LIGHTNING – Road To Ninja
(Sonic Revolution, 2015)
Japonci so posebneži, ki s svojim stremljenjem po perfekciji izvirnike najprej dosledno posnemajo, nato pa izpopolnjujejo na sebi lasten izraz ter s sebi lastno kirurško, znanstveno in dosledno preciznostjo. Kaj se pri tem zgodi z estetiko, je povsem druga stvar. Tudi naravnost slišanega ni najpomembnejša komponenta ponujenega, po poglabljanju v japosnko metalurgijo pa postane jasno, da so podobne premise zasajene globoko tudi v podzavest glasbenikov samih. Izjema niso niti zasedba Lightning, ki kljub petim albumom doslej svojega power metala niso uspeli prenesti na to stran Evrope. Verjetno tudi zato, ker so doslej svoj trip in priučevanje harmonijam Helloweenom, Gamma Rayem ter hitroprstemu Yngwieju Malmsteenu klesali ob japonskih besedilih, danes pa jih lahko končno proučujete v anglizirani formi.
Road To Ninja odseva posebnost in skoraj stripovsko manga ikonografijo, za sterilno pozo ter stereotipom stare Japonske pa se publiki ponuja mešanica energičnih heavy metalskih kitar, power metalske estetike, forme ter klišejskih melodičnih večglasij na obskurna herojska tekstovja. To ni bil nikoli moj dominion užitka, a nikoli nič ne sodite na prvi pogled – tudi samurajskih metalskih kamikaz ne. In slednji odsevajo naivno otroško dušo, ki s preproščino bizarne ikonografije ter čisto sterilno formo znajo dobro zabavati, če ne iščete v celoti globine ter filozofskih temeljev za izboljševanje sveta. Nekako tako kot bizarne Baby Metal tudi Lightning ponujejo mešanico kloniranja zvoka osemdesetih na anima steroidih. Lahkotno preigravanje virtuoznih, a brezosebnih kitar, dvojni bas boben, bas in v nebo vpijoči vokali, ki čislajo herojskost ninj, zmedeno mešanico brezhibnih prelivov hitrega power metala in vakuuma brezdušnosti in izumetničenosti. Kitarist Iron Chino je s svojim douijn kultom morda res ikona, ki je lahko od leta 2007 sproducirala kar trideset samostojnih albumov, a s svojo nintendovsko Guitar Hero pozo, kjer v celoti ne manjkajo niti pretenciozni ter pretirani sinti. Od uvodnega hitenja z inštrumentalno skladbo Man Of Men dalje se dogaja podobna, istovetna in iritantno pozitivna soničnost pretiravanja. Raise The Sun vključi še Yumo z nabildanim tenorjem, ki bi bil z boljšimi teksti in intenzivno angleško lekturo morda celo razumljiv in všečen, ko pa se himničnost risank iz dežele vzhajajočega sonca nadaljuje v istem galopirajočem tempu dalje, pada tudi pozornost. Neoklasicizem metalskega baroka me je iritirala že v lasatih ter natupiranih osemdesetih, bolj kot usnje in spandax pa sem čislal glasbo z jajci in vsebino. Naivni Save The Truth, prozaični Destiny Destination, Soldier Force ali Heavy Metal (Of Destiny) puščajo moje hladno srce navkljub hitrosti in kiču nedotaknjeno ter hladno. Novotarija v počutju bi znala biti predvsem gostovanje nemškega vokalista Oliverja Hartmanna (pozna kdo skupino At Vance? Ne?) na komadu Stand Alone, a zmanjka še neslišanih svežih argumentov, zato gre voz mimo brez pretirane revolucije med levim in desnim ušesom. Po namigu, da je čas za umik s skladbo Sail Away je najlepše prisluhniti finalu, saj z bonus skladbo Raise The Sun prisiljeno komercialnost plehke angleščine opusti tudi bend in svojo himno vzhajajočemu soncu odgrulijo v domači japonščini.
Presežne vrednosti v tem sicer korektnem obrtniškem izdelku ni moč iskati. Lightning so hitroprsti posnemovalci in eksotični samo zaradi dežele svojega porekla, a v enciklopedijo metala ne vnašajo nič še ne slišanega in videnega. Bizarni teater puhlic in igrane nevarnosti je morda humoren, a primeren za uvrščanje bolj v B-ligo kot prvoligaške kroge. Posnetek originala je lahko še tako podoben izvirniku, a hrumeči tevtonski tabor evropskega power metala se ob plitvem pišu albuma Road To Ninja ne sme bati za svoj dobro varovani prestol. Saj je vse samo igra slepljenja okusa, o katerem se ni smiselno prepirati, japosnki petelini pa zaenkrat še ne morejo z dobro utrjenega gnojišča že prežvečenega izriniti starih veteranov izvirno skovanih viž in napevov, saj kdor prvi pride, prvi melje.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 4 / 10
