JADED HEART – Fight The System
(Fastball Music, 2014)
Ljubim presenečenja in odkrivanje neznanega ali manj znanega, a pazite zdaj to: je možno, da obstaja skupina že več kot dve deceniji in ima za pasom enajst albumov, pa se tako z imenom kot tudi samo esenco benda nemško-švedskih korenin srečate prvič šele danes, ne da bi glasbo zanemarjali in bili za to krivi vi sami? Dejstvo je, da se je evropska glasbena produkcija zelo gostila in dopolnjevala, res je pa tudi, da niso v poplavi dobre glasbe vsi derivati samooklicane udarnosti upravičili uvrščanja v prvo ligo ter s tem razkrivanju že v samem štartu. Jaded Heart je že tak primerek (ne)srečnih naključij, že po prvem obratu novega, dvanajstega albuma Fight The System pa je jasno, da so možje iz nemško-švedske alianse dobro podkovani glasbeniki, ki svoj posel strukturiranja potentne AOR ali trše rockerske glasbe z metalskim korenjem poznajo vse tja do obisti. Slišati je tudi, da bend zanika evolucijo zvoka, svoj mojo pa postulirajo v zlati dobi poznih osemdesetih, onkraj katerih zanje napredka in česar užitnega ni bilo več. Gre torej za album dobro oddrgnjenih klišejev, ki funkcionirajo popolno vsaj kar se obrtniških cehovskih normativov tiče, s čimer koraka naprej glede estetike in vsebine peterec ne ponuja, v isti sapi pa plošči lahko pripisujete pozitivne presežke vsaj kar se izvedbe in produkcije tiče (odštevši dejstvo, da basa na plošči skoraj ni slišati). Fokalno težišče pripada upravičeno švedskemu vokalistu Johanu Fahlbergu, ki je v vokalni izvedbi nezmotljiv in v vseh aspektih igre peerfekcionist. Tehnicizem kitarskega dvojca Petra Östrosa in Masa Eta komplementarno sestavi več kot polovico zvočne sestavljanke z najočitnejšimi koščki dobro rafinirane godbe, ki se ne premakne v sfere kompleksnosti, ki bi zamorila in odtujevala manj zahtevno poslušalstvo. Vseeno nekaj manjka v celoti. Ne toliko sama dušna podstat, temveč gram drznosti, nepredvidljivosti in nevarnosti, zaradi katere se Jaded Heart ne morejo otresti primerjav s Queensryche od samega uvoda s skladbo Schizophrenic dalje. Hočejo zveneti epsko, zato si pri priprava instant jedilnika pomagajo tudi s preverjenimi pomagači. Control ne bi zvenel tako briljantno, če ne bi svoj vokalni delež prispeval vokalist zasedbe Masterplan Rick Altzi. Namenoma pretran niz prepotentne metalske možatosti, masivno harmoniziranje ter kičavi sinti dajo vedeti, da Jaded Heart igrajo na vse ali nič, konvencionalnost današnje produkcije pa jim krasno dol visi. Po Not In A Million Years se težkokategornost primerna za zbor starodobnih metalskih ljubiteljev Judas Priestov ter usnjene galanterije samo še betonira in utrjuje. I Lost My Faith v tej igri briljira ter izstopa, Nightmare’s Over pa z megalomanskim refrenom, izvrstno glasbeno izvedbo in korektno lirično pripovednostjo, ki ni najmočnejša plat benda, dopolnjuje pejzaž izvrstne zabave s klišeji. Pa če gre za Queensryche ali Mötley Crüe (Till Death Do Us Apart), po živalski solaži skladbe Terror In Me pa prizna tudi največji nergač in skeptik, da v vsem skupaj ne manjka, roko na srce, nič.
Jaded Heart so prekleto zabaven bend s pravimi zalogami dobre artiljerije, nikjer pa niso niti obljubljali, da nameravajo odkrivati toplo vodo ali izumljati na novo kolo. Fantje so uporniki proti sistemu in v kontradikciji z modernimi recepturami sami raje prisegajo na pravi pulfer in organskost že davno minulih časov. Škoda, da je inventivnosti v tej sicer dobro zabeljeni jedi bolj malo, je pa vsaj obliž na dušo slehernih puristov, ki novim časom oporekajo to, da ne premorejo dovolj duše in jajc, lepo prilepljen in romanticizem zlate dobe dobi pravo meseno podlago, pred kulisami stare dobre dobe, ko so dedci še bili dedci, babe pa babe pa se odvija novodobna ponovitev že slišanega. V tej igri imitacije so Jaded Heart peterec, ki si utira pot v prostorsko časovnem kontinuumu ne ozirajoč se na čas, modne zapovedi ali na novitete z zgornje police. Če vam sede metal s pridihom te neopravičujoče se klenosti, potem vas album Fight The System prav zlahka posrka vase ter vam čudovito priraste k srcu, drugače boste ob krasnem nizu enajstih suverenih skladb doživeli frustracijski cikel nerazumevanja, neodobravanja in bo čas, namenjen poslušanju, za vekomaj izgubljen, pravih rezultatov ter potešitve vedno avantgardnega okusa pa tukaj ne boste deležni.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 7 / 10
