LAMB OF GOD – VII: Sturm Und Drang
(Epic / Nuclear Blast Records, 2015)
DYNAMIT
Težki so časi za garaški ceh glasbenikov, če pa je maksima delovanja že od prvega dne dalje maksimum je precej verjetno, da je bore malo tistih garačev, ki so sposobni preživeti prehod v drugo decenijo. Pri metalu so tovrstni mejniki še toliko bolj častivredni – še posebej če je bila šminka od nekdaj nepomembna, kar pa je štel, je bil direktni, brezkompromisni diktat popolne kritike sveta, sistema na debeli podlagi krasno zabeljenega šundra. V časih, ko so številni ubirali lažje bližnjice do instantne implatacije v neksus nekritične a vsega site mladine, je ritchmondski kolos na rifih in megatonskem grooveu zasidrane čistokrvne drže z imenom Lamb Of God garal, izcejal krvavi pot ter nadgrajeval raven kakovosti, ne da bi se oziral na ekonomske kazalce in na notranjo rezervo idej ter komforta. Živimo v časih brezkompromisnega klanja in v glasnenem biznisu ni varnega zavetja za nikogar (razen za kolose, ki so si že izgradili status metalskih trustov in prodajajo zgolj in samo svojo franšizno ime nič več pa ne tisti iskreni glasbeni derivat čiste muzikaličnosti). Pričakovanja mašinerije so izjemna, finančne varnosti pa ni nikjer za nikogar, saj se glasbe vse manj kupuje. Na podiju je prostor samo za najodpornejše, najbolje promovirane ter za takšne, ki se ne vdajajo v usodo, Grenki priokus tovrstne realnosti je v dveh decenijah trdega dela okusila tudi zasedba Lamb Of God in bila v teh letih že skoraj obsojena na propad, pozabo, neslavni potop, uničenje, defenestracijo. Pustimo sodno bitko Randyja Blytha po neslavnem češkem nenamernem uboju mladega fana za hip ob strani, saj je sodna kalvarija finančno in psihično domala popolnoma uničila sanje o prihodnosti za bend, ki mu ni bilo nikoli postlano z rožicami. Lamb Of God se ne vdajajo brezupu in ne razglašujejo kapitulacije. Čas je za rekapitulacijo in boj do zadnje kaplje krvi! Čas je za metalski blutt und boden ter za povrnitev dobrega imena!
