Album meseca:
Dool – Summerland
Prophecy Productions, 2020
Ovitek: Metastzis
Pomnim, bilo je par let nazaj, morda dve ali malce več, ko me je meni draga oseba opomnila, da se na glasbeni sceni sliši nekaj dobrega, prodornega, da je barve inteligentnega kakovostnega dark rocka začela braniti posebna zasedba z Nizozemske, izvrsten bend Dool, ki ga bi bilo absolutno greh ne slišati ali poznati!
Ker sem radoveden po svoji naturi, sem si, ker ni bilo možno kupiti originala, dal na posluh album Here Now, There Then in zapadel v čudno emocionalno stanje, s katerim se melos emocij staplja v nekaj neizrekljivo toplega in enostavno veš, da si kuhan in pečen za vekomaj. Danes, dobri dve leti kasneje, se v času najhujšega samoodrekanja, neizvestnosti, morda zloma družbe in do zdaj znanih ekonomskih vzorcev, napoveduje za april eden pomembnejših izidov letošnjega leta, saj se prek izvrstne založbe Prophecy Productions obeta izid albuma Summerland.
Leta 2015 ustanovljeni rotterdamski kolektiv je nastal na pogorišču zasedb The Devil’s Blood in Elle Bandita, neukrotljivi iskalci Prometejevega svetega ognja pa svojo potešitev in kolektivnega dobrega iščejo v precej enigmatični kemiji progresivno uglašene tematike in karakternega, visoko kakovostnega rocka z dodatki metafizike, temačnosti in, s tem bi se popolnoma strinjal, popolnega balansa med sanjskim in realnim. V času, ko je potrebno odklopiti vsaj za hip ali dva diabolični program negativnega in apokalipse, ne pa se odpovedati tudi srcu, emocijam in ne vedno optimističnim obrisom pravljic, ki so spisane na realnosti bolj zavezani način, se pod vse zlahka s kljukicami zapiše senzualnost ter katarzična zvočna globina nizozemskega kvinteta. In to tudi zaradi tega posebnega zvena, trpkosti, zvočne palete izvrstne pevke in kitaristke Ryanne van Dorst, ki zveni tako atipično, neženstveno, a božansko lepo, kot sem svoj čas lahko iskreno priznal takrat še pevcu zasedbe Life Of Agony Keithu Caputu, ki je danes bolj poznan po imenu Mina in združuje ta lepi konsenz med prezenco, trpkostjo in krasno temačno otožnostjo, ki vas posrka vase z enim samim jekom, lirično vrstico, močjo magnetizma, ki je lahko osvobojen telesnosti ter seksualnih predikatov. Ryanne spada v to posebno, čarobno, mistično skupino z vso svojo bitnostjo, močjo in ekspresivnim dometom. Seveda ne sloni vse samo na eni sami osebi, zato je poleg Ryanne priznati status enakovrednih partnerjev v podobi kitarskega tandema Nicka Polaka in Pmarja Iskandra ter funkcionalni ritem sekciji senzualnega LB van der Wala na basu ter Miche Haringa za bobni.
Summerland je plošča, ki gradi funkcijsko na temeljih fantastičnega prvenca, a ne ponavlja receptur. Devet krasnih skladb, ki se zvrstijo v malce manj kot uri odlikuje prvovrsten ambientalen zvok, ki je produkt dela in truda človeka, ki se je doslej podpisal pod izdelke zasedb Tribulation in In Solitude, Martina Ehrencrona ter člana zasedbe Cult Of Luna Magnusa Lindberga. Esenca je v krvotok zasedbe pognala nekaj trpke, mastne nove krvi, ki polzi slastno do centra ugodja od epskega uvoda s skladbo Sulphur & Starlight dalje. Temne konture boleče kitare, orkestracija s temno zloveščim zvokom klaviatur, na katere se na način, ki bi ga nemudoma pripisal Stevenu Wilsonu dodaja ta subtilni, žametni vokal skoraj možate Ryanne. Sladki odtegljaj optimizmu in luči z ravno prav melanholično počasnim ritmom objeme srce, mlada poetinja pa poje o dualnosti izpraznjene vsesvetnosti, ki se je odpovedala blišču in tolažbi ter vseeno želji po samoohranitvi, po preživetju, a ne za vsako ceno. Sladki splet kar treh kitar ni kičast ali pretiran, bend pa funkcionira zamaknjeno, v svojem zenu ter z notranjo dinamiko, ki ne potrebuje in ne terja pospeševanja. Progovski uvod z malce manj kot sedmimi minutami postopnega dodajanja temnih pastelov na paleto premore vseeno privid za meglicami skritega sonca, ki vabi, ohranja pozornost, nas pelje sugestivno korak za korakom naprej.
In naslednji korak je s skladbo Wolf Moon bolj resonanten, bolj poudarjen, akcentiran, kot bi poslušal z manj efekti barvano novo skladbo meni všečnih Vex Red, a precej raje za nov estetski imperativ jemljem Dool, ki imajo svoj melos, svojo težo, ki ne grade na decibelih, da spodnese tla pod nogami. In ta akt ničenja luči lahko lepo vabi k plesu, ne da da bi izgubljal pridiha resnosti, teže, gotskosti. V suspenz zvoka potegnjeni God Particle s svojo arabesko ritma in skoraj orientalske kitare prinaša sapo z vzhoda, v meditativni zasanjanosti in mešanju barv pa se Dool ohranjajo v stanju suspenzivnega zdrsa v mol ter esencialno, prej omenjeno otožnost, ki bi ji bili Life Of Agony nemudoma pripravljeni dati prosto pot, a so Dool na tem svojem terenu dani v atmosfero, ki spodbuja notranji plamen, gnete in prede svoje niti tako, da je prav naravno stopati po osamelih, s hladom jutranje rose in meglicami nerealnega odete osamele pokrajine prekrasnega Summerlanda. Kakšna igra z zvokom in sinergijo petih ljudi, ki bijejo, dihajo in delujejo kot eno! Fantazma izvrstnih osmih, skoraj devetih minut, sili k umiritvi, k temu, da trudni zapremo oči ter pustimo času prosto pot, se odrešimo težkih spon eksistence ter dopustimo s statiko, z mirovanjem nabitem zraku prosto pot do zadnjega kotička z žalostjo prežetih pljuč in krhkih teles, a vseeno subtilno polzeti nazaj k gravitaciji bivanja, ki ni vsak dan najlažje.
A Glass Forest s svojim sijajem kristalnih, zvenečih kitar pričara podobo nadsvetnega gozda prosojnih, steklenih dreves, na katerih se lomi luč spektra luči in teme. Dool so eksperti močnih metafor in skritih sporočil, v katerih se izreka jasno odpoved tem nerealnim, neživljenjskim imperativom življenja brez lastne identitete, nezaupnica strahu, tesnobi in trpljenju pa se na doolovski način z močno progresivno noto vtira v podkožje, v podzavest s počasnimi, masivnimi zdrsi v stanje minimalij, okusnih zvočnih pejzažev ter tistih ravno prav zategnjenih strun kitare, s katero se v slehernem hipu topi in vnovič sestavlja duša, zavezana čutenju in centralizaciji na lastne tire. The Well’s Run Dry s svojim ritmom, ki potegne na hitro na Joy Division ali Sisters Of Mercy, a premore več registrov, več globine, več trpko lepega in modernega, zvenečega po meri sveta danes, čeprav je čas irelevanten, glasba zasedbe Dool pa eterično nedefinirana. Spevnejša in navidezno bolj optimistična skladba Ode To The Future potegne na R.E.M. ter Jefferson Airplane obenem, ampak tako, kot bi jih prepevala orakljinja na težkih psihogenih substancah. Da, psihedelija ni daleč, v sanjah, s katerimi se razkrivajo cikli pekla pa na ta krasni poganski način poziva k temu, da smo, kar smo.
Be Your Sins z bolj neposrednim, manj meditativnim, manj zamaknjenim drajvom pozdravlja moč življenja, ponavljanje ritmično prezentne kitare na malce več distorzijah in ta melos, ki ga Dool podpisujejo s svojim podpisom čarajo mejo med tu in onkraj, med bivanjem in smrtjo, slednja pa ne definira nature bivanja, temveč ga faktično le sklepa po svoji naravni nuji. Zato je zamaknjeni konec, finale plošče s skladbo Dust & Shadow fatalističen in nabit s koncem le navidez, saj Dool silijo na premislek, ali smo tu, kjer smo, po lastni volji ali diktatu drugega? Epski zven počasnih, mastnih distorzij, ki so presite z rdečo lučjo zahajajočega sonca slikajo hladne horizonte pekla osame, samote, Dool pa so sugestivni, saj je pot iz neskončnega somraka težka, a metafizično smo tedaj, ko sanjamo tudi otožne sanje o jutri, bližje sebi in svojemu smislu. Tavamo, plavamo, razpredamo meglice eksistence in ugotavljamo, da smo morda kdaj izgubili svoj smisel le zato, da ga vnovič najdemo, večni zlagani optimizem komercializiranih nasmehov pa menjamo morda za bolj iskrene solze, v katerih lahko raztopimo svet brezvezja ter zgradimo nekaj boljšega, trajnejšega, našega!
Ali so vsi, ki tavajo, izgubljeni? Ne, morda so vsi, ki namensko tavajo, bližje idealu Dool kot nove nirvane, nove (od)rešitve v molu. Krasna plošča Summerland je vnovič dokaz temu, da se dobre stvari, za katere smo menili, da so dosegle svoj vrh, lahko naredi še bolje. Album je kakovostna nadgradnja prvenca, ki je bil perfekten, Dool pa v drugo dodajo še več kontur, več teže, več masivne poetike in melosa, ki je samo njihov, razpoznaven, prav presune in prevzame pa tudi izbira kakovostnih sozarotnikov, ki naredijo ploščo še boljšo (med drugim se pod zvok klaviatur podpisuje Per Wiberg iz Opeth …). Kar je lastno zasedbi, je ta energični, prezentni epski splet Erosa in Tanatosa, ki ne mori in ne ubija volje po poslušanju, temveč vabi k repeticijam in povratkom vedno znova in znova! In tu je postavka za naprej jasna – kaj manj od perfekcije v prihodnje od Dool tudi ne pričakujemo, saj so primat eklektičnih mojstrov najboljšega prog rocka s pravimi dodatki več kot evidentno dokazali tudi v drugo! Bravo! Morda se motim, a upam že zdaj napovedati, da je Summerland plošča leta 2020 in vsaj en kakovostni balzam za ranjeno dušo sveta v letu apokalipse. Upate staviti? Jaz da! Tokrat za vse solde in s čisto vero v to, da imam prav!
Sulphur & Starlight
Wolf Moon
God Particle
Summerland
A Glass Forest
The Well’s Run Dry
Ode To The Future
Be Your Sins
Dust & Shadow
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 9,5 / 10
