D.O.C. – Conversation With Mirrors
Echozone, 2017
Zanimivo, kako lahko je spregledati imena, ki so prisotna v svetu glasbe že od devetdesetih let dalje zgolj zato, ker sem se od nekdaj težje poistovetil z gotsko črnino, otožnostjo in sivimi odtenki mlačnosti, londonski Descendants Of Cain (krajše D.O.C.) pa so predstavniki prav slednjih kontur in estetike. Trojec, ki ga sestavljajo Darryl M. Kruger na vokalih, kitari, basu in občasno za bobni, klaviaturami in še čim, kjer sta Dan Philips na kitari, basu in vokalih ter James Gambold za bobni zgolj priveska, je dejansko voden z diktatom DM Krugerja in demokracija ne obstaja. Produkt tega je sicer enajst precej raznolikih skladb, ki tkejo emocionalni patos plošče Conversation With Mirrors, katera pooseblja dušo sveta, kjer bivamo vsak zase, je pa premalo odločnosti in neke trdnejše, ostrejše linije.
Precej na Midnigh Oil ali Depeche Mode nastavljen uvod s Shapes In The Mist je potencirana ambientalija nekega surrealističnega upora proti fatalizmu, za precej benigno godbo pa je veliko večglasij, sintetizatorskih podtonov ter klišejskih simplificiranih kitar, ki si ne drznejo pritisniti na polno ter dati končni odgovor na vprašanje ali smo dedci ali jokavi nebodijihtreba? Ne bi se strinjal, da patetike ni slišati in čutiti, saj se plošča kar cedi od cukra in trpkosti. These Hands s precej bolj baladnim patosom gleda zviška na tisto oddaljeno maso ljudi, ki živijo blizu, pa tako daleč, kjer smo si postavili med seboj nepredirne zidove ter postali vsak zase ločeni kot otoki v morju praznine. Senzualno pretiravanje z resonanco, z otožnostjo in brezupom se nadaljuje tudi v bolj živahnem drdranju zlovešče skladbe Lost In The Woods, ki parametrov ne dviguje, z Unbreakable pa se še tisto malo življenjskosti izpija v masivu klavirskih odmevov, precej nezainteresiranem bobnanju in mrtvaški melanholiji. Kul, a le, če ste človek, ki mu do življenja ni. Scaring Crows naliva spet malce več strupa v čaj, odmevi digitalne mrzlosti pa ovijejo celoto v prav prijetni gotski hlad in nezainteresiranost. Ni žmohta in ni jeze, je pa veliko lepih in pretirano lepih linij, ki postanejo na trenutke celo oddaljeno floydovske ter retrogradno pademo iz stanja zena v stanje brezupa z brezpomenskostjo skladbe Shallow, se rahlo poberemo in oživimo z bolj napeto bondijado skladbe Let Go, da se razelektrimo z organsko polnim A Thousand Years, pademo v stanje katatoničnosti z The Echo And A Voice, poskušamo najti luč v temi z Defiance ter se finalno ukinimo ob zvokih klavirja in odhajajočih vlakov z jokom sklepne skladbe Lost To The Noise. OK … Artizem, pač …
Ne, ne iščem razloge proti plošči Conversations With Mirrors, a se v teh precej sivih, hladnih in izumetničenih formah s ploščo nastavljenih ogledal enostavno ne prepoznam. Za ljubitelje klasičnega goth rocka se bo tu našlo kar nekaj užitnega, a sam raje prisluhnem klasikam zasedbe The Sisters Of Mercy, Cureom, še raje Killing Joke, tokrat pa me pod celoto slišanega in dokaj lepo zastajajočega libida ne pritegne nič tako močno, da bi priznaval očaranost in da brez tega razodetja ne bi mogel živeti. D.O.C. so morda posneli eno boljših plošč v lastni diskografiji, nikakor pa ne premikajo meja, miljejev ter ne prinašajo na že videna platna odtenkov, ki jih že ne bi nekje nekoč videli in užili. Gre torej za reciklažo starih spominov, namesto drznosti in nekega bolj odločnega naracijskega toka močnejših impulzov pa se po slišanem ne morem odločiti, ali bi fantom sploh lahko verjel, da mislijo iskreno. Najbrž ne.Traklista albuma je naslednja:
01 – Shapes in the Mist
02 – These Hands
03 – Lost in the Woods
04 – Unbreakable
05 – Scaring Crows
06 – Shallow
07 – Let go
08 – A thousand Years
09 – The Echo and the Voice
10 – Defiance
11 – Lost to the Noise
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 4 / 10
