Category VI War Is Hell
Killer Metal Records, 2017
Ni vsaka heavy metal plata voda na moj mlin in če sem iskren, mi dejansko »sede« le 10 – 15% heavy metal produkcije oziroma na vsakih 100 bendov najdem res le malo takih, za katere bi bil pripravljen riskirati zdrav razum in bi prisegal na njihovo genialnost, izvirnost ter pionirstvo. Zakaj? Večina robe na trgu je postane, reciklirane, izvirnih in idejno drznih je bore malo, z mislijo na to pa sem se podal v vode kanadske ustvarjalnosti. Category VI je novofundlandski izvozni produkt in po tem, ko človek prebere, da imajo po sedmih letih ustvarjanja za pasom že drugo ploščo, bi sklepal, da kreative v kvartetu ne manjka, a pozor. War Is Hell že po prvem posluhu potrdi sum, da bomo deležni pogrete in dobro znane čorbe, saj so klišeji ter zaukazanost estetskim normativom heavy metala tisto, kar ubija esenco sicer čisto solidne plošče. Pa se vprašajmo, ali je solidno dovolj dobro za ločitev kakovostnega od povsem sivega in povprečnega?
Bend se od kopice ostalih loči po tem, da prihaja iz dežele, kjer metal ni bil primarno žanrsko polje za trženje, je pa res, da imao Kanadčani že kar nekaj vokalistk, ki terjajo svoj košček priznanja na metalskem nebu. Pustimo I Wrestled A Bear Once in The Agonist ob strani. Category VI so bližje primerjavam z zasedbami, kot so Unleash The Archers, še bolj pa pomislim na zasedbo, katero smo nedavno gostili v Tolminu – Kobra And The Lotus (kaj pa Stryper ? – red. ). Melodično preprosti, ritmično nezahtevni in, priznam, precej monotoni heavy premore kar nekaj rifov, ki pa pod prsti Geoffa Wayea, po letih kar veterana, obilico standardnih prijemov, zvok kitare tudi ni najslabša odlika benda, ritmična sekcija je točna, ni kaj reči, a manjka ocvirkov, lepih dodatkov, preobratov, presenečenj, koraka naprej od sekcijsko sicer spodobno oddrgnjenih skladb. Nato so tu še vokali, ki z amando Merie Gosse parirajo morju podobno zvenečih bendov, kateri so se obrtništva učili od Dia, Mercyful Fate, Maidnov in Priestov. V zgodbah o grozotah vojne, o post traumatskih izkušnjah po času pritrkavanja na bobne vojne je obrabljen vzorec repeticije, poseganja po enakih prijemih, Marijin glas pa je brez iskrice strasti, nevarnosti in želje po preseganju klišejskih form, zaradi katerih je le malo heavy vokalistov dejansko vrednih omembe.
Osem skladb paradira na enak način od pompoznega, sprva obetavnega štarta s Strike Of The Axe, a kaj kmalu pademo v sosledje kitic in refrenov. Trda forma in neprilagodljivost se nadaljuje s stampedom The Travellerja / The Dark Warriorja. Tradicionalni trdovratni galop osnovnih rifov ter precej brezosebni bobni Johna Angelopoulosa ne dodajajo višje vrednosti, zato smo kaj kmalu v vodah, katere so v ušesa prinašali tevtonski germanski metalurgi. Vse v domeni varnosti in »pravega« heavyja. No, ja … Manjka razgibanosti in inovativnejšega pristopa k glasbi, glasba pa kaj kmalu zazveni enolično ter duhamorno. Mirror bi bil lahko glamovski standard (vsaj po van halenovskem uvodu), smo pa kmalu spet v maidenovskem kolažu rifa ter tistega vokala, ki bi na demo posnetku še šel čez sito, na plošči pa ga ne morem in ne smem tolerirati. Enako kopito velja tudi za nadaljnje izlive korektnosti. Full Metal Jacket ne da nič, rahlo pa preseneti s pavzami razdeljeni in nasekljani Crossing The Avalon, ki s trdnimi popolnimi postanki pritegne pozornost, a ste po dveh ali treh taktih spet v retro sing along vodah dobrih starih britanskih devic, le da kanadski imitatorji ne premorejo tistega ognja, žara, seksapila, zaradi katerega Maidnom verjamem še danes, novo odkritim Category VI pa ne morem. Arise poskuša koketirati ter dati prostor za vse tiste, ki ljubijo solaže, pozo, testosteronske rife, a se mojo kaj kmalu ubije zaradi prej omenjenih pomanjkljivosti, se pa to ne popravi niti na sklepu albuma s skladbama Out Of Time, ki bi bil prav lahko snet z zgodnjih Accept, pa tudi prežvečena balada z zvočnimi dodatki vojne, nagovori na War Is Hell ne.
Baladni štart, kateremu sledi rigidni galop na istih ritmičnih vzorcih, zaradi katerih je medsebojno težko ločiti skladbe – maratonski ekskurz v iste postane vode poustvarjanja kot sklep plošče ubije zagonsko inerco sicer precej postanega izdelka. Ljubitelji hevayja s Category VI dobijo še en izdelek več na svoje police, a slednji razen ubogljivega sledenja normativom ter kopice sicer obetavnih, a kaj kmalu ubitih rifov ne prinaša nič novega. Vnovič pogreta stara jajca niso izdelek, zaradi katerega bi zamudili karkoli, če albuma War Is Hell ne bi nikoli slišali. Bend se nedvomno še razvija in raste, je pa res, da je prostora za kvalitativne izboljšave več kot dovolj. Tokrat na mlačni niz obrabljenih fraz ne morem reči drugega, kot »več sreče prihodnjič in nasvidenje v naslednji vojni«.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 4 / 10
