Devil Electric– Devil Electric
Kozmik Artifactz, 2017
Stvari se vračajo v ciklih, v glasbi pa je to očitno trend, s katerim se v eter prenasičenosti z vsem lahko vnovič vtisne nekaj dobrega, okusnega, pa čeprav spominja kot odjek znanega na stvari, ki so se že zgodile. Potrditev bi lahko iskali tudi pri avstralskem četvercu, melbournski zasedbi Devil Electric, ki si po lanskem EP-ju Gods Below uspešno utira pot razpoznavnosti z retro blendom proto dooma, bluesa, psihedeličnega sludgea, na vse pa bi lahko zapisali pečat sedemdesetih in ne novega milenija. Ta faza je bila pri stonerju, sludgeu in doomu vedno prisotna, je pa res, da imajo Avstralci v ognju še en adut. Ne, ne gre zgolj za reprizo Black Sabbathov ali Pentagramov. Za mikrofonom namesto postanega, raskavega in ravni prav zadimljenega mačota suvereno kraljuje brhka dama Pierina O’Brien in to izdelku nemanjša moči, teže ali grmečega tona.
Celovečerec Devil Electric ponuja devet skladb z raznolikim, a prvovrstnim karakterjem. Pri vsem je stalnica ravno prav razbrazdana, kreativna kitara Christosa Athanasiasa, lepljivi in masivni bas Toma Hulsea (slednji spominja po vstavkih na Geezerja Butlerja) pa se kompozitno lepi na umazane, preproste, a efektivne ritmične poudarke bobnov, na katere bi se lahko podpisal tudi Bill Ward, so pa tokrat v domeni Marka Van De Beeka. Seksi retro zvok se z orientalskim introm skladbe Monologue (Where You Once Walked) kmalu postavi na trdne tirnice, na katerih se kvartet izvrstno znajde. Ravno pravi odmerek okultnosti se lepo nadgrajuje z umazanim bluesovskim doomom, ki ne pretirava s počasnostjo ter ne razvlači komade v naporne maratone za manj zbrani um. Devil Electric z okusnim aranžmajem vodijo, hipnotično prepričajo ter vodijo suvereno ples od točke A dalje. Primarna moč in privlak temelji na zračnem, a odločnem vokalu impresivne in zanimive Pierine.
Shadowman dodaja rahle plasti efektov, nasnetih kitar, trdni in gosti organski miks ritma in melodije, konture ustvarjalnega poigravanja s formo pa kljub repeticiji ne dolgočasi in ne ubije volje do nadaljevanja. Lady Velvet je dejansko slišni povratek na matrice prvih treh albumov Black sabbathov, le da so Devil Electric lucidni in dejansko poustvarjajo tisti perfektni intuitivni krik preteklosti, zaradi katerega so Sabbathi še danes po svoji upokojitvi upravičeno navajani kot primarni temelj kakovostnega v metalu. Tudi nadalje smo na podobnem tripu, po Acidic Fire ter basovsko težkokategornem Monolithu pa pridemo do najdaljše skladbe albuma. Zgolj po dolžini, saj je The Dove And the Serpent v svoji strupeni uravnoteženosti zelo blizu Blue Öyster Cultom ter njihovi kemiji na skladbi Astronomy. Devil Electric s svojim zvočnim obredjem namesto k zvezdam posegajo k peklenski všečnosti globine Pekla.
Umiritev s The Sacred Machine je zgolj ogrevanje za ples s prvim demonom v globini pekla. Lilith je usodna instrumentalija, resonira na Hand Of Doom, s precej pompoznim imaginarijem pa se kaže predvsem na dejstvo, da v zasedbi ni šibkega člena in da je glasbena kemija med četvercem trdna ter postavljena tako, kot morajo biti stvari v glasbi postavljene, a se to le redko zgodi tako kmalu in že na prvi plošči. Sklep s Hypnotico zgolj pribije zadnje udarce usodnosti in lahko položimo račune, z veseljem plačamo svoj krvni davek. Zaradi fenomenalne igre benda in tudi zavoljo impresivne ter zelo sugestivne, predvsem pa kakovostne produkcije Toma Gloverja, mladega, a kreativnega mojstra, ki ima ušesa na pravem mestu.
Uffff. Kje začeti sklep? Morda s tem, da je retrogradnost vračanja starih dobrih receptur nazaj v glasbo rešila glasbo pred popolno izumetničenostjo, saj je preveliko dodajanje umetnega, sintetičnega in iskanje novosti zaradi novosti same namesto svežine v svet glasbe prineslo zgolj seme uničenja. Z rustikalnimi akti, kot so Devil Electric se vsaj sam lažje poistovetim, lažje čutim z njimi, podobno kot Orange Goblin, tudi Monster Magnet, Geezer (slednje sem odkril nedavno in če vam je blizu psihedelični stoner se jim le prepustite zapeljati) ter obenem ob boku vsej sladko – trpki paleti izjemne preteklosti pa tudi Avstralci ne dodajajo drugo kot svoj karakterni pečat, stava na preverjene recepture pa je varna stava, kjer se ne morete ušteti. Ne trdim, da gre zgolj za pogrete stare jedi, je pa v itinerariju zvoka svežeodkrite retro okultnosti toliko dobrega, da res komaj čakam, kaj bodo prinesli nadaljnji albumi in turneje. Po slišanem lahko rečemo le: »Bravo! Nadaljujte z dobrim delom in ne zaidite z začrtanega kurza!«
SANDI SADAR ŠOBA
