SCORPIONS  SECIRNICA

IZDANO V ROCK HARD 5 MAI/2010 – pripravil Gregor Šujica

NEPOGREŠLJIVO

In Trance

Drugi album skupine z Uli-Jon Rothom nam kaže razvijajočo skupino, ki vse bolj teži k heavy metalu. Ta je še v zelo primitivni obliki, vendar nam ga uvodna komada komada Dark Lady in Robot man zelo očitno nakažeta. Seveda je še prezgodaj za popoln odmik od psihadeličnega rocka, ki ga goji Roth, in tako smo že pri Evening wind deležni zasanjanih floydovskih kitarskih vložkov, pri Sun in my hand pa celo klasičnega bluesa. Pa da se ne razumemo narobe, pri tem gre za izjemne komade, ki bi jih moral vsak metalec z malo bolj odprto glavo z veseljem prebaviti. Z living and dying ter in pa so zastavljene osnovne smernice za klasične Scorpions balade, ki jih bo v naslednjih  dveh desetletjih prepeval ves svet.

In Trance  je torej album mladih in zagona polnih Scorpionsov, ki so jasno nakazali svojo pot v večnost hard n’heavy glasbe. (gš)

Love at first sting

Bistveni album kariere Scorpionsov je brez dvoma Love at first sting. Po odličnem in komercialno uspešnem Lovedrive so sicer izdali dva podobno uspešna in kvalitetna albuma (Animal Magnetism in fenomenalni Blackout), ki pa jih nista dvignila na komercialno uspešnejši nivo. To pa je definitivno storil Love at first sting. Svetvno ponarodeli hiti, kot so Big city nights, Still loving you in hard rock himna Rock you like a hurricane so jih v momentu povzdignili v matadorje hard rocka. Pa to še zdaleč ni vse, kar vsebuje ta plošča!

Podivjani The same thrill in Bad boys running wild sta nedvomno komada, ki bi ju moral poznati vsak ljubitelj tovrstne glasbe; za odmet pa ni niti čutna balada Coming home. Če je še nimate je Love at  first sting obvezen dodatek zbirki.

ODLIČNO

Lovedrive

Album, ki je med mlajšimi poslušalci zapostavljen, starejši oboževalci skupine pa ga nedvomno poznajo, je Lovedrive. Prva plošča Matthiasa Jabsa obenem pomeni tudi kratkotrajni povratek Michaela Schenkerja v skupino (slišen je na treh komadih) in gre obenem tudi za prvo ploščo skupine, ki je bila komercialno zares uspešna. Na obeh straneh luže. Kako tudi nebi bila! Kombinacija nažigancij tipa Can’t get enough (z rahlim priokusom »Burn« Deep Purple) in Another Piece of meat, hardrockovske Lovedrive ter nežnih balad Always somewhere in Holiday je skupina ustregla tako headbangerjem kot širšemu občinstvu mirnejših zvokov ter s tem ustvarila recept za uspeh, ki so ga v prihajajočem desetletju s pridom uporabljale domala vse prihajajoče hard rock skupine. . (gš)

TokyoTapes:

Tokyo tapes je definitivno plošča ki sodi med najboljše live plate sedemdesetih, in to pove ogromno. Tukaj lahko prisluhnemo Scorpionsom ob koncu njihovega drugega obdobja, ki ga je zaznamovalo sodelovanje z Uli-Jon Rothom, ki se je na tej točki poslovil od skupine. Fantje so na vrhuncu, album pa je poln odličnega hard rocka/zgodnjega heavy metala in nezgrešljivih Ulijevih psihadeličnih vplivov. Le ti se opazijo že pri drugem komadu prvega dela (plošče), Fly to the Rainbow, kjer Uli prevzame tudi vokalne dolžnosti. Ostali vrhunci plošče so brez dvoma tudi purplovsko navdahnjene All night long, Dark Lady in Pictured life, odlična balada In Trance ter Polar Nights (še ena z Ulijem na vokalu) ki bo presenetila vse oboževalce Slasha, saj je le ta zelo očitno povzel mnoge elemente Ulijevega igranja in jih vkomponiral v svoje igranje. Vrhunec plošče pa po mojem mnenju predstavlja We’ll burn the sky, ki z neverjetno energijo, dvojnim bas pedalom in odbito solažo še danes naježi kožo in je tedaj predstavljala vse, kar je heavy metal bil in obenem jasno nakazala kam gre.

Eden najboljših live albumov vseh časov torej čaka, da ga (če ga še niste) končno uvrstite v svojo kolekcijo. . (gš)