Disillusion – The Liberation
(Prophecy Productions, 2019)
Album meseca : 01/2020
Nemčija je, če bi sodili po naboru kakovostnega ekstremnega metala v zadnjih nekaj letih, po mileniju postala nov epicenter, žarišče fantastične death metalurgije. Tako bi lahko sodili po posluhu prvih del skupine Disillusion, ki se je po Back To The Times Of Splendor in Glorii dokazala kot ena produktivnejših in agilnejših sil Evrope, nakar se je po prvem zagonu kreativna moč benda polegla. Sodili smo, da je prišlo do razpada, saj se je zasedba, ki ni mogla najti svoje popolne postave in pravih ljudi, ki bi znali in mogli izpolniti kreativna pričakovanja visoko zastavljene mistične naracije zasedbe, reformirala in po reformi spreminjala vedno znova in znova. Sedaj je negotovost odpravljena, po dolgem čakanju pa lahko rečemo: dame in gospodje, fantje in dekleta, sodeč po tem, kar se vije iz zvočnikov mojega predvajalnika zadnjih nekaj dni, so nemški progresivni in melodični death metalci, leipziški Disillusion le našli moč za nadaljevanje! Po 13 letih od albuma Gloria je zasedba, ki ji poveljuje in zapoveduje multiinštrumentalist Andy Schmidt le premostila turbulentno obdobje menjav članov zasedbe ter iz svojih nedrij iztisnila album The Liberation, ki poka od melodičnosti, dobre glasbe ter kompozicij vrednih sleherne sekunde vašega dragocenega časa minljivosti! Zgodba nastanka plošče The Liberation sega v leto 2017, ko se je Andy izoliral od sveta v majhni koči sredi čeških gozdov za tri tedne ter začel s pisanjem nove glasbe, v časih nestabilnosti in finančne negotovosti pa si je zasedba garant za nemoteno eksistiranje s pomočjo oboževalcev sfinancirala prek spleta v le dveh dneh. Sledila je zaprisega delu in v dveh letih je zasedba v gonji po perfekciji prestrukturirala svojo sestavo. Basist Benn Haugg se je prestavil zavoljo mogočnejšega zvoka na mesto tretjega kitarista zasedbe, v postavo benda pa sta stopila bobnar iz Dubaja Josh Saldanha, mesto basista pa je bilo zaupano Felixu Tilemannu.
Kar lahko sodim že po parih obratih atmosferično polne plošče je bil ta čas krvavo potreben, saj sedem novih kreacij dokazuje magično popolnost forme, briljanti death metalske produkcije pa tu dajejo obilo materije za kontemplacijo, s katero se vračajo Disillusion k prokreativnem progresivnem izvoru svoje prvinsko zasanjane duše. Otvoritev z In Waking Hours se razpre s sugestivno atmosferičnostjo, meglicami, jekom akustične kitare in čelom. Na pokrajino se obsujejo žarki mističnega sonca, po zadržani uverturi pa zarohnijo vsi vetrovi gromovniške duše z melodramatičnim komadom Wintertide. Kompaktna kombinacija epskega melodičnega death metala in progresivna plat zasedbe si v dvanajstih minutah daje prostor za postopno rast. Andyjev mastni vokal poje o osami, o slutnji usodnosti, bend pa v maniri Opethov ali zasedb Insomnium, sam pa v tej igri močnih kontur svetlobe in teme vidim povezljivost tudi z Alcesti. Ne po zvoku, temveč po občutku epskega, senzualnega, ki parira izbruhom agresije, ki je tu prijetno kontrolirana. Dejstvo je, da bend s tremi kitarami deluje še bolj odprto, bolj resonantno, kombinacija Andyja, izvrstnega Sebastiana Hupferja in Bena Haugga pa v spletu treh kitarskih osi deluje božansko, navdihnjeno, ganljivo. Končna slika je večja od običajne death metalske vinjete, ravno prav zabrisani robovi jedkega zvoka pa topijo dušo in vas popeljejo z vsakim taktom še globlje v ledeno pokrajino mitološke dualnosti, boja za obstoj, za zmago pravičnosti nad nepravicami.
The Great Unknown vnaša v imaginarij več ostrine, diametralnega poigravanja z bolj thrashersko agresijo, kot bi v melodičnost dodajali nebrušene koščke zlovešče ostrega obsidiana. Več hitrosti in agresivnosti ne pomeni manj progresivnih elementov, si pa otočki miru v razburkanem oceanu teme sledijo bolj pogosto in bend s tem razganja meglice eterične praznine na način popolnih soničnih oratorjev. Solaže so neprisiljene, skoraj floydovsko opethianske, Disillusion pa si v imenu bolj sočne podobe sposojajo v kontekstu še zvoke sintetizatorjev, ki jih Andy jemlje kot sredstvo za hipnozo ter uročanje množic. Popolno razmerje grmenja in elegantno napolnjenih odmevov se nadaljuje z A Shimmer In The Dark Sea. Na folk navlečena filmska glasba na moderni način dodaja noto poganskih germanov, ki posedajo ob obloženi mizi ter snujejo zavojevanje sveta ter v maniri vikingov pot tudi prek temnih valov neznanega. Disillusion so tu sugestivni pripovedovalci zgodb o junaštvu, o kopici neznanega, ki mu sedanji moderni svet želi odvzeti pomen ter ga površno razvrednotiti. Disillusion so tu v opoziciji in misticizem neznanega ter čutnega namensko stopnjujejo do stopnje, ko je zvok orodje za sakralizacijo popolnih emocij, za zlitje človeka z božanskostjo sveta, ki je večji, neobvladljiv in izpričuje popolno mesto človeka v vsej njegovi majhnosti in dejanski krhkosti.
Naslovna The Liberation se zateka vnovič k epskim dolžinam ter v malce več kot enajstih minutah ekstravagance, instrumentalne kompleksnosti ter lepih harmonij ponuja vedno popolni organski ključ do ugodja, s katerim je celota poslušljiva, pripovedno efektivna. Andy ne pretirava z grleno oracijo, plasti kitar ter celotnega organona zvoka pa je produkcijsko tkan tako, da vas uravnoteženo pelje do točke notranjega spoznanja, da je pot osvoboditve od umetnega, lažnega stvarstva prehitre minljivosti dejansko pot do boljšega obvladovanja časa, minljivosti, morda smrti same. Kompozicije kot bi jih na metalurški način ustvarjal Mike Oldfield so cinematične, presunljivo lepe in budijo v srcu poleg melosa bolečine in sladke katarze tudi hvaležnost, ki se s subtilno Time To Let Go povzpne do vršacev spoznanja in epskega finala z The Mountain.
Da, Disillusion so stremeli tokrat k popolnosti, k kompozicijski harmoniji, k dramaturški strukturi, ki je v marsičem wagnerjanska, pompozna, teatralična, jim pa tega ne morete šteti v minus, saj je sleherni takt plošče The Liberation v službi divinacije, v službi lepega, mogočnega, pri tem pa je slišano vse prej kot klasični death metalski izdelek. Zavedam se, da je slišano tako celovito povezano, da je sleherni odstop od popolne eklektične podobe zdrs v nesinhronost ter bo koncertno potrebno vse užiti v podobi, kot so jo podali na albumu. Zalogaj je gromozanski, morda celo neuresničljiv, vsekakor pa lahko na tem mestu iskreno pritrdim, da so Disillusion s tretjo ploščo dokazali, da je njihova glasba delo genija, ki premore vizijo, občutek, The Liberation pa je najverjetneje eno močnejših progresivno metalskih del zadnjih nekaj let, s čimer se nemški esteti umeščajo v nek svoj razdelek, ki ni namenjen površnemu poslušanju ali doživljanju, temveč terja celovitega poslušalca, zmožnega potopa v globine gesamtkunstwerka, v katerem je glasba le ena plat glasbene izkušnje.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 9 / 10
