C.T.P. – Now And Then
(FastBall Records, 2017)
Nekoč je bil čas, ko sem se na daleč izogibal ploščam, na katerih je na naslovnicah kraljeval človek s kitaro, saj je to v osnovi pomenilo superiorno razkazovanje mišic, še bolj pa ega, sem pa svoje stališče do virtuoznih kitaristov postopoma spreminjal, a ne na način, da bi na policah kopičil izdelke ego manijakov osemdesetih (če izvzamem fenomenalnega Stevia Raya Vaughana, ki je bil mojster, a obenem posebnež, ki ne pada na seznam imen kot so Satriani, Eric Johnson, Vai ter še kdo … Ko mi je v roke prišel plošček Christana Tolleja ter njegovega projekta Now And Then sem za trenutek postal, a kaj kmalu ugotovil, da je na plošči poleg sicer močne in dobro odigrane kitare zastopano še kaj drugega, kar dobra plošča potrebuje. Denimo imena, kot so Steve Lukather na solo kitarah na parih skladbah, Michael Landau ter Tim Pierce, kar so velika imena AOR-a, naštejemo pa lahko še dalje, ljudi na ostalih pomembnih pozicijah: Lauren Scheff in Chuck Wright (bas), Raymond Herveille (bobni) and Morris Adriaens (klaviature) ter kopica eminenc za mikrofonom, tako se za mikrofon postavi David Reece iz Accept, pa frontmani zasedb Bonfire, Mad Max in Casanova. Veliko ljudi, rezultat pa, roko na srce, zelo korekten AOR melodičen izdelek, ki bo vsem ljubiteljem žanra dal pravi melodični obliž na srce.
Kakovosti ne manjka, je pa res, da sem sam naklonjen ta hip manj melodično lepim stvarem, a ohranimo nivo objektivnosti in profesionalizma ter predihajmo celotno ploščo, ki je polna korektno strukturiranih lepih skladb. Trinajst skladb je spisanih tako, da ima vsaka svoj korektni karakter, dušo, ne gre pa za revolucionaren plošček, ki bi ponujal kaj več kot zgolj solidno in ušesu všečen produkcijski splet finih AOR standardov. Premikanja mej tokrat ne gre pričakovati, da se razumemo. Na Whitesnake naravnani uvod s skladbo Dumped je dinamičen in udaren, vokali Michael Vossa, pevca zasedbe Mad Max pa prodorni in trdni na način, kot ga je v zlati dobi od sebe dajal David Coverdale (ne, ne mislim na osladne balade, temveč na komade, kjer je več šusa). Na Magic Puddingu se štafeta poda manj znanemu vokalistu Johnu Cuijpersu, ki pa suvereno predeluje s svojimi tribute bandi tako Van Halene, Foreignerje, Maidne, ga pa morda poznate tudi kot prvo grlo zasedbe Praying Mantis. Precej več globine, pa te umazane klaviature, Hammondi, prek vsega pa prelite masivne in sugestivne kitare. Mehkih tkiv ni, suverena godba v maniri Glenna Hughesa pa šprica iz sleherne pore. Z Grammyjem nagrajeni John Parr se v celoto vključi na skladbi The Real Thing, ki je balada v maniri osemdesetih, s temi predvidljivimi siniti in masivni klavirji pa se sentimenti za hip le malce umirjajo, a nivo zahtevnosti in kakovosti Christian Tolle ne spušča. Dodaja le malce več prostora za poigravanje in epske solaže. Še več jih v kontekst vnese bend v navezi z Rickom Risom (Taking Risk), a se stvari obrnejo spet v sfero z več obrati skladbe Changed, na kateri se postavi sicer priznani producent in pevec z založbe Frontiers Records, Philip Bardowell, ko pa se začne The Price Of Love pa se nivo decibelov spet malce okrepi, saj se z masivnimi klaviatirami in kitarami sooči David Reece, nekdaj tudi član zasedbe Accept. Fenomenalne kitare, izvrstni vokali, predvsem pa zelo konkretna dinamika same skladbe, nato pa se vrnemo v iluzijo osemdesetih, ki jih z baladnim prijemom na Hard To Find predihava Michael Voss. Tokrat ne tako odločno kot na sami otvoritvi plošče, se pa zato z več erotične moči in elana za mikrofon na Back To The Moon postavi John Parr. Kot bi poslušali kombinacijo Whitesnakov ter Van Halenov, a brez pretiravanja s solažami. On And On je precej bolj akustičen v sentimentih, Rick Riso pa se predstavi na še eni baladi. Kje je power, kje so ognjemeti z začetka? Tudi One Night Alone ne prinese tega pričakovanega šusa, na Enemy pa se vnamejo strasti in izjemen tandem dobro grajenih kitar se ob na plošči najprepričljivejšem vokalistu, gospodu Johnu Cuijpersu dvignejo na želeni nivo bolj tektonske melodike in glasnosti. 87 99 je instrumentalni komad, ki daje prosto pot izjemnim melodičnim dotikom tako Tolleja kot tudi Lukatherju. Dobra igra dveh glasbenih karakterjev se na kitari lepo razloči in razplasti na način, da solaža na solažo ne morijo duha in ne ubijajo voljo po poslušanju, veliki finale in bonus albuma pa je rahlo predrugačena verzija skladbe Changed, kjer si je Tolle dovolil več moči na solo kitari ter malce več produkcijskih plasti na že tako bogato obloženem ploščku.
Kot je bilo rečeno v uvodu, revolucije nikar ne pričakujte, je pa Now & Then krasen produkcijski izdelek, na katerem dobre glasbe in dobre energije med sodelujočimi obvladači AOR scene ne manjka. Kot bi se na kratek intenzivni potep po stranpoteh in zgolj v imenu izzivov spravili ljudje, ki so si sicer zlahka konkurenca, tokrat pa je Tolle tisti, ki je može z različnih kotičkov enega istega zeljnika povabil na svojo njivico, ki jo eminence lepo orjejo in lepo obdelujejo. C.T.P. je morda res le projekt, le eno izmed osamljenih dejanj, ki so se zgodila, nato pa vprašanje, kdaj bo lahko sploh še prišlo do reprize ali nadgradnje, vsekakor pa je to, kar se ponuja, zrela glasba, ki govori sama zase in na način, ki ga od visoke produkcije sme zahtevati tudi najzahtevnejši poslušalec tovrstne glasbe. Bravo!
SANDI SADAR ŠOBA
