Betzefer – Entertain Your Force Of Habit
(Metalville Records, 2018)
Bendi z Bližnjega vzhoda so že itak manj znana postavka na tej strani Sredozemlja, ko pa nanese beseda na metal pa je stvar še toliko bolj eksotična, a fakt je, da se tudi na drugi strani nemirnega sveta glasba dogaja in po slišanem četrtem ploščku izraelskega benda iz Tel Aviva, skupine Betzefer, lahko poudarim, da znajo gosti na prave strune! Leta 1998 ustanovljena zasedba je namreč iz HC punkerske osnove prerasla ter se razvila v kakovostno groove metal zasedbo, album Entertain Your Force Of Habit pa za svojo naivno in prekleto grdo estetiko naslovnice skriva nekaj, nad čimer bodo vsi ljubitelji Pantere ter southern metal groove lepote pocedili debele plasti sline ter ostalih sokov užitka.
Kaj morem, a po razpadu Pantere je vse, kar je sledilo z izjemo zasedb Pissing Razors, Lamb Of God ter skandinavskih zasedb tipa Entombed in The Haunted, pomenilo le grob približek organski kemiji, ki so jo Anselmo, Dimebag, Rex in Vinnie Paul tkali skupaj po naravni inerci izcejali na vseh svojih kakovostnih ploščah, danes pa lahko v niz vpišem še eno ime iz kraja, na katerem ne bi iskal kakovostne metal zabave, sedaj pa prekleto vem, da jo tam očitno ne manjka. Izjemni bobnar Roey Berman premore vso bombastično metriko velikih, Matan Cohen-Grumi prave rife ter masivno kitarsko distorzijo, na katero se lepo komponira bas Rotema Inbarja, očitno pa so imeli leta 2016 več kot srečno roko pri izbiri vokalista, saj je Aharon Ragoza vokalno kos vsem izzivom grmeče vokalizacije ter prepričljivega dodajanja fines v agresivno in dobro tempirano godbo. S satanom in pregrešno, verjetno za Izrael toliko bolj izzivalno estetiko na prvo žogo se skrivajo revolt, sla po decibelih in plasti energične godbe, ki naniza deset skladb v malce več kot polurnem stampedu tako, da vas bo odpihnilo.
One Way To No Way razpre duri v Had z zelo spevno in enostavno logiko na peklenskem groove’n’roll poenostavljanju kitic ter refrenov v tisti meri, kot bi na umazanijo skladb zasedbe Entombed ali Hellacopters dodajali vokalno piko na i Randy Blythe ali očitno dobro razpoloženi Phil Anselmo. Umazana in udarna kombinacija masivne ritem sekcije in ta lepa distorzirana kitarska igrivost bi zadoščale, a tu je tudi ta prekleto dobri vokal, zaradi katerega lažje prisluhnete tudi umazanim mislim ter nagovorom k grehu. Nadaljevanje z Dead Lines je bolj sludgersko upočasnjen in iz plasti ritmičnega zloženca se medi in cedi od okusnega izmenjevanja organske potence med člani zasedbe, Betzefer pa na pravi način in s pravimi prijemi dodajajo glasbeno lepoto v mozaik strastnega izgorevanja.
Ain’t No Party Till You Hurt Somebody je umazani blues ter slavospev najstniškemu uporu normativom nenasilja ter lepih manir, bend pa vas nagovarja k temu, da priznate, da vam gre itak 90% (če ne več) ljudi na kurac in je dobro kdaj odpreti ventile ter obračunati s šminkerji, fejkerji, pozerji in ostalo brezvezno golaznijo, ki ustvarjajo iluzijo brezvezja in globalne brezhrbteničnosti. Dobra podstat za korak dalje, na nadaljevanju z Never Been pa se z zanimivo uvodno izštevanko v celoto doda končno malce avtohtone ritmike Bližnjega vzhoda, ki pa se očitno lepo lepi na vse tisto, kar ste ljubili in ljubite pri sludgerskih bendih z juga ZDA. Kako poka in kako se iskri, pa šele na polovici smo! Super! Naj dobre stvari trajajo in se ne kvarijo z neumnostmi! Crash z bolj pospešenim in dobro zasoljenim HC ekscesom dviguje nivo testosterona in bolj borbeni Light Away je v svoji borbeni dominanci ter prizivu Lamb Of God kohezije tudi pri Betzefer očitno v istem rangu, zmožen preigravanja v enaki resoluciji ter poigravanju z enako gnevnostjo, po čutenem in slišanem pa o iskrenosti benda ne dvomim več niti za trenutek.
Truck Leaking Gasoline je zabavni dodatek, na katerem se fantje naravno in brez zapletanja poigravajo tako s spevnostjo, navidezno lahkotnostjo kot tudi s težkokategornim pritiskanjem na gumbe užitka ter brezsramnega groova. Stampedo morilske sle, zabavnosti in poslušljivosti se nadaljuje tudi nadalje, s strateško dobro postavljenim komadom Dying Man, ki mu brezsramno in brezkompromisno sledi naspidirana furioznost skladbe Hand In Hand To Hell, kjer ne manjkajo niti agresija, še manj pa kontrola nad ritmiko in slastno melodiko, ki iz benda kar puhti, fantje pa stvari lepo sklenejo s finalno skladbo Last Song In The World, po kateri sledi le končno priznanje in rekapitualcija multiplih eargazmov.
Fakt je, da ne smemo plošče soditi po naslovnici, saj bi po bedi naslovnice (in slednja je dejansko edini minus plošče) tokrat prav zlahka preslišal in po nepotrebnem spregledal briljant, ki bo imel na moji polici plošč za nadaljnje poslušanje prav posebno, častno mesto. Čeprav se v oceno dodajajo asociacije z bendi, ki jih štejem v sam vrh metala, je primerjava z njimi v tem primeru mišljena kot pohvala, saj so me tokrat fantje iz Izraela sezuli, mi vlili v ušesa strastni vroči koktejl dobre glasbe z jajci in smislom ter me vsaj za tistih pol ure, ki jo od vas kot poslušalcev terja ta res dobra plošča, odklopila od brezvezja sveta, ki mu manjkata smisel in patina. Entertain Your Force Of Habit je lahko vodilo k nečemu boljšemu, saj je tokrat v grehu in ekscesih veliko več človeškega, naravnega in smiselnega. Bravo, fantje! Prekosili ste vsa moja pričakovanja in tokrat med svoje oboževalce od danes naprej prav zlahka štejete tudi mojo malenkost!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 9,5 / 10
