MOSFET – Screwing The Devil
(Office4Music.com, 2015)
Metal iz dežele Arnolda Schwarzeneggerja, ki obenem ni samo formalnost, temveč daje več kot samo 100 % v dobro izvedbo ter vsebino? Nekaj takega opisuje thrash’n’roll posebneže Mosfet že od davnega leta 2003 dalje. Recept je preprost – malce metalizirane groteske cenenih grozljivk, na katero se debelo zlivajo strupeni thrasherski riffi dvojca Alex Kleiß – Marc Gruber, death metal vokal Phillipa Essla in spevnost v maniri visokooktanskega rock’n’rolla na Entombed način. Pozabiti ne gre niti dinamičnega ritmiziranja bobnov Floja Dobretsbergerja in basa Patricka Schucka. Ne gre za ponavljanje že narejenega, vsaj na prvo žogo ne, temveč za vse tisto, zaradi česar smo nekoč davno trumoma hiteli v trgovine s ploščami ter albume kupovali in dejansko poslušali od začetka do konca! Tretji celovečerec Screwing The Devil sledi nadgrajuje plošči Sickness Of Memory ter Deathlike Thrash’n’Roll s svežimi odmerki kreative, pri kateri peterec stavi na ostri duet dveh finih kitar, močno ritem sekcijo in provokativno izzivalne hripave death growle frontmana, v thrash in death strukture pa namensko vpleta tudi kaj drugega kot zvok Bay Area thrasha in skandinavsko metriko. Klasični formi zapovedani rifi se zlivajo neapologetski rock’n’roll vzorci, ki dajejo tretjemu ploščku Screwing The Devil več kot všečno patino brezkompromisnega udara na polno.
Southern akustika (uvod v prefinjeni komad Road Song) kristalno jasno izriše okvir žurerskega horror partyja, ki v marsičem res prikliče v spomin komade benda White Zombie, le da je v tokratnih rifih manj preizkušanja in več potentnejšega udara v pravi, prvinski smeri. From Rare To Done na žar užitka meče krvave kose klasične thrasherske razgibanosti, v refren pa se prav seksi vplete komad zasedbe KC & The Sunshine Band That’s The Way I Like It, a tokrat brez šminke in pop balasta. Mosfet so mačisti in to s komadom Sexbot samo zajebantsko potrdijo ter debelo podkrepijo, z briljantnim komadom Booze, Boobs And Bedroom Battles pa svoj svinjski imperativ vulgarnega samo še toliko bolj prikupijo nič hudega slutečemu poslušalcu. Prepričajo izvrstne distorzirane kitare, zajebantski cirkus pa kakovostno oddrgne misli v svet potentnega boogie metala s švedskimi melodičnimi primesmi kakovostnega deatha, s katerim so album Clandestine in Wolverine Blues prvi asociaciji, v celoti pa se v malih možganih ob solažah prikličejo še Maideni. Razlogov za veselje tudi nadalje ne zmanjka, saj so Mosfet bend za zabave in ne sedmine. Kerozine na plamene vliva debelo, domala lamb of godovsko začinjeni BBQ, Deep Dark Hole, robustni The Machine, prodorni in nič kaj bolj počasni ali nežni Hangover Blues ter pomenljivo metalizirani Metal Maniax pa so le predigra za končno zabavno trebljenje in masturbacija ob vrhunskem finalu s Tales Of A Diarrhoea Werewolf Pt.II: Screwing The Devil. Galantna zabavna pakunga je okusno sklenjena v celoto, kateri ne manjka nič, saj se resna glasbena virtuoznost vešče staplja s humornimi, a dobro spisanimi zgodbami, zaradi katerih je med nova odkritja dobre glasbe potrebno in nujno vpisati tudi avstrijske ljubitelje piva, roštiljade, golote, obscenosti in nizkoproračunskih gore grozljivk. Mosfet so z albumom Screwing The Devil dodobra nategnili ne samo hudiča, temveč so dodobra prevetrili in prečistili ventile tega, kar naj bi dober metal sploh predstavljal. Kakovost, udarnost in decibeli so tokrat v okusnem paketu servirani na pladenj multiplega repetiranja. Tretji plošček avstrijskih Mosfet je za to prekleto dober razlog!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 9 / 10
