EILERA – Face Your Demons
(Echozone, 2016)
Ženski vokali v metalu ne pomenijo vedno dobrih stvari, saj je domet ženskega vokala velikokrat prav generično nagnjen k operetam, če pa pevka s sicer že etabliranim delom ne zmore zapustiti dominijona precej povprečne interpretacije in dodati še tako majhno, a razpoznavno lastno noto, tisto »nekaj« posebnega, gredo lahko še tako spevne viže skozi eno uho notri, skozi drugo simultano ven, vmes pa se v duši ne zgodi nič konkretnega. Nič kaj laskavi uvod, s katerim bi najavil četrti plošček francoske pevke Eilere, ki s ploščo Face Your Demons poskuša prepričati, da je v svetu keltskega rocka, pogojno simfoničnega metala, a brez operetnega dometa Tarje ali njenih nekdanjih Nightwishov še kaj vredno dodajati. Na koncu ste s ploščo deležni precej povprečnega in brezveznega ploščka, kjer bi se radi znebili priklica Cranberriesov na eni strani, na drugi pa bi si zaželeli, da bi brezvezno ogrevanje glasilk pri mladi Francozinji prebodilo še kaj več kot tistih nekaj tonov, s katerimi smo morda Morriseya še lahko prebavljali, ko pa se tega loti mladenka pa se z njenimi demoni nekako ne bi prostovoljno soočali.
Pa se vseeno dajmo pozabavati s parimi fakti. Od leta 2003 delujoča glasbenica se ni dokazala na nobenem večjem odru zunaj lastnega galskega vaškega sveta, razlogi za to pa so preprosti: deklič ne premore izvirnega glasu, ob njenem medlem preigravanju pa je Dolores O’Riordan virtuozinja z izjemnim razponom, Eilera pa se od uvodne skladbe dalje ne more odlepiti od sivine zelo slabo izgovorjene angleščine, teatralično brezvezne melodike in igre na prvo žogo. Generični klavir, plastična simfonika in plehka igra res zelo slabih približkov shematike Tarje Turunen z uvodom Face Your Demons je dejansko še najmočnejša in najpotencialnejša skladba, po kateri gre vse zložno in po naravni inerci šlampastih izdelkov nujno navzdol. Your Way poskuša družiti plehke zvoke Roxette in Cranbarries fušanje, ki ga je Dolores obvladala in uvedla kot svoj trademark, ostale deklice in žene pa so v tem bolj ali manj opazno pogorevale. Eilera ni izjema. Deadly Together je sicer sentiš na temo nevarnih romanc, a se ga človek še pred refrenom odloči v imenu dobrega okusa raje preskočiti. Povprečnost bi bila super, če bi zmogla Eilera ohraniti svojo linijo in biti malce odločnejša ali na drugi strani vsaj kristalno vilinsko čista in natančna, tako pa zveni vse skupaj nadalje kot studijski izliv pijane deklice, ki želi dokazati, da je v svojem rožnatem princeskastem bistvu v bistvu nevarna in kreativna estetinja teme. Jok brate, odpade! Ne verjamem! Niti za sekundo in niti enemu komadu!
S pritiskom na nadaljevanje se kaj hitro obrne in sklene vseh deset skladb, katerim bi lahko le hudo naglušni in predvsem abotni poslušalci pripisovali lesk kakovosti, globine in originalnosti. Plastični in generični komplet precej brezveznega podrkavanja z melodiko in klišeji ima več skupnega s tretjerarednim vaškim rockom kot s prvoligaško glasbo za širše množice, pa čeprav ga je podjetna Francozinja producirala na Finskem (dejansko je pridih Nightwishov slišati, saj je produkcija maslo Tera Kinnunena) in si je obetala verjetno bogato atmosferičnost, kakovostni lesk in dovršeno instrumentaličnost, pridelala pa je nekaj, kar ima s kakovostnim folk rockom ali metalom skupnega toliko kot žabe s solato. Morda po odtenku zelene iz res velike razdalje. Vse ostalo so zgolj neuslišane in nerealizirane iluzije ali pobožne želje in iluzije deklice, ki je mislila, da lahko parira divam, ki porivajo frontne linije žensk v metalu in rocku kleno dalje. Eilera je krepki korak, a žal nazaj.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 3 / 10
