PERZONAL WAR – The Last Sunset
(Metalville, 2015)
Nemška metalska scena je bila vedno udarjena na rustikalnost in na sebi lastno definiranje tega, kaj so prave kitarske solaže, metalski rifi in attitude. Pri tem si lahko takoj v spomin prikličem power metalske klišeje, sterilni zvok in besedila s precej obskurno zvenečo angleščino. Zanimivo, a tokrat, šele 19 let po njihovem spočetju se v mojem predvajalniku prvič znajde celo CD, ki obeta thrash, temelječ na izročilu stare Metallice in kombiniran z novimi zvoki skandinavske metalurgije (a’la Soilwork in In Flames), bend pa se imenuje Perzonal War (no, že pri imenu germaniziranje angleščine?). Ne sodimo izdelka po ovitku, tako kataklizmična naslovnica albuma The Last Sunset z mrtvim Bambijem in njegovimi sorodniki ob nuklearni rdečici načrtno ne vsaja vnaprej skovanih mnenj, prvi prelet izdelka v celoti pa da vedeti, da so nekatere apriorne sodbe včasih le upravičene.
The Last Sunset po zvočni in izvedbeni plati vsekakor ni presežek evropskega thrasha – še več: mešanje multiplih evropskih vplivov s stereotipi Bay Area thrasha povzroča kocinjenje zaradi preveč depiliirajočega neokusnega miksa izumetničenih kitar, ki pod debelim nanosom »čebelic« ne povedo nič konkretnega. Precej suhoparno power metalsko popačenje Hatefieldščine z robustnim mikastenjem angleščine z besedili na prvo žogo je vse prej kot razlog več za vzljubljanje, sivina povprečnega pa traja in traja ter kvari priokus med poglabljanjem v ploščo. Perzonal War hočejo biti teatralični z baladnim stopicljanjem na mestu, a epske kitice in refreni ne morejo skriti štiroglatosti okorne šablone.
Že uvodni Salvation s sicer običajnim fade inom ter precej suho kitarsko metriko na nič kaj igrivi ritmiki prehitro brzda konje, kitica-refren (»When only pain is salvation (yeah)«) in po tret kitici solažica, morda dve, je preživeta forma, ki laboratorijsko okolje morebiti še preživi, test pri publiki pa ne. Tudi rammsteinovske lego kocke (ali pogojno astronomski približek Mustainovih Megadethov posnetih ter poslušanih prek plehkega filtra izza Plutona) Speed Of Time ne prilijejo kerozina na ogenj. Obet Metallice je bil očitno priučen v eri po Black albumu in ne v klasični dobi dobrega. 30 Years z malce več obrai da le malce lažnega upanja s hitrejšim tempom, a formalnost vsebine povzroči odpor pri napornem poglabljanju v brezvezno iskanje rim na prvo žogo, po Nintendo solažici pa pade dol volja tudi pri najupornejših trdovratnežih. Never Look Back se vrača k power baladnemu šlagiranju, namenjenemu zgolj polnjenju CD-ja ter mašenju lukenj. Okorna ritmika deluje narejeno in neiskreno, a prav garaško prepoteno in mučno brezjajčno. Metalizer s polka metalskim ritmom in zadušenim zvokom dvojnega basa ter preveč visokotonskim zvokom kitar (basa dejansko ni slišati) sicer poskuša dvigniti vzdušje, a se stari usmrajeni demon teženja vnovič oglasi pri mastno upočasnjeni baladi When Faith Has Gone Forever. Nietovsko zveneče jokanje s skladbo What Would You Say si je kitare sposojalo med kitico pri ABBI ter kloniralo teatraliko Scorpionsov, zato sili k pritisku na gumb za preskok predno fašem sladkorno bolezen. Potentnejša naslovna skladba The Last Sunset je dejansko najkonkretnejši konstrukt na polju metalurške Potemkinove vasi. Po prongovsko razpizdeni praznini hlinjene nevarnosti s skladbo Times Of Hate smo pri pomenljivem finalu z galopirajočo skladbo I See Nothing, kateremu sledi nedvoumen in jasen sklep.
Perzonal War so lahko delovni fantje, a trdo delo še ne garantira visoke ocene plošče. Produkcijski masaker je namreč dodobra prikril in spoliral vse, kar je bilo naravnega v medsebojni kemiji benda. Nič ni življenjskega in nič ni takšnega, čemur bi človek lahko iskreno verjel. Plošča The Last Sunset je bolj podobna nizu klišejev na ravni povprečnosti, veriga mašil pa tako količinsko kot tudi dinamično presega meje dobrega okusa. Bend bi obenem potreboval lektorja ali zunanjega tekstopisca, saj se v okvirjih pripovedništva ne da razbrati nič globljega od prozaičnih rim in stihoklepstva brez prave esence. V celoti je dejansko morda slišati le tri ali štiri potencialne kandidate za bolj udaren singel, ne pa ploščo, ki bi kompaktno prepričala in dala vetra tudi ne najbolj zahtevnemu poslušalcu. Šminka je bila skrbno izbrana, a končna obdelava si ne zasluži kaj več kot poziv, da se drugič bend posveti tudi podrobnostim.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 3 / 10
