Aren Drift – Beneath The Surface
samozaložba, 2018
Včasih se moram kar posipati s pepelom, saj je v poplavi glasbe, ki nastaja oziroma je nastajala v preteklosti prav težko sproti dohajam vse stvari, ki se stekajo na naslov našega uredništva oziroma so se pred to aktualno krizo, ker pa kreativnih peres, ljudi, ki bi pisali, prisluhnili glasbi in podali recimo temu tehtno kritiko določenim izdelkom primanjkuje, se kar naenkrat zgodi, da določenim stvarem preteče datum aktualnosti. Na srečo (večina) glasbenega ni, tako kot jajca in ostala živila, lahko pokvarljivo blago, tako se danes z iskrenim opravičilom posvečam EP-ju brightonskega progresivnega Aren Drift Beneath The Surface.
Leta 2016 postavljen bend funkcionira pod taktirko češke kitaristke, pevke s posebno barvo kontra altovskega glasu Radke Nemcove, ki ji na solo kitari parira nadarjeni in ravno prav eksplozivni Matt Plumley, ritem sekcijo pa po odhodu basista Dava Mora na basu sestavlja Theo Corcoran, za bobni pa kraljuje Dominic Cahillane. Bend se je, sodeč po slišanih štirih avtorskih skladbah, konstituiral, čeprav je po posnetem bolj malo danega v analizo pa je jasno, da zasedba stremi k cinematičnemu narativu, k teatraliki in k celovito zastavljenim zgodba.
Po dramatični atmosferiki pompoznega Intra se bend predstavi v vsem svojem žaru s skladbo Snow Queen. Kristalno jasna in hladna kitara, v ozadju pa eterični vokali pevke, nakar se bend požene v polni pogon, kjer je nemudoma jasno, da je Radka vokalno bližje Patty Smith kot sopranskim divam sodobnega (prog) metala. S temnejšo, dejansko ženskam najnižjo barvo glasu, predstavlja to nekaj redkega v svetu glasbe, zasedba pa v celotno sliko klasičnega progresivnega rocka mešajo vplive klasike, keltsko melodiko, zvok španske kitare in pripovedno bogat spekter, v katerem si Aren Drift dopušča spletati pravljične podobe zasneženega kraljestva. Močna basovska linija in resonantne s pravimi odmerki ravno prav distorzirane solo kitare, precej statična drža in hipnotični vstavki bobnov funkcionirajo sugestivno, pretenciozno, bend pa mi po barvi in zvoku deluje bolj kot portugalska avantgarda zasedbe Sinistro kot klasični prog.
Precej bolj moderni in rahlo metaliziran, na odmev nu-metala katalizirani Light Hole deluje kompaktno v navezi na izvrstno, močno solistično linijo Matta Plumleya, ki pelje sicer precej enolično formo prepričljivo dalje ter dviguje vrednost sicer precej predvidljivemu ambientu, ki dobiva mastno težo in lepljive konture zavoljo specifičnosti Radkinega glasu. Ni slišati pretencioznosti Dream Theatrov ali temačnost Wilsonove poetike pri Porcupine Tree. Aren Drift je morda z bolj simplicistično formulo raje na varnem terenu, ki ga dobro obvladujejo. Sklep s Sun Goes Down ponudi poleg akustike zven čela, godal, tekočo metriko ponavljajočih, ravno prav trpkih vokalov, ki delujejo kot iz kakšne slovanske žalostinke. Radka nosi v bendu hlače in določa, daje, podarja slovanski melos, občutek za trpkost, občutje, medtem ko v sicer dobri zasedbi najbolj občudujem te kreativne in dobre solo kitare, ki puhtijo, tkejo, peljejo, prikujejo nase pozornost in dodajajo konture, s katerimi se dviga občutje na višji plato. In slednji je kakovosten ter ravno prav prečiščen.
Pa pojdimo po vrsti. Album Beneath The Surface je kakovostno zastavljen EP, ki daje slutiti domet benda Aren Drift. Bend ima lasten karakter, zastavljeno estetsko linijo, ki jim daje nevsakdanji zven ter domet, zaradi česar sem sam nad imaginarijem, ki ga, vnovič, lahko primerjam zgolj s presunljivostjo zasedbe Sinistro, ki mi je zlezla v podkožje pred ravno tako oddaljenimi parimi leti, zakar je moja sodba o produkcijsko korektno narejenem atmosferičnem EP-ju zgolj pozitivna, seveda pa slutim, da je lahko širše zastavljeni koncept polnometražnega celovečerca še polnejši, bolj kaloričen, lahko pa se v preširoko zastavljenih okvirjih začne dogajati tudi kontraefekt razpada forme, ki je tu pedantno odmerjena. Bend funkcionira, a pri celoti vnovič velja pohvaliti predvsem krasno protiutež temperamentnih solaž, ki balansirajo v masivni celoti prevladujočih Radkinih emocionalno težkih vokalih glasbo tako, da ne zamori ali postane preveč enolična.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 7 / 10
