Angel Martyr – Black Book: Chapter One
Iron Shield Records, 2017
Zanimivo, kako se nam določeni vzorci usedejo v podzavest in kako težko je izstopiti iz kalupa, ki smo ga prvič dojeli kot merodajnega pri percepciji določenega glasbenega žanra. Slednje se tako evidentno in lepo odseva pri metriki in melodiki heavy metala, ki že od osemdesetih let dalje po udarnem kreativnem valu NWOBHM-ja težko ponudi dandanes še karkoli novega in svežega, a vendar se na vsake toliko prikrade na predvajalnik kakšna nova zasedba s svojim delom, ki je izvirno, čeprav črpa ideje iz tistega prastarega izvira, ki smo ga že tisočkrat okusili, a vseeno ne presede to, kar dobite v ušesa. Tipični primerek tega je italijanski toskanski power speed heavy trio Angel Martyr. Leta 2006 konstituirana zasedba, ki jo od prvega dne dalje tvori ista postava – vokalist in kitarist Hammerhead, basist Dario »Destroyer« Rostrix ter bolj izkušeni bobnar Niccolo Vanni se lahko pohvali doslej le z demom, EP-jem ter polnokrvnim prvencem, stavi na posebno mešanico tradicionalnega zvoka in idej zasedb, kot so Iron Maiden, Saxon, Rhapsody, slednje pa dozirajo z občutkom ter s spoštovanjem do pravovernih postulatov.
Devet skladb s prvenca se začne razpredati z dramaturgijo črne maše, ki ji na pompozni način pritegnejo salve počasnih kitarskih rifov, domala podkrepljenih z orglami ter zastajajočimi bobni, sladkim kitarskim ubiranjem ter meditativnemu, skoraj preveč umirjenemu uvodnemu suspenzu intra pa sledi udarna kanonada tradicionalnega, decibelov in šusa polnega hitroprstega drgnjenja strun ter razpiranja registrov. Hammerhead je kitarsko dobro pripravljen, vokalno pa se fant priklaplja na Byfordovo formulo in z malce manj impozantne barve dodaja glasbi dodaja liriko o bolezni sodobne dobe, o nezaupanju, o zarotah, o tistih »drugih« med nami, ki so seme propada in deviantnosti. OK, solidna in všečna skladba funkcionira tako pri strukturi, kar pa pritegne bolj kot vokalizacija, je trdna in dobra uigranost inštrumentov, ki funkcionirajo korektno ter tekoče. Na klasične Maidne obarvani Victims gre v uho brez upiranja, bend pa, zanimivo, pri prestopu v polje velikih asov Britanije ne zveni obskurno in zlagano, čeprav je lastnega perja bore malo. Eric The Conqueror raztegne polje preigravanja na epskih osem minut, Angel Martyr pa dokažejo pri vnovičnem zgledovanju po železno devičnih legendah inovativnost pri naraciji zgodbe o zavojevalskih pohodih Vikingov ter Erika Rdečebradega. Izziv, ki ga podajajo, ne nudi le globljega, relativno posrečenega dialoga visokih registrov ter humornega praskanja s humoristično imitacijo možatih barbarov, temveč vas obsuje s kopico melodičnih figur, rifov, sladkih zvokovnih presenečenj, zasedba pa si dopušča preizkušati diapazon dinamike od polnega šusa do domala akustike. Kul, stvari funkcionirajo in fantje poznajo svoj posel!
Midnight Traveller ravni pričakovanj ne dviga, obenem pa solidna igra s podobnim ne vzbudi pretirane ekstatičnosti s svojo precej ohlapno in »old school« recepturo benda, ki stremi k perfekciji poustvarjanja že slišanega, Turn On The Fire z malce več distorzij in grmenja dvigne pritisk ter prečisti srčno čakro ljubiteljem Paula Di Anna (ne čudi, saj so trume vročih oboževalcev doma prav na sosednji strani meje). Pirate Song z nepotrebnim zavlačevanjem medlega cinematičnega intra postreže po dobri debeli minuti čakanja s solidnim okusnim pregretkom starikavega heavy metala v maniri zgodnjih osemdesetih. Sam sem bolj navdušen nad dudami ter krvavim pejzažem skladbe On The Divine Battlefield. Glasbeni upor nepotrebnosti vojne in umiranja s škotskim polnilom se z izjemo od prej slišanega približa rustikalnemu pokanju nekdaj vitalne Metallice, bolj thrasherski recept pa, žal, ne funkcionira prepričljivo s prešibkimi in premalo izrazitimi vokali prvega grla zasedbe. Veliki finale albuma je namenjen povratkom v stare čase, ko se je zasedba imenovala Wraith’sing, skladba Angel Martyr pa zveni kot repeticija že slišanega in storjenega, bend pa očitno le z drugim besedilom opremi drugi komad plošče, ki je v novi, sprva slišani preobleki produkcijsko prodornejši, stara jajca pa zvenijo, hja, kot stara jajca.
In že smo pri odmerjanju ter ocenjevanju, česar nisem nikoli pretirano čislal, če je bend v srži dober, uigran, a vseeno čutiš, da je v vsem skupaj nekaj manjkalo. Pri Angel Martyr manjka ščepec bolj izrazitejše produkcije, morda manj kermitovski heavy vokal ter malce več lastnih jajc. Toskanci so vsekakor vešči imitatorji starih časov, a obrtniška izjemnost ne dodaja zgodbam preteklosti nič novega ali presežnega. Verjamem, da je za prebujanje starih sentimentov veliko boljšega doma v arhivih preteklosti, da je včasih na vsake toliko potrebno razpihati žerjavico starih strasti ter narediti kaj zavoljo dobrih starih časov, vsekakor pa bi tisti, ki bi rekel, da je Black Book: Chaptter One nekaj radikalno novega, svežega in izvirnega, prekleto lagal. Da ne bo pomote – album gre lepo v ušesa, verjetno se ne bi otepal niti nadaljevanja, a je v vsem skupaj veliko asociacij na nekaj večjega, boljšega, morda celo preživetega, Angel Martyr pa so v tem svojem preigravanju tujega zavezani, morda nevede, tragiki benda, ki bi zmogel več, a si ne drzne storiti nekaj več ter v to verjeti.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 6,5 / 10
