Bâ’a / Verfallen / Hyrgal – Bâ’a / Verfallen / Hyrgal – Split album
Les Acteurs de l’Ombre Productions, 2018
V zadnjih letih se Francija dokazuje kot valilnica progresivne, prodorne glasbene avantgarde, s čimer je založba Les Acteurs de l’Ombre Productions postala frankovski ekvivalent temu, kar smo nekoč brezpogojno lahko zaupali imenu Seasons Of The Mist. Kar verjamem, je dejstvo, da je v svetu preobilja informacij in glasbe marsikaj očem skrito in umu ter vedenju neznano, zato sem, čeprav z zamudo, prav vesel razodetja, ki ga poslušalstvu ponuja leta 2018 izdani split album, deljenček, razcepljenček, na katerem so v triado dobrega stopili bendi Bâ’a, Verfallen in Hygral. Skupni izdelek treh kakovostnih, karakterno različnih francoskih balck metalskih zasedb druži poleg geografskega skupnega imenovalca in stilske opredelitve podobna vizija črnine, vendar že po enem poslušanju postane več kot evidentno, da so karakterji, definicije, navkljub skupnemu smislu, kreirani z različno vizijo in dojemanjem žanra. Kar druži, je visoko zastavljen produkcijski standard in občutek za ravnovesje znotraj nesvete liturgije, ki jo bendi pripravijo z izvedbo šestih skladb, na vsak bend pa padeta dve deli.
Kot prvi spektralno paleto temnega, črnega, progresivno življenjskega razprejo Bâ’a. Zelo fluidni, spevni atmosferi s klasično, gosto tkano kitaro in bobni, se v kontekst postavljajo klaviature in vokal RMS Hreidmarja, nekdanjega člana zasedb Crack Ov Dawn in Glaciation. Poskušam izvedeti kaj več o zasedbi, a razen podatka, da so aktivni od leta 2017 dalje, da so letos povili svoj debi in da je edini razkriti član benda prej omenjeni pevec, ni znanega o bendu praktično nič. Več korektno odigrana glasba, ki potegne na domače ase Dekadent, prinaša senzualno kombinacijo udarnih, prodornih rifov, melodike, ki polzi iz rušilne strukture in bolj kot gravitacijsko vleče v višave, ne v tla. Že z udarnim uvodom skladbe Les Terres se poleg hitrosti podaja publiki neverjetna zvočnost, melodika, melanholična agresija pa zna presenetiti s preobrati, saj je dovolj prostora za igro, za orkestriranje, za privlačno igro vseh inštrumentov, za suspenz in za dinamiko. Slednja se lepše razkrije s postopnim barvanjem progresivno nastavljene krasne skladbe, dejansko balade La Grande Desillusion, ki odpira registre postopoma, dovoli dihati in prinašati v žanr konture počasne fuzije, stapljanja in okušanja nad tvarnostjo razočarane simfonike.
Katarzična igra zvoka se nadaljuje z ostrejšimi, bolj suhimi salvami zasedbe Verfallen, ki asocirajo na melodični black metal ter potemnjeni death metal devetdesetih. Solo projekt Emmanuela Zuccare, ki na slišanem odigra dejansko vse glavne inštrumente, druži v agresivnih kanonadah še basista Deho na fretless basu ter k vokalizacijam povabi tudi gosta – Clementa Flandroisa iz zasedbe Hyrgal ter Jean Baptista Le Baila iz zasedbe Svart Crown. Ostra, daljša, a ne dolgovezna metrika podaja brutalne bobnarske blast beate, prodorne kitare in umazane, peklenske vokale, bend pa prehaja mejo black metala in death metala subtilno, s tem, da se vam zna v podzavesti prižgati sugestivna povezava z zvokom zasedbe Marduk, Dark Funeral, morda z dodatki švedskega death metala, ki oponira implementaciji zgolj norveške šole zvoka, že s skladbo Derelictus pa se postavi okvire, v katere se sme ob pravem času dodati tudi krasne akustike, se poigravati z dualnostjo luči in teme, s sladkim in deviantno glasnim. Krasna igra v vseh segmentih dokazuje, da je Emmanuel vrhunski glasbenik, krasna manipulacija lepega in morilsko udarnega pa si jemlje čas in vozi pri obeh kompozicijah na plošči minutažo krepko čez mejnik devetih minut. Nadaljevanje s skladbo La Veleur Des Tenebres premika k občutku še večje širine, grandioznosti, epskemu razpredanju človeku zapisane odpovedi sakralnim normam. Ni dolgočasja, sama atmosfera pa je morda res bolj pretenciozna, a ni ošabna. Morda res vse izhaja iz enega samega kreativnega centra, a so izbruhi zvoka kakovostni in intenzivni, tako vas, čeprav niste ljubitelj black metala, ohranjajo v stanju voljnosti, poslušanja in aktivne participacije.
Sklep pripada z deset let daljšim stažem veteranom francoske teme, zasedbi Hyrgal. Leta 2007 zastavljeni projekt je idejni otrok kitarista zasedbe Svart Crown Clementa Flandroisa, ki mu za bobni na danem izdelku pomaga Emmanuel Zaccaro, na basu pa dodaja poudarke Quentin Aberne. Atmosferičnost je tudi tu skupni imenovalec, a je zvok tu bolj pravoveren, retroiden, star, navlečen na devetdeseta, a nič manj učinkovit in sugestiven. Počasnejši Cesure prisega na počasne, bolj razmazane kitare, na postopen, a odločen korak, na tlačenje, na morbido, ki paše, je pa bolj postana, starana, s patino, recimo temu tako. Sklep s Sicaire dviguje tempo, dodaja v zvočni kolaž več šusa, isker, na katerih se v plasteh lepo dodajajo sloji kakovostnih, emocionalno težkih vokalov. občutek prostornosti, repeticija in brisanje jasnih kontur vozijo glasbo proti koncu, po slišanem pa postane jasno, da je scena v Franciji prekleto produktivna, agilna in kreativna. Tudi z morda pretirano, več kot dvanajst minutno ambientaliko, na kateri prši dež in ječijo zadnji toni, onkraj katerih obstajata samo Nič in Brezup.
Nisem pristaš ali bolje poznavalec, ekspert black metala, da bi vedel izpostavljati vse elementarne posebnosti, primerjave z ostalimi snovalci scene, vem, slišim in čutim pa, da je v tokrat ponujeni glasbi veliko kakovostnega muziciranja, veliko krasnih momentov, sama gostota teme pa pritegne s svojim inteligentnim, estetskim občutkom za ravnovesje, za odmerjanje osnovnih sestavin, ne da bi vse skupaj zvenelo monotono, ponavljajoče ali brezvezno. Čutim povezanost in željo po ustvarjanju, po izgradnji, s katero je forma triade postavila v težišče najpomembnejše – dobro in iskreno glasbo. Slednja podaja različne premise za dostop do istega, je pa v slišanem čutiti toliko različnosti, da bi lahko te tri sicer sorodne bende lahko postavljali v drugačen kontekst in bi vedeli, da gre v danem triptihu za različne tvorbe, različne ideje, različno estetiko. Ni sicer presežne vrednosti ali pa jo vsaj sam v lastni nevednosti ne začutim, je pa plošček s svojo malce manj kot enourno liturgijo podal dovolj iztočnic za to, da si ne mislim laskati in izjavljati, da vem vse ter da sem slišal dovolj, da ne bi želel dojeti, čutiti in doživeti še kaj. In to je bistvo glasbe – da preseneča, pretrese, sili k razmisleku in k čutenju.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 8 / 10
