recenzija: MASTODON Once More ‘Round The Sun

Če so z albumom The Hunter atlantski inovatorji sludgerskega progresivnega metala, kvartet Mastodon, prestopili rubikon artizma v sfere poslušljivosti, je bilo le vprašanje časa, kdaj se bo soldateska bivših doktorjev ritma in težine vnovič spustila v orbito istega preverjenega recepta. Roko na srce ni bilo potrebno predolgo čakati, saj se plošča, ki nosi prav pomenljivi naslov Once More ‘Round The Sun predaja prav istim postulatom zvočne produkcije ter kovanja skladb kot na predhodnjiku, ljubitelje elementalov, ki so jih obdelali predhodnje štiri plošče pa je ostalo bore malo iste esence za zobanje. Remission, Leviathan, Blood Mountain in Crack The Skye so preteklost, cesarjeva nova podoba pa je na prvi posluh transparentna, preprosta ter na prvo žogo, čemur je kriv tudi produkcijski doktor Nick Raskulniecz, ki je prekrojil podobo tako Foo Fightersom, Rushem, Alice In Chains in še čemur produkcijsko efektivnemu, atlantski četverici pa zakazal pisati skladbe, ki enostavno spolzijo v ušesa (in iz njih).
Osnovna materija je svet futurističnih grozljivk iz poznih sedemdesetih, umazana sludgerska osnova samih temeljev pa filtrirana po okusu širših množic, obenem pa idolatrijo idolov preteklosti, poklon koreninam lastne geneze, kar ni nujno vedno slabo. V spomin se s skladbami, kot so naslovni singel High Road kliče melodiko irskih legend Thin Lizzy križanih s sabbathovsko-crimsonovsko liturgijo rifov, a zaznamovano, žigosano s pečatom, ki ga je predhodnji stvaritvi vpihnil Mike Elizondo: preveč je popoidnosti, enostavnosti, populistične želje po ugajanju s simplicistično formo, vse to pa na rovaš nekdaj zgoščene vsebine. Troy Sanders se vokalno sicer čisti in postaja vse zmogljivejši, kontrapunkt čistini pa poskuša postavljati od nekdaj surovejši Brent Hinds, kljub pretencioznosti zastavljene melodike pa se od prve skladbe dalje da slutiti, da so Mastodon ta hip v fazi kreativne izpraznjenosti, izgubljeni v univerzumu preteklih mejnikov in presežkov pa ne zmorejo najti svojega sebi lastnega notranjega fokusa. Kot bi poslušal Metallico po Black Albumu.

Sicer obetavni orientalski psihedelični intro uvodne skladbe Tread Lightly, ki s solidno kitarsko stopnjujočo strukturo spominja na izgubljeni poenostavljenec s plošče Crack The Skye začne kaj kmalu kazati šibke komunikacijske tokove znotraj nekdaj kohezivne glasbene strukture, titani pa zvenijo utrujeno in iztrošeno, tanko. Spevni najšibkejši člen celote, skladba Motherload, ponudi malce pop variacije na progresivnih poživilih, sicer gladki prehodi pa zvenijo vse prej kot reprezentančno za megalomane ritma ter otežitev. Nizkokalorični glasbeni fast food se s prvim singlom plošče, skladbo High Road poskuša vračati k koreninam prapočela zasedbe, a je ponavljajoča tvorba kljub presežnem refrenu vsaj sledilcem z začetka zgodbe premalo prepričljiva in suverena, trpki priokus pa se nadaljuje v isti razelektreni maniri tudi naprej. Once More ‘Round The Sun ponudi sicer nekaj več psihogene kinetike v intenzivnejših trenutkih skladb, kot so Chimes At Midnight, kompleksnosti ritmičnega briljanta Aunt Lisa, jazzovsko natempirane apokalipse Ember City, ki jo odlikuje prefinjeno kitarsko delo ter dinamični moment dobre kompaktne gradnje mastodonskih lego kock, po istem kopitu pa se spleta tudi recept skladbe Halloween, starim fanom pa Mastodon za konec nalepijo na shirana ušesa Diamond In The Witch House, ki je nekakšna tolažilna nagrada za potrpljenje.
Po skromni oceni bi lahko trdili, da gre zgolj za trenutek slabosti, a kaj, ko je ta že drugi zaporedni in opozarja na globljo raz krize in same definicije tega, kaj naj bi Mastodon bili in predstavljali. Pravi dedci so postali plagiatorji lastnih idealov in stvaritev, eksplozija prvinskega okusa pa je s širjenjem meja mastodonske ponudbe prinesla tudi redčenje same globine in tekstur nekdaj odličnega na raven pogojne sprejemljivosti. Preveč je bližnjic insubstitutov in premalo kromiranih jajc, širši horizonti pa so povzročili razpad in hiranje osnovnih paradigem. Strinjam se, da evolucija terja čas, Mastodon pa so v zadnjih nekaj letih skrbeli zgolj za svojo zunanjo podobo, zadovoljevali populus in premalo očitno poslušali svoj notranji glas in šepet inteligentnega navdiha. Ni vse zlato, kar se sveti in ni vsak Mastodon izdelek kreacija nad kreacijami. Tokrat se je dosegla raven brezveznosti in povprečnosti brez pravega smisla, Once More ‘Round The Sun pa je zgolj album zavljo albuma samega. Nič več in nič manj!

SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 5,5 / 10