Tako nekako se je glasil zapis, ki sem ga tisto, za vedno v zgodovino zapisano nedeljo, pustil na družbenih omrežjih. Evropsko košarkarsko prvenstvo je namreč pojedlo tudi mene. In če ob finalu, ki smo si ga pred nastopom Arch Enemy lahko ogledali tudi na velikem platnu, za kar gre velika pohvala in zahvala organizatorjem, dodamo še koncerta ukrajinske senzacije Jinjer in švedskih velikanov Arch Enemy, je to… No, ne vem, če je sploh lahko še boljše.
Kislo in turobno vreme nas je spremljalo na poti v Ljubljano in vse skozi je bila prisotna neka nervoza. Tista pozitivna nervoza. Jasno je, da je v avtomobilu debata potekala zgolj in samo o košarki… no, pa tudi novo plato Arch Enemy smo pokomentirali in se dotaknili še čuda, imenovanega Jinjer.
Prišli smo pred dvorano Cvetličarne, kjer se uro in pol pred koncertom publika počasi že zbirala. V Cvetličarni nisem bil že sedem laških let oz. tam sem bil nazadnje, ko je oder stal še v tistem v kotu in šotora, ki služi tudi kot kadilnica, še ni bilo. Pričakoval bi, da nas bodo v dvorano začeli spuščati takoj, a se je to zgodilo šele ob 20. uri. Dobro, da vem za prihodnjič. Minil je prvi polčas košarke in na odru so stali Jinjer. Band, ki sem ga podrobneje začel spremljati, ko je podpisal z založbo Napalm Records, je izvrsten. Mešanica death metala, hardcorea, jazza in na trenutke tudi progresive, se sliši odlično, piko na i pa vsemu naštetemu postavlja še vokalistka Tatiana Shmayluk, ki je brez težav oddelala tako growle kot tudi clean vokala. Ni kaj, Alissa je dobila resno konkurenco. Po kakšnih dvajsetih minutah sem se vrnil v prostor s prenosom tekme, tako da si koncerta nisem ogledal v celoti, a tisto, kar sem slišal, je bilo zelo ok. Band je v Sloveniji gostoval že tretjič in verjemam, da se bomo še srečali.
Osvojili smo zlato medaljo, na odru pa so nas za proslavo evropskega naslova že čakali mogočni Arch Enemy. Band, ki je na turneji predstavljal nedavno izdano ploščo Will to Power, kateri je posledično podrejen tudi repertoar, je praktično brezhiben. Kitarska dvojica Amott/Loomis je uigrana kot Dragić in Dončić, prav nič pa ne zaostaja ritem sekcija, ki jo tvorita D’Angelo/Erlandsson. Vsemu temu dodatno moč daje še Alissa, ki v svoji opravi deluje kot superherojka iz Marvelovih stripov. Bo že res, da je band s prihodom slednje zajadral v bolj komercialne vode, a to niti malo ne moti. Starejši fani se ob tem sicer zmrdujejo, ampak jebi ga. Band je naredil korak s časom, ki je hkrati pomenil tudi korak naprej. V repertoarju seveda ni manjkalo hitov iz starejšega obdobja, ki so šampionsko atmosfero samo še dvignili.
Ni kaj, koncert je bil odličen in začinjen z vhunskim performensom. Bandu se pozna, da ima za sabo že konkretno kilometrino, kar pa ne pomeni, da bi svoje koncerte izvajali zgolj rutinsko.
Celotno fotogalerijo najdete na tej povezavi.
(pripravila Jani Debeljak in Vasja Šabeder)
