Drown My Day – The Ghost Tales
Noizegate Records, 2018
Jezen sem, zagrenjen, besen, temu primerna bodi zatorej tudi glasba v mojih ušesih! In kot bi me uslišali, so svoj odmerek kakovostnega deathcora v ušesa vlili peklensko dobri Poljaki Drown My Day s svojo izvrstno ploščo The Ghost Tales! Kvintet izvrstnih glasbenikov s pravim zvokom vleče niti obstoja in delovanja od leta 2006 dalje, ko so v Krakovu na stopili basist Arkadiusz Antosz, mogočni grleni orator Meciej Korczak in v tedaj drugačni postavi zastavil in zasejal seme brutalni godbi, ki se res označuje z oznako deathcora, a je v celoti več death metala, več dobre grmeče estetike in šusa, ki moderno brutalnost predstavlja v pravi luči. Kar imam sedaj na tnalu ocenjevanja je njihov predlani izdani drugi plošček The Ghost Tales, na katerem so svoj odmerek znoja, krvi in besa pustili še Sergiusz Smolnicki in Slawomir Wojtas na brutalnih kitarah ter briljantni Kuba Homik za bobni.
Da, morda res ne gre za vsesplošne nove recepture in nastavke, a prav danes, ko sedim pred računalnikom in izcejam iz sebe svoje misli, mi gosti traktati metalurško ojačanega HC-ja prekleto pašejo in sem zavoljo tega manj objektiven, manj kritičen, do desetih izvrstnih hrupnih skladb albuma The Ghost Tales pa toliko bolj prizanesljiv. Kar lahko izkažemo takoj – vseh deset skladb je brezhibno in ekstremno dobro odigranih, sam pa v slišanem čutim poleg doze ostrih, brutalnih rifov, nadstandardno dobrega vokala in peklenskega zvoka v tem distopičnem muzikalu več povezav z meni vedno ljubo zasedbo Chimaira bolj kot s plejado enoličnih in brezveznih deathcore bendov, ki so si podobna kot jajce jajcu. Katarzični umazani, skoraj stonersko zasoljeni uvod nalezljive skladbe Introvert se kmalu pripelje v sfere grmečega HC-ja, na katerem se k petju že v začetku pridružita dobrim kitaram in rifu, ki trga in pelje spremljevalna vokala kitaristov in basista. Kratki uvod, minuta, malce več, nato pa jekleni stampedo gosto tkanih kitarskih kitar, ki derejo, trgajo, narišejo s svojo intenzivnostjo nasmeh sreče na obraz dobre agresije žejnega fanta (ali dekleta, da ne bom seksist).
Nightmare Becomes Reality odslikava naš čas. »Middle of the spring / I totaly lost the track of the time / Twisted faces hidden under the hoods,« z brazdanim vokalom slika Maciej. Odslikava sveta nezaupanja, strahu, tesnobe, na katero DMD tako efektivno dodajajo plasti dobro peljanega šusa, besa, disonance, ki se v ravno pravih trenutkih lomi, ustavlja, poudarja. Standard deathcora, bi rekli nekateri, a ne igrajo vsi tako prepričljivo in z jajci v mošnjah. Poljaki so tu na svoj način še bolj diabolični, kar izkazuje izvrstna, skoraj Lamb Of Godovska Land Of Misery. Ta blend metalurških dodatkov cora v vseh derivatnih oblikah in agresivne drže najkakovostnejšega modernega metala ter death metala funkcionira in osrečuje, saj je nivo igre na najvišji ravni. Kot bi brali strani napete grozljivke, jo prevajali v zvok ter dajali kaotičnosti hrupa obliko, pomen, smisel. Yurei’s Revenge masivne strukture samo pospešuje, saj je dovolj prostora, volje in zagona za peglanje, ki me je osvajal pri izvrstnih domačih Dead Dildo Drome, s tem da so Poljaki v tej igri z melodiko, ritmom, udarnostjo, strukturami morda še bolj sproščeni, bolj agilni in manj obremenjeni s formo, s formatom, z mejami.
Da, stvari funkcionirajo polno, sočno in odločno, strateško brezhibno načrtovano, saj je groove glavno vodilo, bend pa k sodelovanju povabi tudi eminentne tuje goste. Carnage s prašičjim pigscreamom, ki ga k Maciejevi razpizdeni vokalizaciji dodata Mazur iz zasedbe Oblivion ter Przemo iz Burn The Witch funkcionirajo brutalno, umazano, zlo, kot zveni zlobno narativ notranjega glasu k moriji, umoru, pobijanju, obračunu s svetom, z neumnimi, s soljudmi, ko se predajamo animaličnim nagonom, instinktu, preživetveni logiki, ko nas v to pahnejo okoliščine. Okusna mešanica in prehajanje, prestopanje meja, ne da bi dobil občutek zlaganosti, brezvezja, abotnosti. DMD funkcionirajo koherentno in mišičavo, odločno, precizno in perfektno. Devil’s Forest je z imaginarijem s krvo oblitih dreves in temo namenjen trpljenju, očiščenju, kesanju vseh ujetih, zasužnjenih, kaznovanih, padlih, z Burn It Down pripoveduje o apokalipsi, o kugi, o umiranju, o razpadu, morda napoveduje scenarij, ki ga danes živimo vsi v strahu pred Covid-19, ne da bi dajal tolažbo in upanje, saj na koncu zmaga bolezen. Morda nas pokorijo naš strah in pasivnost ali nepripravljenost na evolucijske preizkušnje. Je pa glasba boleče dobra in ravno prav slastno nepopustljiva!
Battle Royale piše in riše črni scenarij novega milenija. Neizvestni časi, milijoni brezposelnih, duh anarhije ter težnja po samoohranitvi, pokanje orožja, streli, nasilje. Distopični scenarij, kot bi ga gledali v kakem apokaliptičnem filmu, se tu ubesedijo, nalivajo v ušesa kot razbeljeno olje. Mogočni oratorij, ki ga nadgrajujeta le še dve perfektni dejanji. Blue Skin s svojimi podobami umiranja, rigor mortisa, modro kožo dušenja in utapljanja v samem sebi, v končnosti, ki ji dajejo DMD udarno barvo nezemeljske modrine, brutalna pripoved pa se skelene z usodnim urokom skladbe You Will Not Get Rid Of Me z grmenjem, trganjem, krasno igro bobnov in dinamičnimi kitarami, z gromovniškim nagovorom izvrstnega Macieja. Prihaja neurje, prihaja doba temačnosti, doba umiranja, Poljaki pa s svojo sugestivno tempero brutalnega gostijo odtenke sivega, temnega, krvavega, ubitega, pokončanega tako, da ste se na to navlekli zvočno kot na najslajši nektar, na opiate, na endorfine, na kemijo ter postali temu zavezani kot pravi goreči, umirajoči, odrešitve brezupa žejni verniki.
The Ghost Tales je brutalna plošča, krasen, odločen in kakovosten izdelek, ki izseva ambicije po preboju na vrh, po dokazovanju, da so Drown My Day več kot le žanrsko monoton derivat sposobni igranja tudi v drugih, zahtevnejših jakostnih skupinah. Da, album je vrhunski, atmosfera grozljiva in produkcija nad pričakovanji, tako lahko izvrstnemu petercu dam samo vrhunsko oceno ter si iskreno zaželim skorajšnje nadgradnje, nadaljevanja, še boljše stvari, če preživimo te usrane čase. Če vam sede moderna metalurgija, ki jo znajo glasbeniki začiniti ne samo s tehnicizmom temveč tudi bolj aktualnimi tematikami grozljivosti bivanja, potem vam ploščo ne samo sugeriram kot nujno domače branje (ali poslušanje) temveč vam jo predlagam umestiti na tisti del svetega zvočnega templja, na katerega smejo le najboljše stvari. Sam bom Drown My Day tam umestil – nekje v družbo najboljših, kot so Lamb Of God, Burn The Priest, Chimaira in Fear Factory in še koga bi moral našteti, pa prostor, čas, volja in ego ne dopuščata!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 9 / 10
