Astral Doors – Worship Or Die
Metalville Records, 2019
Nekoč sem že zapisal, da ne vem, kakšno vodo pijejo na Švedskem, a ima očit no precej mineralov v svoji osnovi, še več težkih kovin, saj je v zadnjih dekadah prav dominacija kakovostnih zvokov švedskega metala dajala edino upanje metalski duši, ki si želi dobrega in udarnega. Centralna Evropa, z izjemo progresivne in temačnim tematikam zapisane Francije, ponuja bore malo materije za zobanje, Skandinavija pa rojeva nova spoznanja. Nova? No ja, Astral Doors so sicer bend starega kalibra, saj s svojim pravovernim heavy metalom osrečuje že od leta 2002 dalje, glasbeno pa interpretira tisto, kar je bilo časovno določeno s postavkami metala 80-ih. Tokrat že enajsti album veteranov kataklizmičnega in uživaškega metala, plošča Worship Or Die pa ne niža standardov dela!
Ste rasli ob zvokih zasedb Iron Maiden, Judas Priest ter ob napevih nesmrtnega Dia? Potem veste, da mora dobri odmerek metala vsebovati decibele, mastne in udarne kitare, fantastične zgodbe o peklu ter grehih, pri vsem tem pa so očitno z odliko diplomirali tudi Astral Doors. Šesterec, ki ga sestavljajo izvrstna Mats Getsar ter Joachim Nordlund na kitarah, močni in precizni ter udarni Johan Lindstedt za bobni, efektivno mastni Ulf Lageström na basu, inovativni in ravno prav izpostavljeni Jocke Roberg na klaviaturah ter predvsem prepričljivi, karakterni in impozantno prepričljivi Nils Patrik Johansson na vokalu funkcionira kot peklensko dobro naoljeni stroj. Brezhibno in brez zatikanj servirajo ducat skladb, kjer je sleherna od njih polni odmerek sočnega metala, ki si ne prizadeva nič drugega kot nasititi vas s polno mastnim in kakovostnim metalom, ki mu ne boste znali ali želeli oporekati.
Uvodni spust v peklenski dominion dobrega s skladbo Night Of The Hunter da že po parih taktih kitar in mogočne ritmike vedeti, da heca v slišanem ni, zabavnega pa je precej. Uvodna pripoved o psihotičnem morilcu, predatorju, krvniku, ki mu izvrstni vokal Nilsa Patrika vdihuje dušo, kot bi slišal posmrtni glas Dia iz druge dimenzije, te perfektne in krasne kitare pa v izvrstnih solažah tkejo in sekajo na polno. Fantastična parabola in izvrsten občutek za ravno prav teatralični nastop ter dostop do mojega grešnega srca! Na Maidnih bazirani This Must Be Paradise premika dogodje v novo višjo prestavo. Fantje in dekleta, v metalu se gre na vse ali nič brez rezerv in Astral Doors to prekleto dobro vedo, zato je že pri drugem komadu vsa pozornost polno namenjena izvrstnim kiticam ter refrenom, prav lepo pa je dočakati tiste trenutke, ko se poleg zborovskih himničnih napevov zgodijo kitarske solaže, ob katerih se malikuje tistih pravih par tonov na šestih strunah, hitroprstni preleti po vratu pa ne kradejo preveč časa in ne hranijo preveč ega kitaristov, ki vedo, kako se stvarem streže! Worship Or Die, naslovna skladba, je močni odmerek spevnosti in temačnega imaginarija. V pristopu se kot večni privid dodaja Dio, saj je referenc navzeto srce moralo nekje črpati ideje ter imeti nekaj za oporno točko. Popolnoma prevzet nad briljantnim občutkom za estetiko popolnega metala priznavam že na tem mestu, da so Astral Doors bend, ki mu pomanjkljivosti ali izumetničenost le stežka pripisujete ne da bi se pri tem zlagali.
Starikavi, a nikakor pokvarjeni pridih starega s skladbo Concrete Heart druži to, kar je določalo dušo osemdesetih, a je v ozadju čutiti ravno pravi odmerek tudi sodobne estetike, prvo grlo zasedbe pa si dovoli intenzivneje pošlatati tudi nižje registre vokalne interpretacije, s katero vas bend absolutno obdaruje na polno in brez mašil na vseh skladbah albuma. Senzualna in okusna akustika uvoda Marathon dodaja v pravem hipu malce suspenza, malce drugačnih podtonov, ki se z militantno ostrino sicer razgibanega distorziranega nadaljevanja razpre v malce drugače zveneči briljant, kateremu ni daleč občutek thrasha kot bi ga tkali Megadeth. OK, brez zapletanj in nepotrebnih odmikov od začrtanega kurza. Okusni ter vnovič bolj heavy Desperado dodaja vnovič več vintage kontur, Astral Doors pa se kalibrirajo vnovič bolj na premise učinkovitega heavy metala v maniri, ki je bila po zasnovi tokrat morda malce navzeta pridihov glama, a brez poziranja in sladkobe. Kot bi se v kontekstu našli Mötley Crüe, a z manj nastopaštva in več globine, če smem dodati. Z Ride The Clouds se dodaja albuma morda edini klišejski odvečni dodatek plošči, saj je tipični power metal glajen do kromirane osnove. OK, tudi temu cukrčku ni kaj preveč za očitati. Korektno narejena skladba pije vodo in funkcionira mogočno tudi v fazi, ko se razbohotijo bolj sintetični zvoki klaviatur, saj kitare lepo prizemljujejo dušo na pravi plato.
Light At The End Of The Tunnel dokazuje, da sta oba kitarista dorasla velikanom žanra, kemija, ki jo gradita skupaj od leta 2014, ko se je Joachimu Nordlundu pridružil dobro uigrani Mats Gesar, pa je energična ter tekoča, vnetljiva, ravno prav eksplozivna ter nadpovprečna. Tudi pri nižjih obratih pri iskanju luči na drugi strani tunela, pompozni in caristični St. Petersburg pa dodaja malce več dinamike, morda maidenovske nature, a z dodatkom tega, kar so svoj čas ustvarjali Rainbow. Seksi blend dobrega retra ter mondene metalurgije se nadaljuje tudi v hiperaktivni skladbi Triumph And Superiority, perfekcija pa se čuti v slehernem taktu finala plošče. Let The Fire Burn črpa iz tolmunov kakšnih Whitesnakeov, s tem da je Nils Patrik bolj zapisan diaboličnemu in ne seksapilnemu, sklepni baladni dotik izvrstne Forgive Me Father pa dodaja v dobro mero ostrega še tolažeči, melanholični dotik sentimentalnega, kjer po peklu bend nagovarja tudi nebeške oligarhe ter nebesa.
Kaj bi dodajali? Perfekcija se prepozna že po parih taktih, ko pa v celoti resonira popolnoma tudi cela duša celotnega albuma, lahko dodam, da je pred vami iskreno plošča, ki jo ne bo težko častiti ter pomisleki v smislu čaščenje ali smrt niti niso potrebni. Astral Doors so dokazali svoj visoki primat ter visoko raven kakovostne produkcije, ki ponuja obilo ugodja. Mašil ni, bend funkcionira popolno, ob vsem slišanem pa si iskreno želim, da bomo kmalu, a ne preuranjeno, deležni nadgradnje tudi z nadaljnjim delom, ki ne bo spuščalo kriterijev izvrstnosti ter bo ostajalo zvesto temu, kar si iskreno zasluži odliko!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 10 / 10
