DRH – Thin Ice
Apathia Records, 2018
Francozi že več let dokazujejo, da so prava izbira za branjenje prvih bojnih linij glasbene avantgarde, tokrat pa se, pozor, obeta spust v temačni svet halucinacij, glasbe z jazzovsko noto, z globino. Tokrat so moj svet in dušo pretresli lyonski progresivci, jazzcore metalurgi, inštrumentalni asi DRH ali Dark Rock Hallucinogene. Matervola, kako vas bodo pretresli na prvi posluh ti štirje posebnim mešanicam magije King Crimsonov, Periphery in Zappe, ko to radi sami povzemajo, a je v celoti še nekaj več, manj definiranega, samosvojega in zloveščega! Thin Ice je tako s šestimi skladbami monument glasbi, ki resonira na ne vedno lagodju zapisanih harmonijah in disharmonijah, na kozmičnih deluzijah, na decibelih, na dinamiki in dobri potenci grajena glasba pa z zamudo, a nič manj iskreno, v navezi s Season Of The Mist, prinaša glasbo, ki kocini in navdušuje z vsakim taktom!
Kaj je drugačno od ostalih podobnih bendov? Morda to, da okvirji ne sedejo in da so si izvrstni saksofonist Remi Matrat, kitarist Danilo Rodriguez, basist Alexandre Phalippon ter vsestransko udarni bobnar Josselin Hazard pripravljeni odpreti duri v ne vedno predvidljivi svet sugestivnih halucinacij, odklopa ter temačnosti, ki srka, gravitacijsko vabi vase in vas objame kot meglica mistične megle. Thin Ice je močna plošča, ki stavi na disharmonijo, kar evidentno razprede uvodni Rift s prvimi udarnimi toni katarzično kataklizmične kitare, na katero se lepijo mastne plasti disonantnih energičnih vpihov prek medeninastih vodov saksofona, bend pa meditativno jadra od apokaliptične rušilnosti v sfere kontemplativne skupinske meditacije. Tu se najde nastavke Coltraina, tekoče postavke, po katerih priromate v vode sicer produktivnega, a manj slišanega, vendar prekleto kakovostnega jazz metala, kjer so imena kot so Piniol, Ex Eye, Painkiller, PoiL, Ni in podobni vrh ledene gore, ki vas gravitacijsko vleče proti centru metafizičnosti. Dobro, da ne zaplavamo takoj predaleč – predstavljajte si zven masivnega mišičavega saksofona nam domačega Jocota Pegama iz kultne zasedbe Demolition Group, na grmečo osnovo umazanega saksa pa dodajte distorzije metala, ki preigrava jazz, na vsake toliko preskoči v prog vode močne skupinske halucinacije in dobite približek tega, kaj bi besedno opisalo domet DRH. Linije so brazdane, prehodi ostri in nebrušeni, kvartet pa s kompleksnimi strukturami pluje iz stanja umiritve v stanje nestanovitne agresivnosti, ki sede! Kot so nekoč sedli 2227, le da je manj cora, več subtilnosti. Že po prvi skladbi ste pretreseni, potni, sezuti, četverec pa se šele ogreva!
Fooled s hipnotičnim valovanjem kitare in arabesknih linij na saksofonu, s sinkopami na bobnih in basu pelje vlak latentno agresivne lepote krasno dalje. Bend diha, se prevetruje, daje prosto pot čistim emocijam, ki so ne vedno lepe, kar potrdi krasna distorzirana umazanija disonantnih kitar, ki plezajo v iste sfere kot saksofon, nato spolzi vse v sfere zadimljene neotipljivosti, lebdenja, ki pa ne krši pravil kohezivne igre. Ni prostega razglašenega tipajočega jazz improviziranja, ki bi iritiralo, je le masivni odmerek glasbe, ki vas ziblje v smeri fatalnih urokov samoizgorevanja. Kakšna dinamika, kak neusmiljen ritem, kakšen občutek za popolno dodajanje prostih radikalov glasbe, ob kateri pozabite na čas in metriko, ki je bližje običajnemu človeku. Popolna fuzija je daleč od imenovalcev hladnega, saj čutite kaplje potu, trud, naprezanje mišic, dih močne sape ob stenah medenine in utrip štirih, ki dihajo družno kot eno. Thin Ice je bolj jazzovski standard, bolj, recimo temu tako, konvencionalni špil na noto Franka Zappe, a v tem ni nič konvencionalnega, enostavnega, nič enoznačnega! Debelih sedem minut stopnjevanja, zgoščevanja mastne esence, nakar ste pahnjeni v bolj ambientalno eteriko izvrstne progovske skladbe The Path. Kot bi sledili psihedeličnemu belemu zajcu v čudežni svet Alice, vsaka progresija, vsak eksperimentalni ekspresivni dodatek pa je tu namenjen simulaciji realnosti, vam pričara fraktale grozljivega, zloveščega, vas na tem tripu umirja, centrira, vodi, tolaži, da bi vas takoj naslednji hip spet pretresel s čustveno energičnostjo, s preobrati, s twisti.
In kaj je impresivno? To, da bend funkcionira enako prodorno tako v studijskem nadziranem okolju kot tudi koncertno, v živo, kar vam v nadaljevanju krasno dokažeta zaključni skladbi albuma. Black Chewing Gum s svojo igro nekje med jazzom in funkom, na katerega se vesi ta umazani žmoht saksofona, brez katerega vam je nekako doslej ratalo shajati, a ga boste po izpostavljenosti tej tehnično zahtevni, a efektivni glasbi odslej potrebovali po nuji na svojem krožniku užitka, če imate vsaj malce občutka za glasbo z globino, ki pa tokrat prvič pade pod minutažo petih minut, a čas nekako sploh ni več relevanten, pomemben. Zato je finale z epsko dolgim, več kot deset minut trajajočim eksplozivnim sklepom s skladbo Smoking Bluffer pika na i, po kateri boste želeli še, kot to želim tudi sam!
Kje sem blodil toliko časa, da nisem DRH dal že prej na svoj predvajalnik? Vsekakor lahko iskreno napišem, da so me lyonski vragi jazzovske improvizacije in metalurgije z eksotičnimi dodatki navlekli nase kot bi mi dali že takoj v prvo peklenski trip, s katerega se ne bom mogel odtegniti nikoli! Esenca je masivna, gosta, zlovešča, temačna in prav slutim, da je to šele začetek nečesa večjega, boljšega, epskega, čemur bom lahko v bodoče iskreno pritrjeval in se temu zaklinjal! Čarobno in močno! In na ta tanki led samorefleksije se splača stopiti vedno znova in znova, pa čeprav je to zadnje, kar storimo! Toplo priporočam!
SANDI SADAR ŠOBA
9 / 10
