Days Of The Jupiter – Panoptical
(Metalville Records, 2018)
Koliko dandanes izide nove glasbe, se porodi novih zasedb, se to ni v preteklosti dogajalo še nikoli, a v obilici ponujenega, posnetega in serviranega potrošnikom je dejansko po skrbnem selektivnem pretresu možno najti bore malo dejansko presežnega in izvirnega. Tudi cenjenje izdelka zgolj na deželo porekla ni vedno najboljši ključ, saj se tudi pedantnim Švedom denimo zgodijo trenutki, ko se ustvari nekaj sicer produkcijsko dobro skovanega, a estetsko nenavdihnjenega obrtniškega, kar ne daje nič novega, nič vznemirljivega in dejansko jemlje dragoceni čas za kaj boljšega. Tudi zato se zgodi, da slabo leto po izidu plošče prispe sedaj ne več tako aktualni plošček švedskega kvinteta Days Of The Jupiter, že četrti album sicer marljive, a neefektivne zasedbe, na predvajalnik ocenitve. OK, Panoptical je, poudarimo takoj, dobro obrtniško delo, ne nujno slab izdelek, a je v ducatu ponujenih generičnih skladb na prvo žogo ponujeno veliko preveč klišejev, bližnjic, suhoparnih receptur, ki dajejo vsemu trudu navkljub bore malo materije za glodanje. Dvodimenzionalni splet sicer prav fino distorziranih kitar Johnnyja Grenwalda in Marcusa Lindmana se lepo sklepa z nedoživetim, a korektnim ritmiziranjem ritem sekcije Janneja Karlsona na basu ter Magnusa Larssona za bobni, a tudi dobro nastavljeni, a že tolikokrat slišani švedski skoraj grleni jezni soilworkovski vokal Janneja Hillija ne dviga vrednosti izdelka iz sfere hitro pozabljivega povprečja.
Recepture generične sinteze ameriške in domorodne švedske šole melanholičnega melodiziranja, v katerega se je sicer sistematično tkal lep zvok efektov, ki so sami sebi namen, sleherna skladba pa je ustvarjena sistematično, namensko, brez neke notranje nuje in naravne intence. Od pompoznega hitro doseženega bednega liricizma skladbe Swallow, ki zveni lepo, a nedoživeto dalje se dejansko dogaja repeticija precej omlednega in hitro pozabljivega distorziranega flodra. OK, We All Die Young je torej sam sebi namen, neke zgodbe in globine ne ponuja, je naiven in sintetično zastavljen, skoraj bi si drznil reči, da z I Am Fuel prispejo fantje po naključju do skoraj svoje najboljše epizode, pri kateri me patetična kitica s sanjavim vokaliziranjem pusti dokaj zainteresiranega, a pompozni nu-metalski tempo in esteticizem kmalu spustijo iz krempljev. Z Why se tudi sam sprašujem zakaj je to potrebno, saj bend zmore igrati, a manjka iskrica organskega ter kemijsko reaktivnega. Kot bi poslušal umetno ustvarjen splet dobro glajenega sranja, ki si za vsako ceno želi penetrirati na radijske valove. Nič bolje ali dejansko precej slabše kot komercialno naravnani pop ter podobna jajca, so pa fantje pri svojem korektnem natolcevanju žanrsko izpranega puhlega decibelnega trebljenja dosledni in, da, dobro ukalupljeni, ni kaj. Naslovna skladba Panoptical pri tem ne dviguje ali spušča nivoja pričakovanj, na nekje oddaljeni način pa se v kontekstu repetitivno dodajajo le novi nanosi le v drugih ključih igranih istih skladb z istimi ritmičnimi nastavki, iztočnicami, istimi šablonami. Dobro, akustika pri Black Hole dejansko preseneti, a to, da se v kontekst po nuji dodaja sentimente balade ni razlog za veselje. Čisto solidno pomiritev ne pretirano razburkanih strasti bi označil kot dinamični zdrs vstran, saj že v nadaljevanju s Sons Of War pademo v iste tirnice, kjer je dobro producirani polirani nič to, kar curlja iz kloak navdiha. Epski nastavki The End Will Begin Again s patosom obljublja konec trpljenja, ki pa ga še ni tako kmalu konec. Preživeti morate še Edge Of Everything, skočiti v plitke tolmune skladbe Shallow Side s klavirjem in akustiko dušno prenapihnjenih kitar vred in priznati, da Nine Tons Of Lies izpoveduje pravo lažnivo iskrenost tendence metalurgije, ki je namenjena zgolj in samo ugajanju nekritičnemu ušesu, da s sklepom pompa praznega pomena pridemo končno do Thieves And Legends. Oddih, tišina, odrešitev duše in ušes, plošček pa po hitrem postopku v škatli za odpis.
Kaj sledi lahko takšni eksplicitni razpizenosti, katero poraja lepo produciran drek, ki ga ne prenesem? Verjetno besede pohvale, saj je obrtniško gledano Panoptical korekten izdelek, ki mu po formi ne manjka nič, a ne – grajal bom dejstvo, da nekdo z danostjo, z znanjem, z možnostmi in potencialom zapravlja le-tega za to, da spravi iz sebe kopico puhlic, ki so same sebi namen. Panoptical je plošča zaradi plošče same. Ni dodane vrednosti, ni globine, ni zgodbe, ni tistega nekaj, zaradi česar bi lahko bend uvrščal kam drugam kot v razdelek najstniških pop blodenj, kjer so naivne stvari dovoljene, a ne pri možeh, ki se z ozirom na leta umeščajo v razdelek že z leti kaljenih glasbenikov. Ne gre, ne pije vodo in prehitro uhaja iz spomina. Morda je čas za karierno spremembo, menjavo hobijev ali pa za to, da se vzame v roko kako knjigo, se malce intelektualno nadgradi vse skupaj ter svetu ponudi nekaj, kar ima poleg lepo zvenečih kitic in nakladanja še kaj vsebine, ki bi znala narediti prikupne speve ne samo formalno temveč tudi vsebinsko prebavljive.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 4 / 10
