Farseer – Fall Before the Dawn
Killer Metal Records, 2018
Power metal ni bil nikoli meni najljubša glasbena zvrst, saj preobilje usnja, napimpanega tolkienovskega herojstva, zgodb o zmajih in orkih, vitezih in brezpogojnih žrtev za dobrobit despotov nisem nikoli pretirano čislal, obenem pa je bila moteča enolična in predvidljiva metrika, ki so jo že tevtonski Helloween dodobra izpilili, Manowar in ostala soldateska na meče navlečenih Konanov pa le stilsko pripeljala do skrajnih absurdnih mej stilske dodelave. Z mislijo na to sem se nekako le s težavo mentalno pripravil na poslušanje sicer že leta 2016 izdanega, a leta 2018 vnovič ponatisnjenega prvenca škotske peterice Farseer, plošče Fall Before The Dawn. In nekako so ob pritisku na predvajalni gumb pomisleki postopoma redčili, bend pa je dobival iz skladbe v skladbo pogojno plus točke.
Kar pritegne na prvi posluh je dejstvo, da je bend bližje zvoku Iron Maidenov ter NWOBHM-a ter ne obscenim brezvezarijam generičnega power metala, če le izvzamemo tematiko herojstva ter sicer tehnično solidno, a po večih obratih nekako enolične melodike. Bend Farseer ni noviteta, saj so svojo pot začeli že leta 2007, po petih menjavah bobnarjev dveh basistov ter ugotovitvi, da basist Dave Bisset prekaša do leta 2009 stagnirajočega Deana Turnerja, le zastavili svojo konstanto v številu pet. Dave je okupiral mikrofon, za bas je poprijel Baz Fitzsimmons, ki mu je za bobni od letos dosojen solidni Alasdair Dunn, kitari pa že od leta 2007 vztrajno brusita in krešeta David Connoly ter Jon Stewart. Imena, ki ne povedo veliko, so dejansko garant, da se solidna poroka melodike, ritmike in klišejev zgodi na užiten način. S prizivom na osemdeseta ste deležni ducata skladb, ki s slabo uro ponujajo dokaj užitni splet heavy metalske korektnosti brez presežkov.
Po bizarnem, vetrovnem uvodnem sprehodu po srednjeveški beznici z introm skladbe Jak O’ The Shadows se izstrelite v sterilni svet epskih kanonad in visoko leteče melodike. Kot bi v isti mineštri družili Judase, Symphony X, Gamma Ray in Helloween ter na trenutke dickinsonovske vokalne ekskurze v visoke vokalne lege že s prvo konkretno skladbo Luck Of The Joker. Na nerazumljivost sveta ter labirinte odločanja navlečeni Way Of The World z bolj raznoliko dinamiko dokazuje, da so Farseer domači v prehajanju, v dinamiki z ostrih hitrih delov v bolj melodično spevne dele, precej racionalna, ostra ter koncizna metrika pa priliva v celoto dovolj agresivne note, da ne izpade vse skupaj jokavo in dolgočasno. No, pogojno, saj so sicer solidno oddriblani vokali precej enolični, že z Drag Down The Sinners pa se znajdemo v utečenih kolesnicah kompaktnega muziciranja, ki mu je težko karkoli dodajati ali jemati. Vzneseno herojstvo in poudarjanje ideala brezpogojne vdanosti in čiste etike niti ne ubija sle po nadaljnjem poglabljanju, saj kvintet funkcionira glasbeno in produkcijsko izjemno dobro povezano, ni pa tistega dodatnega elementa svežine ter inovativnosti, s katerim bi se bend lažje oddaljil od okvirjev ter klišejev precej monolitno enolično zastavljenega žanra.
Echo In Time je s surovostjo in skoraj thrashersko umazano strukturo dejansko dobrodošli odmik od himničnosti, atmosferični in sugestivni decibeli pa se že s hiperenergičnim standardom Nightmares Collide zapelje vnovič v himnične vode teatra čustev, s katerimi se sam težko poistovetim. Po ameriški melodiki virtuozne narave hrepeneči kompendij zvoka me ohranja v stanju bizarne indiference, spevni in na masivnem basu temelječi Blindeye pa z maidenovsko podnoto prinese malce več disonance, ki na čudaško spevni način ziblje ter ohranja napetost domala šest minut. Second Strike s postopnim stopnjevanjem in več kot sedmimi minutami dodajanja kitar, sprememb ritma in kitarskimi kanonadami pelje vlak ugodja suvereno dalje, s precej več naravne maidenovske agilnosti pa vas za jajca jekleno prime skladba To Play The Game, ki je fantastična melodična umazanija, oddrgnjena z občutkom in pravim patosom. Nič patetike, le šus v žilo, čeprav se v moderni produkciji stara jajca le pogrevajo, so recept za dokaj visoko stilsko oceno, ki pa ne prinaša nič revolucionarno novega. Najbližje temu je akustična balada z globino in pravo mero jokavosti, skladba Everytime, ki ji Farseer dodajo subtilno še klavir. Balada je nuja, sklepam, z rahlo godalnim fantomskim zvokom pa se v dobrih treh minutah in pol ne zgodi nič pretresljivega ter vsebinsko pomembnega. Chtonic Visions stavijo na več odločnosti, več klavirja in več distorzij, ni pa nujno da več pomeni tudi nadgradnjo, saj smo z melodiko in občutkom tam, kjer smo že bili. Finale z bombastično naslovno skladbo Fall Before The Dawn dodaja le poslednjo nianso, zadnji ritmični udar in dokaz, da so fantje absolvirali koncept power metala, ne pa tudi po nuji izvirnosti.
Plošča Fall Before The Dawn je krasen primer principa, po katerem je obrtniški izdelek dosegel visoko raven produkcijske izdelanosti, samo muziciranje in sestavljanje glasbenih lego kock pa raven plastične prepričljivosti. Kar manjka so lastna jajca in nekaj razpoznavnosti, s katero bi lahko Farseer ločil od kopice bendov, do katerih sem bil od nekdaj indiferenten zaradi paradigem (ne)všečnosti in (ne)pristranskosti. Ne trdim, da je vse slabo, prav tako ne, da je to, kar ducat skladb prinaša, čisto zlato, vseeno pa upam, da bodo fantje za empirični dokaz, da so več kot le projekt zaradi projekta samega, podali prej kot v osmih letih. To, kar slišim, je solidno, a z veliko prostora za filtracijo odvečnega ter z veliko obeta, po katerem je prehod iz štance na nekaj prosto letečega in čutnega lahko le prehod na nekaj boljšega in trajnejšega.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 6 / 10
