Cinema Cinema– Man Bites Dog
Dullest Records / Lebelship, 2017
Pisalo se je leto 1992 in svet je dobil darilo za svojo izprijeno naturo iz dežele Hercula Poirota, ko so Belgijski ekstravagandni producenti spisali, posneli in poslali v svet bolni igrani dokumentarec, črno komedijo Man Bites Dog, ko se skupina filmarjev pridruži krvavemu pohodu serijskega morilca in v leče svojih objektivov lovi kaotično in nihilistično nasilje ter porajajo večno vprašanje, kaj je za vraga narobe s tem svetom in ali je sploh še kaj upanja za degenerirano človeško raso. O tem se na svojem izzivalnem noiserskem jazz punk ploščku kakovostno sprašuje tudi brooklynska zasedba Cinema Cinema, ki se je odločila na svoj sonični kalejdoskop ujeti podobne trenutke in pod identičnim imenom servirajo sedem brutalnih skladb, na katerem je ekvivalentno dobro in brez olepšav prikazano necenzurirano nasilje v slušni formi. Bratranca Ev Gold in Paul Claro sta s četrtim ploščkom ostala zvesta sebi in v soničnem prepletu sanjavih, hipnotičnih kitar, nasilnih distorzij, saksofona ter brezkompromisnih bobnov stkala perfektno ploščo, ki nastavlja pervertiranemu svetu tudi v 21. stoletju.
Spremenilo se je bore malo. Vsi smo pacienti, voajerji, za ekscentriko, v kateri je potrebno vedno več dražljaja, da doživimo ekstazo pa se v jazzcore paketu uspe naelektriti še tako zahtevnega poslušalca, saj je eksperimentalni punk dvojec s sebi lastno DIY ostrino stkal, serviral in posnel enega boljših ploščkov zadnje dekade. In ta progresivni ekstrakt besa koketira tako s pattonovsko barvitostjo, z betonsko ostrino bad brainsov, z avantgardnim šusom in z jazzovsko ekspresijo, ki vabi vse globlje v temačna brezna deviance. Bomb Plot se poigrava s poslušalcem na zabaven način, zavaja s punkersko preproščino in lomljenimi ritmi, disonanco, hrupom na potenco ter krasnim miksom apokaliptične kitare ter kričečega Eva Golda in drvečih bobnov Paula Clara. Bolno, shizofreno in seksi se urok nadaljuje z bolj neposrednim rock’n’rollom skladbe Run Until You’re Out. Kot bi dali na decibele zasedbe Amen ali na esenco zgodnjih Stoogesov katarzične rife za podporo pozivu k popolnemu umiku sveta okoli, saj bo drugače vse pokončano in nato posiljeno (lahko tudi v tem nekrofilnem smislu, da). Cinema Cinema postrežejo po dveh res kratkometražnih komadih za mase brez kondicije nadalje z malce več progresivne globine in malce več dolgometražnega razpredanja brezkompromisne notranje inerce nasilja brez primere.
Exotic Blood je psihedelični vstop v um serijskega morilca, ki doživlja ekstazo s stanjem uničevanja, morije. Stopnjevani naval asimetrije besa, nalezljive »in your fuckin’ face« ritmike ter igrivega preigravanja s formo se surovi prog rustikalno poigrava s koščki Rage Against The Machinov, ekstremnih trenutkov pri Helmet, Barkmarket, le da Cinema Cinema ne nastopata nikjer z rezervo, ko pa se v kontekst nepričakovano vključi še strupeno sladki saksofon Darriaua padejo še zadnji zadržki in, da, po Sandmanovih Morphinih je saksofon legitimno in prekleto udarno orodje, primerno tudi za subverzivo, za jazz, za core punkoidne rase popolnih soničnih zmešancev! Super! Digital Clockwork Orange sklepa prvo polovico dogodka s hipnotičnim suspenzom, z odmevi, s psihogenom nalezljivostjo mastne post punk ambientalne igre bolj suspendirane norosti. Plavajoče kitare, tekoči bobni in ta prekleto sladki saks, nato manj efektov in prosti pad v brezvetrje manj zamegljene in zato bolj trde realnosti. Nato pa sledi obrat v bolj decibelne vode. Taxi Driver je psihoza v pravem pomenu besede, brezkompromisnost in odpoved rezervam pa v polnem šusu prepričuje in prepriča s slehernim ostrim poudarkom, sleherno sinkopo, slehernim potegom po strunah fino zlorabljene kitare in s slehernim udarcem po bobnih. Umazano in seksi, ekipa pa prosto penetrira v dominion spokoja kot bi nas božali z bejzbolskimi palicami, nas betonirali in prek nas zapeljali z desettonskim valjarjem, dodali malce ostrega železovja, pod kričanjem in šusom pa dodali lepe nanose dobrih rifov in prekleto domišljene godbe, ki je dinamična, sveža, navdihnjena in tekoča. Scars On Broadway, a brez nepotrebnega zategovanja ročne!
Mask Of The Red Death vas popelje še globlje v masiv nočne more, kateri ne morete in navkljub srhu nočete ubežati. Vnovični prog eksperiment je že zdavnaj presegel format punka, v mešalcu pa se po repeticiji in hipnotičnem odmevu kristalizira popolni upor kapitualciji vsem imperativom sveta samooklicanih imperatorov. Rešitev je preprosta – krvavo obarvana revolucija, dialektika nasilja, potu, truda in dobre godbe pa daje vedeti: »Ne, ne bomo crknili kot obcestni psi! Cinema grizemo do konca in naprej!« Bilo bi že skoraj dovolj, če ne bi za piko na i fasali instrumentalnega briljanta Shiner Number Five. Spet ta prekleto nalezljivi saksofon, ki bii moral dobiti osrednjo funkcijo in bi moral postati nujni dodatek nadaljnih del zasedbe! Kot bi v celoto vpletali izvrstnega Dana Colleya. No, saj je tudi Matt Darriau, sicer pihalec izvrstne zasedbe Klezmatics in Orange Than Blue več kot izvrstna izbira!
Popolna morija je sklenjena, svet požgan, trupla razcefrana, vsi ljubitelji nasilne dobre godbe pa lahko po koncu s trdim in nabreklim mednožjem priznajo, da je Man Bites Dog ena boljših glasbenih poslastic, katerim se velja pustiti zapeljati vsaj za trenutek ali dva. Garantov ni, je pa jasno, da boste že s prvim obratom na predvajalniku dobili krepko dozo kakovostnega hrupa, dobre glasbe direktno v slušne vode, prek njih pa v cerebralne kanale. Direkt v žilo! Direkt v srce! O kakovosti kompozicij ne gre soditi, saj so nadstandardne in ne preživijo stilskega predalčkanja. Cinema Cinema so prekosili sami sebe in servirali svetu maksimalno dozo dobre medosebne kemije ter kreativnosti. Slednji ne morete reči ne, če vam je glasba res smisel življenja. Man Bites Dog si zato zasluži vse pohvale in gromki klic k tem, da se dobro, kakovostno delo in prava stvar nadaljuje vsej izprijeni tematiki navkljub tudi v bodoče, saj živimo v jebeno umazanem in nasilnem svetu in slednjemu velja spisati še kak primerni soundtrack deviantnega sijaja!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 10 / 10
