ROCK HARD ATA NOČE BULŠITA
Taken from RH 2
Nekega cmeravega avgustovskega dne smo dobili eminenten obisk dveh mož tisočerih neverjetnih, umazanih, vznemirljivih zgodb. Po našem skorajšnjem overdose-u kofeina sta končno prispela: ustanovitelj Holger Stratmann in Thomas Kupfer, najpomembnejša moža originalne revije in znamke Rock Hard. Njune zgodbe o njunih doživetjih v dolgih letih novinarstva in urednikovanja zbudijo željo, da bi šli v Rock Hard 26-let star arhiv revij. Živela in dihala sta hard-rokersko življenje od 80-ih in čeprav njuni lasje niso več ravno bujni, je njun entuziastični duh ostal nedotaknjen. Z lahkoto si predstavljam Holgerja kot uporniškega najstnika, ko je bila edina stvar, ki jo je želel početi v življenju, fotokopirani časopis z underground vsebino. V tem samem bistvu Rock Harda, se do danes ni spremenilo prav dosti….
Revija Rock Hard naj bi po vsem tem času in veliki uspešnosti, še vedno bila neodvisna. Torej ne dovolite vpliva založb, oglaševalcev ali političnih in drugih lobijev… Kako vam to uspeva?
Thomas: Ko smo začeli, ni bilo nikakršne poslovne ideje za tem; le 4-5 znancev. Nikoli ni bilo kakšnega namena, da bi postali veliko podjetje ali založnik; vse je prišlo spontano. Tako smo obdržali neodvisnost, saj poslovni uspeh ni bilo bistvo. Založniške hiše ima moto prodaje, na ta račun pa trpi tudi kredibilnost. Mi hočemo početi reči po svoje. Navsezadnje nismo promocijsko podjetje.
Holger: Točno tako se je začelo; hoteli smo nasprotje temu. Naše delo je predstaviti glasbo ljudem in povedat, kaj nam je res všeč… Od nekdaj smo se tako razhajali od njih; želeli smo pisat o glasbi, ne pa nekakšne promocije. Zato smo pisali tudi o glasbi, o kateri nihče drug ni.
Holger, skupaj z Uwom Lerchom ste ustanovili revijo; kot dva fanatična ljubitelja glasbe in zbiralca plošč v 80-ih… Bili ste eni izmed pionirjev te vrste metal/rock revij v Evropi. Katere sorodne revije so vam v tistem času služile kot oblikovni in vsebinski model?
Holger: Nizozemska revija Aardschok, idejo o fanzine-u pa je dal Mike (iz Aardschok-a); videl je fanzine v Londonu. Temu konceptu smo sledili dve leti kasneje, leta 1983, ko sem bil star 18 let… Ker si nismo mogli privoščit tiskanja, smo revijo kar kopirali…
Thomas: Z Mikeom smo še vedno dobri prijatelji. Še vedno dela v istem uredništvu in včasih si izmenjujemo članke, si pomagamo z eksluzivami… Na primer, zelo dober prijatelj Metallice je in je dobil vabila za nas na RnR Hall of Fame… Mislim, da so celo spali pri njemu…
Danes je precej bolj enostavno do informacij, samo na splet greš… Kako pa ste takrat pridobivali informacije in slike skupin?
Thomas: Dopisovanje, čista “stara šola!” Izmenjavali smo so posnetke po vsem svetu, prav smešno… Veliko teh tipov je še vedno v tem poslu, recimo iz Metal Blade-a, ali radijec iz San Francisca, ki nam je pošiljal kasete novih, zanimivih bendov…
Holger: Kakovost revije je bila, jasno nižja. V pismih so bila vedno ista standardna vprašanja… Delali smo tudi preko telefona, a takrat je bil klic v npr. Ameriko prekleto drag. En tak pogovor je bil lahko tudi 150 mark! Zato smo se raje kar držali pisem… in jih čakali… Včasih je trajalo…
Novice niso bile ravno sveže…
Holger: Ne … (smeh)
Thomas: Ko smo pošiljali denar za plošče ali denar naših bralcev za fan-majice, nikoli nismo vedeli, ali bo prišel odgovor ali ne… Na poti do nabiralnika je vznemirjenost rasla… Seveda se je dogajalo, da ni prišlo nič nazaj in smo morali nekako razložiti bralcem…
Kaj menita o evropskih glasbenih hard rock in metal revijah, ki jih najdemo na policah danes?
Holger: Težko reči; na splošno so kar v redu, vendar je preveč takih, ki jih vodijo senzacije… Mi se še vedno trudimo ustvariti nekaj drugačnega, neodvisnega. Poglabljamo se v samo glasbo in glasbenike; sam vedno raziščem kulturno, politično, osebno ozadje in iščem njihovo gonilo. Ne zanimajo nas zrežirane zgodbice, kot so tiste v rumenem tisku.
Thomas: Za nekatere je metal zgolj produkt… Preveč je »prodajanja metala«.
Holger : Pomembno je prikazat osebo, ki stoji za glasbo. Ko delam intervjuje, hočem kopati globlje, kaj je tisto, ki žene to osebo k umetnosti. Pišemo o ozadju; kulturnem, socialnem, celo političnem… O tem mediji ne pokrivajo dovolj.
Prav zaradi teh poglobljenih raziskav o glasbenikih ste pridobili temeljit vpogled na evropsko, zlasti nemško, »težko« sceno. Ste v tem času opazili kakšne večje spremembe?
Holger: Velika sprememba v Evropi je ta, da je večina najboljših skupin iz Skandinavije, medtem ko so bile nekdaj najmočnejše nemške. Prihajamo iz zahodne Nemčije in veliko skupin je bilo prav od tam. Dandanes so skandinavski bandi tisti, ki imajo znanje, talent, energijo… Nemški glasbeniki so se polenili. Hočem reči… izgubili so tisti udarni »punch«.
Thomas: Ne tvegajo več… Izgubili so tisto silovito »udarnost«… Problem je, če ti vse to ni več dogodivščina.
Zakaj je drugače za Skandinavske glasbenike? Thomas: Ne vem… Resnično hočejo ven, v svet… V Nemčiji smo zelo navajeni potovanja. Obiščemo kakšnih 10 držav še preden dobimo vozniško dovoljenje. Tako da potem ni nobenega……ognja? Thomas: ja, ni jim več pustolovščina.
Kaj je najpogostejša napaka, ki jo delajo mlade skupine ali glasbeniki? Holger: Nasploh vsi preveč razmišljajo o »karieri«. Poznam ogromno uspešnih, še vedno delujočih skupin, ki večino časa niso imele pojma, kaj počnejo. Ta neprecenljiva naivnost v glasbi… iz tega je vzklil punk-rock. Element naivnosti je še kako pomemben… Danes je preveč strateškega načrtovanja. Tako umre umetnost. (pavza)… Ne vem, če razumeš, kaj hočem povedati…?
Natanko vem. Pavza je bila za dodatni dramatični učinek.
Holger: (smeh). Prejšnji teden sem naredil intervju z Daveom Mustainom o njegovem novem albumu. Rekel je: “Ne vem, imel sem pač nekaj riffov v sebi…” Zaveda se, da ni niti enega hita na albumu. Hotel je pač posneti, kar je čutil, ne glede na vse. Glasba mora imet tak spontan tok. Ljudje se ne bi smeli toliko obremenjevati o tem, kaj naj delajo. Ne gre iz glave ampak iz “jajc”!
V vseh letih ste razvili oster občutek za talent, za skupine, ki “nekaj imajo”. Ste v preteklosti kdaj koga tako “odkrili”?
Holger: Včasih pa res… Na primer Dream Theatre; njihove posnetke sem dobil precej kmalu… Thomas: (k Holgerju): Prosili so te, da skušaš prodati njihove demo posnetke v Nemčiji, ne?
Holger: Ja. Toda veliko skupin, ki je bilo meni zelo všeč, ni doseglo večjega uspeha… Odlični glasbeniki, underground … in brez uspeha (smeh)!
RH je bil od nekdaj v nemškem jeziku, enako objavljene knjige vaših specialnih naborov – npr. RH Mania. Kako je prišlo do vaših časopisnih “franšiz” v drugih jezikih po Evropi? (nazadnje tudi Slovenija)
Holger: Začelo se je popolnoma nedolžno… Ljudje so od nekdaj pristopali k nam, vendar nismo nič prevajali; ni se nam zdelo vredno truda. Nekega dne je prišel k nam neki tip iz Španije in nam dal predlog španske verzije Rock Harda. Rekli smo si, zakaj pa ne, poskusimo. Pogoj je bil, da nismo vpleteni v samo poslovanje. Ali imate kak nadzor nad “franšizami”? Holger: Ne, toda imamo pogodbo; neke pogoje o shemi, uporabi loga in podobno… Pomagajo jim, lahko nas pokličejo kadarkoli, vendar ne nadziramo same vsebine. Ste nekaj takega kot Rock Hardov ata.
Holger: Yeah, nekaj takega. Thomas: Tako je, želimo jih naučiti, da ne bodo ponavljali istih napak kot smo ih naredili mi… (smeh) Holger: V 26-ih letih smo pridobili kar nekaj izkušenj…
Franšize RH so v Franciji, Italiji, Grčiji itd., končno pa tudi v Sloveniji. Ali to pomeni, da kmalu dobimo tudi Rock Hard festival?
Holger: Možno je… Pred 20-imi leti je šlo le za revijo. Zdaj so revije izgubile svojo pomembnost, zato smo vse skupaj razširili; zdaj gre za znamko. Pascal (Rogl, op.a.) želi čim bolj približati to znamko Sloveniji. Thomas: Resnično moramo dat priznanje Pascalu, ker brez njega vse to ne bi bilo mogoče tu. Nam je zelo pomembno, da lahko zaupamo in dobro komuniciramo z ljudmi. Njega poznamo že dlje časa- pravzaprav smo našli njegovo sliko, ko je obiskal našo pisarno leta 1991. Takrat je še imel lase… (smeh)
Kaj vas je gnalo naprej skozi leta, kljub nehvaležni poziciji neodvisne revije?
Holger: Zame je bilo, kot da nikoli nisem imel izbire… Izstopil sem iz fakultete in delal samo za revijo. Lahko bi rekel, da je Rock Hard moje življenje. Thomas: Strast do glasbe. Ko sem odraščal, sem se počutil izoliranega zaradi glasbe, ki mi je bila všeč in je takrat veljala za hrup. Zaradi revije smo se našli enako-misleči… Nikoli ni šlo za denar!
Težko delo za Rock Hard, ki ga je peljala strast do glasbe… Bi lahko rekli, da je RH vaše življenje? Holger: Ja. Ja. Lahko bi tako rekel. In franšize so vaši “otroci”?
Holger: Na nek način res. Zelo hvaležno delo je, ker rad potujem v tuje dežele in spoznavam nove kulture ter ljudi… Nekoč so založbe ponujale novinarjem zastonj letalske karte. V 80-ih je bila to velika stvar… Sploh recimo, za čezoceansko potovanje. Thomas: Izjemne priložnosti; vidiš koncert, pa še potuješ zastonj… Holger: Zdaj na žalost ne ponujajo več zastonj vozovnic…
Danes je včasih dilema med oboževalci “undergrounda”, ki obrnejo hrbet komercialno uspešni zasedbi. Ali tudi vidva menita, da se uspeh in sub-kulturna glasba izključujeta? Holger: Bulšit – če je dobra glasba, je dobra glasba.Thomas: Yeah. Katastrofa, kako obsojajo bende, kot je recimo Metallica; kritizirajo vsak njihov gib, čeprav so se vrnili h koreninam. Ni prav, da etiketiraš skupino zaradi njenega uspeha oz. prodora. Kaj poslušata zdaj?
Holger: Nazadnje so me zelo navdušili Opeth… A poslušam tudi stare zadeve. Pričakujem, da bo metal z vplivom orientalne glasbe postal velik hit…
Ste že kaj spoznali o slovenski metal/ rock sceni? Thomas: Ne še; na poti sem nam je Pascal pokazal skupino Dweal… Zvenijo podobno kot Nickelback. Bili smo tudi na vaji plemena Strojmachine. Zelo fascinantno! Sicer ne vem, če bi to uvrstil med rock ali metal sceno… Ima pa nek uporniški koncept, kar mi je všeč. Drugače pa ne poznam vaše scene – še.
Kaj pa prihodnost –hardrokerja do konca?Thomas: Spomnim se vprašanja staršev, ko sem bil 20 let; kako lahko poslušam ta glasen trušč. In tu sem, nisem se spremenil… Tako da mislim, da se nikoli ne bom! Holger: Ko sem izstopil iz šole, me je mama vprašala, kaj bom počel v življenju. Odgovoril sem: to revijo. In spet: Koliko časa pa misliš, da boš to lahko počel?… Rekel sem: Kakšnih 10 let. Mislil sem, da ta stil ne bo trajal dlje! (smeh) Takrat je posamezen trend trajal desetletje. Zdaj … mislim, da je “underground” glasba večja kot kdajkoli prej! Thomas: Tako je. Na začetku so bili festivali bolj prazni, poznali smo vse metalce v državi.
Osebno. Thomas: Ja! Pravzaprav smo osebno poznali prvih sto bralcev revije Rock Hard (smeh)…
(uradni del intervjuja se tu zaključi…. Ob uničevanju težke pijače pa sem izvedela še marsikatero zanimivosti… Na primer, kako je očala njihovega sodelavca Götza poškropila umetna kri prvo minuto Gwar koncerta, o incidentih z resnično opitimi rock-zvezdami, o prijateljskih zvezah z nenavadnimi ljudmi kot je Al Jourgensen (Ministry) itd… A vse to morda v katerem od prihodnjih Rock Hardov…)
Ursina
