Avatarium – The Fire I Long For
(Nuclear Blast Records, 2019)
Ne vem, s čem se hranijo na Švedskem ali kaj vsebuje njihova voda, je pa res, da po tem, ko sem se prek Opeth zaljubil v retroidni zvok sedemdesetih na neko podobno noto pritiskajo tudi izvrstni prog-doomerji Avatarium. Lani izdani četrti studijski album The Fire I Long For je z rahlo zamudo po novembrskem datumu izida prispel tudi na moj predvajalnik in iskreno, brez slabe vesti, lahko napovem, da izpolnjuje najvišje standarde tistih, ki iščejo v glasbi spevnost, dobre tekste, obenem pa pri svoji glasbi stremijo po malce krasne patine sedemdesetih ter morda kakšnih Deep Purplih in emocijah, ki so jih Blackmore in kolegi znali izviti iz petnih žil ter izstreliti direktno v center srca. No, nekaj podobnega torej premore tudi zasedba Leifa Edlinga, Avatarium.
Leif je po zdravstvenih težavah iz zasedbe sicer izstopil, kot gostujoče pero pa je pustil tudi na četrti plošči benda, ki se je še korak bolj približal okultnemu zvenu in lepoti klasičnega prog dooma, v svoj nabor zvoka pa so dodali še več duše, pridiha vesternov in mitske Amerike. Stvari delujejo organsko povezano, saj je temu več kot kos ritem sekcija basista Matsa Rydströma ter bobnarja Larsa Skölda, na točne, natančne in strukturno brezhibno ritmiko pa se lepo dodajajo kitare Marcusa Jidella ter klaviature Rickarda Nilssona, pečat različnosti in pravo piko na i pa v celoto dodaja senzualni, ravno prav zasanjani vokal izvrstne Jennie-Ann Smith.
Devet novih skladb dodaja mozaiku končno podobo postopoma. Doomovski temačni uvod skladbe Voices diši po Candlemassih, kot eter lahki in svetli vokal pevke pa dodajajo v celoto orgelskega zvoka ter ravno prav mastnih kitar iluzijo Dia. Krasno upočasnjeni ritem ravna vse pred seboj, izvrstno Nilssonovo delo pa reminiscentno spomni na zadnji album rojakov Opeth. Krasne teksture in senzualna igra s sencami preteklosti ter ples z duhovi preteklih časov se nadaljuje tudi na izjemni skladbi Rubicon. Jennie je fantastična in bend ne zveni v svoji interpretaciji minulih časih niti malo polovičarsko, neiskreno ali zlagano. Avatarium s krasno in okusno balado Lay Me Down dodajo v celoto malce več akustike, zvena zaprašenega divjega zahoda, z emotivno odpetimi vokali in krasno odigranimi ter pričaranimi zvočnimi kulisami pa se dokažejo kot močna zasedba tudi v sferah manj izraženega zvoka. In temu se na sabbathovski način doda nekaj mastnega, ravno prav izzivalnega in mogočnega s Porcelain Skull, na kateri bi prav zlahka slišal vokal Iana Gillana ali Coverdalea, s tem da Jennie dodaja še en svoj popolnoma samosvoj register, ki je kos izzivalcem iz najboljšega dela preteklosti.
OK, Shake That Demon razpiha strasti in doda malce več hitrosti v pretok krvožilja, se pa Avatarium očitno precej bolje obnesejo pri melanholičnih, počasnih, udarnih baladah, zato je Great Beyond njihov naravni element za tkanje tekstur zgodbe o zlovešči gravitaciji lepote s pridihom nevarnosti. Bend si dovoli dihati, raztapljati trdne forme v dimu in emocijah, malce več kot pet minut dinamike, krasnih kitar, ritmike in klaviatur z jajci ter lepe vokalizacije pa ne ubija slo po nadaljevanju. Ravno nasprotno! Naslovna skladba albuma The Fire I Long For je s countryjem prepojeni blues pripeljala do skrajne meje okusne melanholije, s katero deluje vse čutno, hipnotično, prvovrstno in v svoji izmuzljivi sanjavosti prekleto življenjsko na tisti najbolj nerealen način, če veste, kaj mislim? Čista esenca žalosti in minljivosti polni srce z mirom in spokojem, ki mu bend namensko doda kapljo črnine. Sledi namreč Epitaph Of Heroes s svojim doomovskim narativom, zvenom, distorzijami, recimo z bolj agresivnimi pritiski na registre pa si Avatarium dovolijo ohraniti pridih prosojnosti in neulovljivosti, s katero se s finalom, s klavirsko izpostavljeno skladbo Stars They Move podajo na nalogo, da po prvem posluhu terjate reprizo, vnovični obrat, nov cikel mastnih in čutnih, poltenih emocij.
The Fire I Long For je enostavno briljantno delo, lepa plošča, ki vam v srce in ušesa naliva čisto muzikaličnost, prav lepo pa prikupijo tudi v ta kontekst dodane ženske vokale. Ne vem, po navadi z ženskami za vokali izgubi bend veliko magnetizma, saj se po operetah in premalo odločnih vokalizacijah marsikaj sliši kot samo sebi namenjeno, a pri Jennie-Ann Smith ne manjka prave barve glasu, moči, prepričljivosti in predvsem občutka, s katerim bend deluje tako, da se kocinite ter ugotavljate, da zvok zlatih sedemdesetih tudi danes zveni precej bolj užitno od vse mondene moderne sintetike, ki se tako hitro pozabi in obleži v želodcu. Zato izziv vsem tistim, ki stremite po nečem boljšem – dajte priložnost zasedbi Avatarium in če vas ne prepričajo, se lahko o tem pogovorimo ob pivu, za rundo pa dam jaz. Pa pustimo stvar okusa in relativnost dobrega ob strani, saj se dobro glasbo da ločiti od tiste, ki to ni, že na par posluhov, mar ne?
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 9 / 10
