ALBEZ DUZ – Wings Of Tzinacan
(Listenable Records, 2016)
Mar bo letošnja res v znamenju okultno obarvanega rocka? Očitno da res, saj so nemudoma po progresivno okultnih Opeth pot do mojega predvajalnika s tretjo ploščo našli berlinski doomovsko obarvani goth rockerji, metalci, mračnjaki in z magijo navdihnjeni Albez Duz. Najprej se posvetimo parim golim zgodovinskim faktom, ki jih je na spletu najti bore malo. Albez Duz ali starogermanski prevod besedne zveze labodjega krika je vse prej kot glasba na prvo žogo. Leta 2006 ustanovljeni bend je idejni otrok Eugena Imperiusa Herbsta, ki je bil od samega začetka zaznamovan s tragiko minevanja in neopaznosti. Po smrti prvega pevca Larsa Kaedinga je bil po dolgem iskanju glavna izbira za novega vokalista zasedbe, ki intenzivno hibridno spaja vplive Pink Floydov, Saint Vitusov, Pentagramov, Paradise Lostov ter Count Ravenov v skupek, ki zveni kot odmev dolgo pozabljenih temnih urokov, Alfonso Brito, mož z ravno prav temačnim glasom in pojavo. Dve leti po albumu The Coming Of Mictlan je v münchenskem studiju The Source nastal tretji plošček Wings Of Tzinacan, ki z dodatkom kitaristke Julie Neuman ponuja kljub starikavosti svež gotski veter lepo gnanega dooma. Osmerec dobro strukturiranih skladb dokazuje, da je lahko doom pod taktirko power tria vse prej kot generičen in pospan.
Otvoritev s skladbo The Uprising je skladen s pričakovanji vseh, ki ste v slušne vode simultano brizgali Saint Vituse, Hawkwinde, Tiamate, Count Ravene, Pentagrame ter občasno britance Paradise Lost. Albez Duz dodajo temu še malce svojega mračnega etra, ki zveni sludgersko in blizu parafrazam, kot bi jih v žanr vnesel Anselmo, a brez grlenega growla ter agresivne poze. Masivna kitara, bobni, orgle in vokal, basa v celoti ni slišati, a vseeno se v celoti čuti globina in peklenska pretresljivost bolečine. Po desetih minutah prve skladbe sledi malce vel eterike z ornamentiko skladbe Reflections. Bolj zračna podstat, bolj prosojne kitare, precej počasen beat in Britov žametni bariton gradijo podobo orkestracije fantoma iz opere. Fantazme so resonantna stvar, tokrat pa se nanje da konkretno moshat. Our Lord The Flayed One je organski tevtonski poziv k odrskemu stampedu ter pokoritvi v znoju, vonju mitre in nesvetih plamenov. Innocence Gate je odmik v bolj eterične vode baladnih bluesovskih podtonov. Zračna kitara in orgle vnašajo v pripoved pridih krhkosti, ranljivosti, bolj molovskih podtonov. Izvrstna balada se v maniri Paradise Lostov pretopi v domala sakralni sentiš, v katerem slišite v ozadju teater Pink Floydov ter bolj raskavi čas mračne in idealov oropane sodobnosti. Kot bi v naracijo pritegnil odjek Petea Steela in v kupo sladkega soničnega nektarja vlil trpko kapljo krvi in minljivosti. Precej več surovosti prinaša temačni in pridigarski Sacred Flame. Okultna maša obsedenosti s temnimi, hladnimi plameni premika časomer zložno in nenaporno, poslušljivo do mejnika desetih minut. Zanimivo, a dolgočasja ter dolgovezenja v celoti ne boste našli obilo. Albez Duz stavijo na bolj pretočno dinamiko notranjih sokov. Tzinacan’s Rising razpre netopirjeva mehka krila z več svetle zračnosti, sonični medmet ritma in melodije pa je le mašilo do finala. Death Whistle je kokofonija šuma, bruma ter molitvenih zaklinjanj ter odštevanja časa z zloveščim donenjem ur. In nato grleni kriki brezupa, nemoči. Drugo mašilo zapored, torej. Po tem pa se razprejo konture sklepnega dejanja s skladbo Omen Filled Season. Kolaž doslej nizanih elementalov vrne v naracijo ritem in rustikalne podtone orgel, kitar, bobnov in sugestivnih, za žanr odlično izbranih vokalov.
Po slišanem lahko nemudoma sodim, da so Albez Duz bend, ki premore v duši obilo lepih melodij, dober glas in veliko glasbe, a se na trenutke le preveč zaplete v niti iskanja forme. Mašil na plošči je bilo resda malo, a so bila še tista ponujena artistično premalo kontekstualno razložena, premalo jasna in umetna. Preostali ritem plošče je tekel naravno in všečno, zložno. Atmosferika magnetizma teme daje plošči lep zven, globljo noto, potenco, sklepam pa, da je to le akt evolucije v celostno, bolj suvereno in bolj povezano umetnino. Vsekakor gre za ploščo, kateri velja nakloniti še kaj več kot le en sam posluh in zgolj bežen obrat na vašem predvajalniku, saj se bolj kot posameznim segmentom kulis velja posvečati celotni sliki, ki pa ni vidna in konceptualno razumljiva že na prvi pogled.
SANDI SADAR ŠOBE
OCENA: 7 / 10
