čarovnic in klišejev osemdesetih boža s pravimi toplimi distorzijami, fantje pa preobračajo distorzirani spev v skoraj bluesovski sentiš, ne da bi izgubili moči in zagona. Formosa z bolj sentimentalnim akustičnim komadom Manic Lover dodajo tisti ravno pravšnji ton melanholije, v katerem je dejansko najbolj moteč a obenem esencialen pretirani falzet Nika Birda, ki ni najboljši vokalist, v precej nemško zveneči izgovorjavi pa se spomnim na Scorpionse in malo morje tevtonskih poskusov anglizacije rocka, ki ni bila vedno efektivna, nas je pa pred desetletji konstantno obstreljevala z radijskih valov. Sold My Soul z motivom razprodaje duše, da bi lahko igral naivno, a nabrito igrivo dodaja malce šundra in umazanije, smešni, a dobro odigrani Rakija Fever z asociacijo na Alice Cooperja dodaja še malce pulfra, malce balkanske note, saj je za odklop od realnosti namesto burbona uporabljena visokooktanska pijača, ki kljubuje pizzi in coli (saj veste: »Fuck the cola, fuck the pizza – all you need is šljivovica!«). Smeha polna skleda, ki se nadaljuje v isti maniri s kravjimi zvonci skladbe We Go Out Tinight. S Starry Eyes se Formosa utirjajo na zadnje tirnice, s katerimi je nivo jasen, recept in zvoki domači, saj se vse zabija na polno z Light It Up, na katerem ne manjkajo visokooktanske kitare, stampedo ritem ter ta vokal, kot bi v bendu pel Bart Simpson. Vse v imenu celovitosti.
OK, plošča Danger Zone ni izdelek brez napak. Glavni ugovor zoper Formoso je identičen tistemu, zaradi katerega ne morem Mötley Crüe jemati kot čisto zlato. Težava je iritantni vokal, ki igra na isto noto, na isto barvo, obenem pa je prav ta samozavest, s katero se nekaj tako iritantno nepopolnega postavlja v prvi plan pred več kot solidne kitare in ritem sekcijo, daje celoti nek svoj čar. Dokler Formoso jemljemo kot posvetilo preteklosti in ne kot nekaj, kar stremi po izvirnem, je vse kul, je pa res, da se s pomočjo takih skladb, kot so jih nanizali fantje na svojem ploščku, spomnimo resničnim »nevarnim fantom« preteklosti. Tedaj so bile stvari izvirne, songi nevarni, po tem, kar ponujajo Formosa leta 2020 pa je vse skupaj povzetek, repriza, ponovitev nekih drugih konceptov iz drugih časov, ki danes, če so odigrani tako, kot so, zvenijo kot ceneni cover band. Danger Zone je tako bližje definiciji imitacije, morda celo plagiata, ki to ni. Formosa s tem ne spuščajo nivoja dobrega muziciranja, a se ob vsem skupaj le vprašam, zakaj ni v celoti več lastnih jajc in lastnega karakterja, temveč se na prvo žogo ponavlja nekaj, kar smo, upam, pustili za seboj za vekomaj, a je vse le stvar okusa in osebnih preferenc, kljukica ob preposlušanem in ocenjenem pa le podana. En greh manj na listi – pojdimo dalje!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 6 / 10
