Dirty Ol´ Crow – Strangers’ Nest
Damage Recordings, 2019
Leto 2019 se izteka in Britanija je še vedno del Evropske unije, tako lahko iztek leta dopolnimo še z eno precej dobro dopolnitvijo mozaika evropske produkcije, ki je bila letos precej bogata. Bera ni slaba, zgodilo se je mnogo tega, ni pa nujno, da je vse po defaultu revolucionarno in z jasno zavestijo, da je včasih potrebno le malce klene prvinske zabave brez presežnikov v intelektualnih sferah lahko že uvodoma najavim, da je EP britanske zasedbe Dirty Ol’ Crow Stranger’s Nest v bistvu zelo posrečen izdelek. Seveda, če tripate na Guns’N’Roses in vam je bolj kot poza potrebno malce ravno prav zadetega in zapitega rokanja.
Leta 2014 ustanovljeni kvintet je letos postregel s svojim kratkometražnim prvencem, ki ponudi pol ducata okusnih rockerskih standardov z eksplicitnim pridihom L.A. Stripa nekje konec osemdesetih, manj kot pol ure hard rockerskih standardov pa kar poka od seksizma polne uživaške glasbe, ki ste se jo morebiti nalezli v fazi slabosti in povezujete glam, metal in organski zvok zvezdniških bendov v soju žarometov kot so prej omenjeni Gunsi ter denimo tudi Aerosmith s pojmom prave glasbe za dobro počutje. OK, pa preidimo k seciranju! Energični standard Mistress Of Sin z mastnimi kitarami in raskavim vokalom je morda na prvo žogo, a priznajmo, da je energična simbioza mastnih kitar v rokah Filippa Monticellija ter Michija prav potentna in možata, dobro postavljena in sočna. Nato so tu vokali vokalista Vika, ki stavi na mešanico med Tylerjem, Axlom in Whitfieldom Craneom, malce predrznega etosa in, seveda, bombastična in trdna ritem sekcija domovega basa in bobnov Liuda Carterja. Okusna, morda celo na Screaming Trees navlečena skladbica s spevnostjo in zgodbo o pregrešni ljubici, ki je zgolj seksualni objekt in uresničuje najgrešnejše fantazme, je le uvod, ki mu sledi areosmithovska mastnost skladbe Old Man’s Hatchet. Fantastično ujemanje vseh elementov in doslednost pri dodajanju seksapila, ki pa tokrat malce zavre ritem in zazveni prepričljivo tudi v območju nizkih obratov. Vik morda ni presežen, a v ta diapazon občutij rahlo prekajeni glas prav lepo paše. Tokrat smo zajadrali v sfere Black Crowesov, a mi to na tem mestu v vsej retroidni lepoti zvoka iz zvočnikov povsem ustreza!
Sex Dictator, najverjetneje glavni adut plošče je tak, kot bi poslušal G’N’R cover band. Kravji zvonec na bobnih, prek vsega pa lirika o odvisnosti od umazanega, prepotenega in eksplicitnega fuka. Kul, a asociativno preveč navlečeno na slastno ploščo Appetite For Destruction ali na tisti bolj distorzirani del Use Your Illusion plošče, denimo skladbe Don’t Damn Me, a z manj zagona in manj udarnosti, ki so jo Gunsi v svoji srži imeli vkomponirano kot notranji imperativ preden ga je skvarilo Axlovo svetobolje in želja po baladah in simfoničnih orkestrih. Pri londonskih fantih zveni zadeva bolj kot pogret golaž iz pločevinke z datumom 1987, a OK, funkcionira in ne sili na bruhanje ali trebljenje. Dirt Stained z bolj bluesovskim uvodom na basu in bobnih ter v ozadje porinjenimi kitarami se zaveda omejitev inovativnosti, a s tendenco narediti stvari tako, kot so se naučili poprej, servira dober odmerek skladnosti, ki so jo predstavili v preteklih minutah, a upočasnjeni standard s predvidljivimi postanki ne kocini in ne dvigne senzacij na višji nivo.
Johnny Boy poveča obrate in s svojo igrivostjo vabi k temu, da se razbije kakšno kopalnico, odtrga sekret, vrže skozi okno TV, nahrani najstniško punkersko zver, Dirty Ol’Crow pa dodajo v komplet to, kar je potrebno v danem trenutku – organske mastne kitare, malce ležernega soliranja in frontmana z izzivalno stanco, morda z malce Mötley Crüe naravnanosti. Funkcionalno in okusno, dobro sproducirano igro lepo uravnoteženih gradnikov finalno sklene energična Queen Of Rats, ki poka od agilnosti in GNR vitaminov, ki pa so substitut in ne organski nosilec polnovredne kalorične vrednosti, zaradi katere bi padel na kolena pred bendom in jim izrekal speve izvirnosti, neprimerljivosti in dolgoročne uspešnosti. Zakaj? Pa preidimo k sklepnim mislim.
Najprej zato, ker je kitenje s tujim perjem precej brezvezen in nehigieničen akt, ki ne dodaja dodane vrednosti k temu, da je nek izdelek nujno imeti v svoji domači zbirki. Škoda, ker fantje znajo igrati, a je to, kar se sliši, še enkrat, pogreta stara čorba, po kateri lahko ocenimo zlahka, da smo jedli že bolje. Za splošno sprostitev in malce zabave pa Dirty Ol’ Crow funkcionira čisto OK, navkljub vsem klišejem in poustvarjanju dejanj in doživetij iz časa, ki ga danes ne moremo videti več. No, morda kje v kaki beznici, kjer se na kupu najde par pozerjev, ki so se odločili nazdraviti dobrim starim časom in vsakemu utrujajo s tem, da se je glasbena evolucija ustavila pred letom 1990. Stvar okusa, vendar osebno menim, da je možno dati v kontekst tudi kaj več svojih jajc in svojih zgodb, svojega časa, kjer ne bo potrebno plošče, pomenljivo poimenovane Strangers’ Nest označiti s pečatom dobrega, a še vedno neizvirnega plagiata, ki pa si za trud, za produkcijo in obrtništvo vseeno zasluži še kak obrat ali dva na predvajalniku.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 5 / 10
