Critical Mess- Man Made Machine Made Man
Metalville Records/ Rough Trade Records
21.06.2019
Ženske v brutalnem in ekstremnem okolju death metala niso več izjeme, v marsičem pa se lahko kosajo s svojimi moškimi tekmeci (ter jih v marsičem celo prekosijo). Kljub temu so redke vokalistke bile kos grlenemu dometu vseh vokalistk zasedbe Iwrestledabearonce ali, še bolje, melodični brutalnosti vokalistke zasedbe Agonist, ki je dandanes najbolje prevzela štafeto vokalne neizprosnosti Angele Gossow v Arch Enemy, Alisse White Gluz. V istem kontekstu se je pred dobrim letom zgodilo seznanjanje tudi s hannoversko ekstremno death metal ostrino zasedbe Critical Mess in le par mesecev po izidu prvenca, s katerim sem bil pretresen, saj so vse krvniške lirične kanonade plod in rezultat nepopustljivosti Britte »Elchkuh« Görtz in njenega jeklenega delovnega etosa. OK, tudi zasedba je morala dokazati primat višje delovne etike in, priznajmo, Human Præy je več kot le še en death metal plošček, ki bi mu bilo možno v tako kratkem času še kaj dodajati, a so to Švabi prekleto sposobni narediti!
Man Made Machine Made Man je popolna distopična pripoved o apokalipsi, katere osnovni povzročitelj in razlog smo ljudje sami z vso svojo neskončno željo po tem, da presežemo boga ter z divinacijo presežemo omejitve organskih strojev, človeške omejenosti ter kreiramo umetno inteligenco, ki bi bila sposobna storiti in narediti to, kar človek ne more. Človeku v pomoč ali človeku v pogubo? K slednji se nagibajo Critical Mess in pomisleke nizajo v enajst peklenskih štiklcov, ki režejo, žgejo in ne puščajo veliko nedorečenega. Drugi plošček je postregel z malce predrugačeno formo, a z isto efektivno postavo, ki prepričuje in navdušuje od leta 2016 dalje, ko je k Lommerju, Bennyju, Marcu in Elmu svoje mesto zasedla fantastična in grozljiva Britta! In ta se ne hrani za lepši in lagodnejši jutri. Že po otvoritveni temačnosti skladbe Revolution 5, s katero si Critical Mess dopuščajo ne verjeti v dominacijo organskega ter vidijo v človeški želji po binarnih nadgradnjah le seme lastnega propada, ki je faktično neizbežen. Kakofonija disonantnih kitar, klavstrofobični atonalni zvočni zid iz perfektno zgoščenih rifov, moderne ameriške ritmike ter ta diabolični dodatek zloveščega vokala, ki ga ne morem mirno pripisati ženski. Edino, kar uvod ne ponuja, je prostor za melodično okrasje, piskajoči in pritiskajoči tempo brezupa pa podkrepijo liriko v maniri verzov »No cure / Only blank memory / Before there was something / There was nothing«. Nihilizacija kot prapočelo božanksega. Popolni aksiom človeškega samouničenja se nadgrajuje s še bolj pospešenim in nelagodja polnim izbruhom skladbe Echo. Britta ni samo growlerka temveč zmore preiti tudi v polje pigscreama, le da pri Critical Mess ni tendenc po deathcore brezvezarijam, čeprav je hoja po robu stare death metal forme in modernega brezdušnega generičnega sranja tokrat eksplicitnejša in bolj izzivalna.
Precej bolj stari šoli, morda celo primesem Morbid Angel zapisani del je skladba ANDR, ki lirične osnove ne opušča, dodaja pa le stopnjo samoizpraševanja, na kateri si človek ne more postaviti odgovora na vprašanje, ali je bolj organski konstrukt ali mašina, z vsaj meni bolj predihano in lepo zastavljeno skladbo Bias pa zadihajo malce bolj živo tako izvrstne kitare, ki servirajo celo malce več Death katarzične atonalne melodike, a Britta je na svoji misiji (samo)uničenja odločna in nepopustljiva ter apodiktičnost pripovedi o peklu, ki si ga sami kreiramo, iztiska iz svojega telesa z neusmiljenim etosom in močjo. Cut The Cord je v svoji moči in tempu, dinamiki, strukturi ter teksturah kos primerjavam s tehnicizmom prej in v preteklosti že podanim primerjavam z Arch Enemy, le da so Critical Mess vsaj v tej fazi bolj iskreni in manj naklonjeni pozi, marketingu, šminki in prodajnim sloganom ter so, recimo temu tako, bolj »true«! z izjemnim kitarskim delom smo pri skladbi Demise šele na polovici, Critical Mess pa si dovolijo v algoritem glasbe dodati več melodike, ki pa ne utiša odmevov zloveščega konca. Ubili smo boga, postali bog in sedaj smo na tnalo uničenja položeni tako zlahka in naivno mi sami! Iz zgodovine se pač nismo sposobni učiti nič in napake v programu genske brezveznosti bodo z dominacijo umetne inteligence izbrisane, človek pa bo kot grožnja odpravljen za vekomaj, poje Britta, medtem ko kitare tkejo perfekcionistično kopreno dobrega death metala, ki mu popolna in prekleto uigrana ritem sekcija dodaja piko na i. Tudi nadaljevanje ne manjša nivoja kakovosti. WOTF ter še bolj dramatični Generation Fork dodajajo v seštevek to, kar človek, ki je rasel z At The Gates, Obituary ter Carcass nujno in po nuji potrebuje. Critical Mess so v igro posnemanja dodali nekaj svojega, zaradi česar jim človek zlahka prisluhne ter jih sprejme kot sebi lastno sebstvo, ne kot paradigmo posnemanja ter imitacije.
Z zadnjo tretjino se vrnejo fantje in dekle k kakofoničnosti mašinerije, k modernejšim podtonom, ki niso tako barviti in vsaj pri meni ne tako lahko prebavljivi, tako No Gods s krulečimi dodatki odvzame malce prej prevzetega sentimenta pozitivizma, z naslovno skladbo Man Made Machine Made Man pa bend strne in povzame vse to, kar je osnovna idejna nit miselne sintagme in tokratnega besednega evangelija. V isto kupo si natočijo nektar organske krhkosti, hlad sintetičnega ter vse skupaj zgostijo s trpkostjo strahu, nelagodja in nevere v človeški intelekt. Fantazmagorija na n-ti potenci se prelevi iz komada v epsko več kot šest minut trajajočo mojstrovino, na kateri zasedba diha melodičnost, fantastične solaže pa se nizajo kot subtilne niti božanske tolažbe. Izvrstni melodični lok, krasna pripovedna parabola in občutje popolnosti dajo vedeti, da če bi bil to edini komad plošče, je bilo vredno tej plošči brezpogojno prisluhniti! Bend je uigran, uravnotežen, prekleto dobro kalibriran, glasba pa puhti in pritiska z visokim pritiskom iz sleherne pore! Sklepni Prequel je tu morda celo dodatek, ki bi ga lahko preskočili, a so povzetki iz Deklaracije o neodvisnosti kibernetičnega vsemirja dodatek, s katerim postaja razvidno kaj je temelj nelagodja. Čeprav je internet prostor samo osvoboditve in popolnega liberalizma, ne, liberalizacije, revolucionarnega odvzema meja telesnega ter prehoda na avatarno eterično sebstvo, ki je aseksualno, vsemogočno, je ta prehod v popolno digitalizacijo in definiranje duše z 1 in 0 temelj, na katerem se bo zgodil naš dokončni konec brez popravnih izpitov in odpustkov.
Repeticija občutkov, ki so se zgodili na prvencu, le na drugačni ravni, daje vedeti, da so Critical Mess prekleto več kot le muha enodnevnica in »one hit wonder« bend. Man Made Machine Made Man je temačni briljant, ki vam da prekleto veliko materije za zobanje. Dobra glasba, izvrstna produkcija, inteligentna izbira tematike, krovni koncept, ki ne postane obskuren in brezvezen že po dveh skladbah, ta navidezno lahkotna zmožnost menjanja oblike in tempa, ne pa tudi izguba identitete … V vsakem primeru priporočam slišano in občuteno kot osnovo diete za vse tiste brutalce in metalske eksperte, ki prisegajo zgolj na prvovrstno ekstremno godbo. Critical Mess so, verjemite, vredni sleherne minute vašega časa, ki ga investirate v spoznavanje in uživanje, vseeno pa upam, da se bend s tako hitrim tempom dela ne bo izčrpal ter inspirativno izpraznil, saj bi bili pri tem nečesa, v kar lahko verjamemo, oropani vsi tisti verniki, ki v hanoverski kolektiv verjamemo z dušo in telesom!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 9 / 10
