Ambra – Cor (samozaložba, 2019)
Intervju z Sandijem lahko preberete na tej povezavi
Nič ni samoumevnega, nič vnaprej začrtanega in če pri glasbi postavljate vnaprej prehitre sodbe, sodeč po tem, kaj se je ponujalo v preteklosti, ste lahko v hudi zmoti. Letošnje leto bo idealno za potrjevanje tovrstnih pregovorov, v domačih logih meglene in pogosto ne najbolj definirane ljubljanske kotline pa so s pomladnim darilom, svojim prvim celovečercem, dodali tudi glasbeni posebneži najvišjega kakovostnega ranga, zasedba Ambra. Čemu takšne visoko zveneče besede? Morda tudi zato, ker se je zasedba, ki svoje korenine pri posameznih članih razteza skoraj dve deceniji v preteklost, svoje bistvo in esenco pa ponuja pod imenom Ambra od leta 2015, že po svojem osnovnem bistvu ni ponujala nič manj kot maksimum z limito pri koncizno zastavljenem spletu ritmike in melodike inštrumentalnega tria, par let po matematičnih izštevankah z asimetričnimi briljanti, na katere bi bili ponosni Tool, A Perfect Circle ter še kakšna novodobna soldateska kakovostnega atipičnega rocka pa se v ušesa suje nekaj drugačnega.
Prava glasba je mnogobitna in če sledimo zgolj osnovnim premisam, je defininicijsko območje variacij preozko zastavljeno, ko pa so se pred letom in pol, maksimalno dvema letoma Andreju Blatniku (nekdanjemu kitaristu zasedbe Ophidian ter na Transnaturi koncertni dopolnitvi Noctiferie), Žigi Krofliču (kitarist Blu.Sine in Ophidian) ter Robiju Repu (bobnarju zasedbe Ophidian) pridružita manjkajoča radikala basa Anžeta Vavpetiča (nekdaj člana zasedbe Matching Suits) in vokal Janija Premužiča (da, istega Janija, ki je pel pri obetavnih Flyspoonih ter Release The Ectoplasm), se poraja povsem nova kemija z zelo reaktivnimi rezultati. Produkt te kemije je letos tudi plošča Cor, ki so jo agilni in glasbeno angažirani fantje izdali v samozaložbi in na izdelku, ki v kontekstu srca, iz katerega se medi temna tvar goste esence ambre ponuja devet skladb, ki spletajo parabolo o osebnih preizkušnjah, o bolečini, o izzivih bivanja ter s svojim diametralnim zoperstavljanjem posameznika hladnemu svetu ponuja devet opornih točk, pri katerih se v globinah duše neti plamene strastnega svetobolja ter predajanja lepoti sladkobe trpljenja, zaradi katerega je kontrast apatiji toliko močnejši.
Uvodni dotik sludgerskega močvirnatega bluesa skladbe Burning Seas Part 1 le v svojem okusnem spletu obeh masivnih kitar ter ritmične sekcije bobnov in mastnega, tako dobrodošlega basa skicira in stopnjuje v dveh minutah to, česar boste deležni. Goste teksture inštrumentov, dobro premišljena in pedantna ritmika ter z emocijami iztisnjeni takti ravno prav distorziranih kitar se stopnjuje ter v idealnem trenutku prestopimo prag v Burning Seas Part 2, ki je prvi preizkus vokalnega dometa oratorja zasedbe Ambra, Janija Premužiča. Na Soen, z ritmiko na Tool slonečih rifih se prav zlahka sugerira kopica Maynardizmov, a se Jani vokalizacije loti s specifičnim spojem in sinergijo okusne kombinacije (post) grungerskega petja ter stonerske sanjavosti, ki bi jo pričakoval pri izvrstnih albumih zasedbe Stone Bride, se pa v kombinatoriki zgodi še malce sludgerske umazanosti. Nedefiniran introspektivni liricizem o notranjih konfliktih z božjo esenco prepojenega posameznika, zlovešče masivne zveri, ki jo skušajo preizkušnje utvare imenovane življenje. Fantje niso čisti optimisti. »The seas are burning / And the skies are darkening / We are slowly turning / With no sun that wakes / the morning,« a prav v tem pomanjkanju vere v luč in odrešitev se podajajo predikati, s katerimi se vere in idealov oropani posameznik sodobnega časa lažje poistoveti. Po kataklizmičnem uvodu sledi obrat k nečemu bolj grmečemu. Prudence je zamazani, brneči, celo malce klavstrofobično stisnjeni stonerski briljant, pri katerem se s svojo senzualnostjo ter ravno pravo mero previdnosti generira energični dualizem grmečega spoja masivnih kitar in bobnov ter na drugi strani ravno prav krhkega in ranljivega antijunaka, individuuma, ki ga z naracijo pooseblja Jani. Hegeljanska repeticija starih napak človeštva pobija človeka v prostem letu prek etra eksistence. Solidna stonerska sludge godba, kompaktna struktura skladbe, ki je več kot le postavljanje kitic in refrenov kocini, a se je v procesu produkcije zgodilo to, da je pri sintezi zvoka levji del kitar ostal oropan globine, s statiko in brez visokih tonov postavljeni kitari pa manj režeta ter bolj teptata po centru ugodja, vendar je tudi ta topa bolečina razlog ugodja. Kot bi se v kontekst prikradli izvrstni Lowrider, vendar Ambra tkejo svojo pripoved v skladu z njimi samimi. In koliko se lahko zgodi v le malce več kot treh minutah!
OK, Ambra so dejansko in faktično šele začeli z mletjem zrnja navdiha, tako je Red Mountain v svoji psihedelični determiniranosti v celoto dodati morda malce Doorsov, odpreti malce bolj zamazane in mastne, zadimljene registre suspenza, trenutek za rekapitulacijo. Morda na Mastodonih in njihovem občutku za baladizacijo postavljeni temelji nas vodijo prek labirinta goste megle, kjer prasketa in poka od detajlov in lepih gradnikov, ki se skladajo v celoto kot organon popolne naelektrenosti, ki ji namensko odvzamete možnost razelektritve. Fantje so odločni narediti diskurz glasbe epski in to jim efektivno uspeva, saj so v vseh elementih igre prepričljivi. Na tej točki nastopi idelani čas za pretresanje pojma epskega z najdaljšo skladbo albuma. Več kot sedem minut eklektične meditacije s skladbo Nomad se začne z lepim spletom akustičnega maziljenja, Ambra pa v elementu lebdenja nad fizično bitjo dodajajo malce več katarzičnega miru, ki mu v idealnem trenutku primešajo masivni zvok distorzij, s katerimi se nomad odmika od centra Boga ter prehaja v svoj center. »You are still faith which I believe in / But I don’t pray anymore / I don’t pray anymore.« Popolna pomiritev s tem, da si utiramo poti od začetka do konca sami, edini konstanti pa sta le točka porajanja in točka minevanja. Sombre je tu le korak k vnovični evalvaciji tega, kaj je na polovici poti ostalo na kosteh. Morda premalo odločnosti in premalo ostrine emocije goste statičnosti še malce bolj zgoščajo, v prostem padu v stanje umirjenosti pa gravitiramo k nečemu grenkemu, trpkemu. In tu, na tej točki sem vesel dogodja s skladbo Ritual, ki je bolj energična, bolj udarna, bolj aktivna, bolj gibajoča. V celoti je še veliko življenjske energije, z vrhunsko strukturiranim komadom pa Ambra naredijo ritual življenja toliko lepši. Janijev malce enolični grungerski vokalni dodatek v kontekst sicer popolnoma paše, a mu manjka morda malce več melodičnega zdrsa v bolj jasne višine. Manjka iskrica, manjka morda ščepec več tiste ekspozicije, s katero bi bili lahko že na tej točki deležni eksplozije. Ambra se tej stopnji popolnega eargazma približajo, a zmanjka čisto malo. Morda tudi zaradi premalo razprtega vokalnega registra, ki se na tej točki po nepotrebnem ohranja v sferi varnega in že doživetega.
Seznam pesmi albuma Cor:
1. Burning Seas, pt. 1 [2:08]
2. Burning Seas, pt. 2 [5:25]
3. Prudence [3:46]
4. Red Mountain [5:51]
5. Nomad [7:25]
6. Sombre [5:28]
7. Ritual [5:18]
8. Trails [6:16]
9. Johana [6:27]
10. Burning Seas, pt. 3 [1:22]
Trails potrjuje, da so Ambra mojstri skladanja, izvrstno izpeljana skladba, ki v svojem prabistvu gravitira nezavedno k Kyussom pa pelje vlak ugodja varno in odločno k jasno začrtanim ciljem. V kompozicijo lepo vtkani toolizmi niso priskutni. »Our power is growing / Your reward is coming,« zveni morda predvidljivo, a Ambra si pri tem dajejo pravico integrirati nekaj lepega, božanskega, popolnega tudi v svojo bit, ki funkcionira živo, organsko in prepričljivo. Seksi! Introspekcija se tu vsaj delno prekine s prestopom v polje modernih mitov in pripovedi, čudežev in utvar, ki so si jih Ambra sposodili od iške Johance. Johana je pripoved o majhnem človeku, o dejanski Johani, ki je svojo bedo življenja kompenzirala s tem, da je čudežev željni svet prepričala o tem, da so se jo dotaknili angeli in bogovi z uprizarjanjem igre čudežev, stigem, krvavenja božjih solz, božjih ran. V svetu, kjer smo radikalno odpovedali gostoljubje božanskemu ter s skepso, z dvomom, z racionalnim odvzeli razsrediščeni človeški naturi možnost pomiritve, je človek prekleto sam, osamljen, še bolj krhek, celotni smisli pa so le popolne iluzije, popolna slepila. Ambra si to lepo sposodi in naredi iz pripovedi eno bolj sugestivnih zgodb albuma, krasna parabola pa se z dramaturško lepo zastavljenim zvočnim lokom pripelje k končni točki albuma, na kateri je še v tretje potrebno zakuriti plamene na neskončnih morjih in z Burning Seas Part 3 pridemo do trenutka, s katerim se začetek in konec spneta v celoto. Rekapitulacija pove, da odrešitve ne bo, v gostem, trpkem bistvu duše pa ostane veliko koščkov za analizo ter vnovično premlevanje.
Tako! Prispeli smo do točke, kjer se porajajo končne misli in vtisi. Cor je fantastična plošča, na kateri mrgoli briljantnih idej in perfektne glasbe. Na izdelku čutite organsko podstat zasedbe, ki je prerasla dramaturgijo golih inštrumentalov in išče svoj lastni glas. Ta je morda zaenkrat še preveč zadržan in, žal, preveč predvidljiv, a se prek vokalnih vodov podaja občutje, da bo že v drugo koncept nadgrajen ter dvignjen na višjo raven. Kar impresionira je dejstvo, da ste deležni v trajanju celotnega albuma intenzivne igre, ki je več kot korektna. Kar bi storil sam je to, da bi dodal med produkcijo kitaram še malce več naravnega tona, naravne resonance, vsekakor pa bi na parih mestih še malce bolj posvetlil in poudaril vokale, ki na intenzivno strukturo glasbe pripenjajo lepo in globoko lirično noto. Besedila so na visoki ravni in si drznejo iti dlje od ritmike kitic in refrenov, zakar je Cor še toliko boljša stvar za vnovično analizo in mnogotera vračanja. Album je ambiciozen, bend blizu popolni sinergiji vseh gradnikov, verjamem pa, da je možna izboljšava in da ji bomo priča že v kratkem. Vsekakor velja na tem mestu iskrena pohvala in priznanje, da smo dobre glasbe lahko deležni tudi na tej strani Alp. Hvala za vse sladke trenutke globokega resoniranja in, da, nivo pričakovanj za v prihodnje je zastavljen bistveno višje, saj slutim, da bi bilo karkoli manj od tega žaljivo do samega bistva, ki ga Ambra poosebljate!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 7,5 / 10
fotke : Igor Nardin
