Final Breath– Of Death And Sin
(Metalville Records, 2018)
»Dragi Božiček, letos nisem bil najbolj marljiv, a bo naslednje leto bolje, obljubim!« je vsakoletna resolucija, a ob pogledu na kopico starih grehov ne morem pritrditi, da mi gre najbolje. Letos so se tako pod kupom bolj ali manj neintrigantnih zadev z bolj ali manj neizvirnimi imeni in naslovnicami izpod prstov znašli tipi, za katere sem bil že lani prepričan, da sem jih preposlušal in spisal, da pa ne bi v božično nogavico fasal oglja ali fekalij sem se še pred koncem leta zagnal v repetitivno poslušanje glasbe, ki ni najnovejšega datuma. Ob posluhu nemškega produkta polpretekle zgodovine sem pomislil, da po letu 2004, ko se je zgodil plošček Let Me Be Your Tank, o četvercu s thrashersko death naturo Final Breath nisem slišal ali prebral mnogo, a so dedi še živi in brcajo! Pri Metalville Records izdani peti album Of Death And Sin ponuja dozo sicer že slišanega, a prekleto dobro skovanega dela, ki predstavlja bend z novim vokalistom in novo vsebino.
Deseterec moderno zvenečih metalurških skladb seka na polno in za vse solde, se ne obremenjuje s tem, kaj bi lahko ponudili novega, v celoti pa bolj kot švabsko pedantnost slišim severnjaški etos, severnjaški zanos in ostrino, ki smo se jo navlekli pri gothenburški šoli dobrega klenega muziciranja. Za naslovnico, po kateri bi pričakoval glasbo zasedbe Ghost se zgodi nekaj boljšega! Oster kitarski zvok, ki je nasičen, dobro nasičen, je delo pedantnega Jörga Breitenbacherja, ritem sekcija drobi in tolče na polno, za kar sta kriva Heiko Krumpholz za bobni in Thomas Wissel na basu. Že po udarnem uvodu z mogočno tektoniko uvodne skladbe Babylon C.E. se zastavlja visoko zveneča paradigma kvalitetnega, polnega thrashiranja. Dober zvok, grozljivi imaginarij pekla in ogrevanje, po katerem je groove in melodični udar decibelov nuja. Yearning For Next Murder zveni, kot bi ga spisali stari dobri The Haunted iz ere One Kill Wonderja, ko pa se v splet doda več kot spodobni grleni vokal Patricka Gajde, predem od užitka! Kako tudi ne, saj je pod zvočno sliko podpisan mogočni Peter Tägtgren. Funkcionalno lepoto krasi lepo ravnovesje agresije in dobrega zvoka, na katerega se sicer ne s tendenco izvirnosti, a z željo po dobrem zvoku in prepričljivosti vesi veliko dobre kakovostne resonantne metalurgije. Krasna kemija benda šprica iz sleherne pore, prav zlahka pa povem, da je nov vokal prinesel več elana, več dometa in več moči v bend, ki je sedaj še bolj trden kot je kdajkoli bil. Agonized, Zombified, Necrotized s svojo gorovsko poetiko opeva gnilost telesnega in lepoto grdega. Spet kot britev ostri rifi, mišična ritmika, organski udar ter perfektni vokali, ki sem jih pri Švedih vzljubil, sedaj pa mi ga razbeljenega in perfektnega ponujajo Nemci! Super!
Born Against je nič manj agilni standard dobrega prodornega metala s kromiranimi jajci. Ne, ni tehnicizma progresive, kot so jo servirali Death in, ne, ni pretirane navešenosti na thrash standarde Amerike. Več je slišati domorodne evropske šole zvoka in slednja je funkcionalna, čeprav bazira na podobnih predikatih že od devetdesetih dalje, je pa v slišanem obilo razlogov za sosledje multiplih izlivov sreče in navdušenja. Vsaj na moji strani zvočnikov. Za tiste, ki stremijo vedno po čem novem, avantgardnem, artističnem, me na tej stopnji enostavno kaj malo briga. Švabi so tokrat naredili nekaj slastnega in direkt za v žilo! Pa čeprav povzroča slednje odpoved organov ter sili k huronskemu nazdravljanju, po katerem kje Immemorial Disease kot thtrasherski klistir razlog sladki bolečini v sklepnem delu prebavnega trakta, a je to, kar se dogaja, prepričljivo in živo kot hudič! Agresivni šus, hektolitri znoja ter občutek otipljivega sladu ob vsem trudu in mišični bolečini, ki so si jo zadali fantje. Tear Me Friom My Dreams s svojimi sakralnimi napevi ob uvodu ne kvari občutka vznesenosti, saj so kanonade kitar in bobnov to, kar sledi uverturi cerkvenih napevov. Veliko je ravno prav atonalne barbarskosti, ki je tokrat celo tevtonsko predvidljiva, ko pa z … When Finally Mighty Kings Fall doživimo malce suspenza, malce umiritve, malce dinamične zloveščosti, je jasno, da ni vse dvodimenzionalno in glajeno po istih kalupih. Death metalski suspenz, stopnjevanje, nato pa kanonada zvoka, ki ga jemljete za svojega, se z njim identificirata ter mu iskreno podležete, če imate radi thrash death imperativ.
Illega-lie-sating je HC šus na polno, pravi Slayer sentiš na polno, udarni udar tempirane jeze, besa, berzerkerske neustavljivosti, ki ji Final Breath kakovostno dodajo preciznost, še malce več decibelov in energičnosti. Zagonu ni videti konca, zato z melodično skladbo Chaos Unity, pod katero bi se lahko podpisali Arch Enemy ter s sklepno Annihilation pride finale prekmalu.
Dobro, ni izumljene tople vode in ni evolucijskega kvantnega skoka, ki ga od benda tudi pričakoval nisem, a je obilo dobre, zabavne, polnokrvne glasbe z dobro formo, dobro vsebino, dobro konturo in še boljšim zvokom! Kot bi tehnicizem naravno prerasel sfere korektne oddrgnjenosti ter postal podaljšek jezne, besne, neizprosne duše, ki kriči po odrešitvi in kaznovanju krivih! Of Death And Sin je kakovosten izdelek, ki mu ne manjka nič, terja pa, da se vse posluša na visoki glasnosti, za vse solde in da se prizna dejstvo današnjega dne – plošča ima rep, glavo in vse vmes, bend ima potencial, jaz pa, čeprav morda ne bom deležen novega Božičkova darila, uživam kot »bubreg u loju« v darilu lanskega leta!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 9 / 10
