Iz Arhiva: RH No 1.Okt 2009
Mike Portnoy- Mož tisočerih glasbenih inkarnacij
Dream Theater vs. Transatlantic
Biti glasbenik pomeni presegati obrtništvo ter poseganje po puhlih že slišanih floskulah. Nekateri to počnejo zaradi nesigurnosti, drugi zaradi zaslužka, dejstvo pa je, da so Dream Theater že v samem začetku poiskali povsem svoj gravitacijski temelj, težišče ter rekonceptualizirali koncepte glasbenega. Tržni uspeh, milijoni prodanih plošč ter množice fanatičnih oboževalcev so obrobni rezultat – vse kar šteje je le glasba in pomemben definicijski element razvoja ter kreiranja je v sanjskem progresivnem moštvu mož tisočerih obrazov, bobnar in idejni guru novodobnega gibanja Progressive Nation, deloholik s karizmo ter neusahljivim šarmom, bobnar Mike Portnoy, s katerim smo imeli čast sesti za mizo ter pred koncertom in dominacijo ljubljanskega odra spregovoriti na štiri oči.
RH: Najprej naj vas že v tretje lepo pozdravim v Sloveniji. V veliko čast in zadovoljstvo nam je lahko, da se vedno znova vračate z nečim novim. Kaj pa je tisto, kar od našega poslušalstva pričakujete vi?
Mike Portnoy: Moja pričakovanja od današnjega koncerta? Pričakujem popolni odklop in norijo. Slovenija bo izkusila nekaj povsem drugačnega od tega, čemur so bili priča drugod po Evropi, saj je današnji koncert zadnji koncert tokratne turneje in še noč čarovnic je! Vse skupine se bodo temu primerno medsebojno zajebavale. Govorimo pa lahko le v smeri dobrega ali slabega – še zdaj ne vem kakšna bo ta drugačnost (smeh).
RH: Če govorim o tem, kar ste z Dreami že počeli, da ste že preigravali kompletne koncerte z materiali skupin kot so Metallica in Iron Maiden … Je to to, kar lahko pričakujemo danes? Situacija in čas bi bil ravno primeren za tovrstne izlete v neznano …
Mike: Tega že leta nismo počeli in danes ne nameravamo posegati v te sfere. Danes bomo nastopili kot Dream Theater.
RH: Black Clouds And Silver Linings je potem iztočnica, na katero se bova navezala. Kako se ti zdi, je publika te nove materiale sprejela?
Mike: Kot na slehernem materialu se mi zdi, da je tudi ta material boljši v živo, saj ljudje še lažje razumejo ter se vklopijo v srž glasbe in ideje v živo ter z vzponi ter padci sleherne skladbe. Na poti oziroma na tej turneji smo že od junija in po teh domala petih mesecih lahko rečem, da smo se materialu dodobra privadili tudi mi, to pa je edino, kar je skupnega set listam. Sete spreminjam za vsak koncert in vsak nastop je tako svojevrstno doživetje, edine stalnice pa so otvoritvena in zaključna skladba koncerta, ki je z novega albuma. Sredica oziroma polnilo se spreminja.
RH: Delu s turnejo in Dreami navkljub si si letos, po dolgih sedmih letih, ponovno utrgal tudi za sodelovanje s starimi znanci iz skupine Transatlantic na novi plošči Whirlwind. Kakšna je bila sinergija in vtisi, ki so se kresali po tako dolgem času?
Mike: Menim, da premoremo mi štirje (Roine Stolt (The Flower Kings), Pete Trewavas (Marillion), Neal Morse (Spock’s Beard) in Mike Portnoy (Dream Theater) op.p.) res posebno kemijo. Gre za magijo in lahko bi rekel, da smo v tej čarovniji vsi štirje zelo kreativni, strastni ter predvsem kot glasbeniki zelo osredotočeni. Tako je lahko ponovno druženje in delo v istem prostoru pomenilo le nekaj posebnega ter rodilo nekaj posebnega. Lepo je bilo ponovno sodelovati z Roinejem in Peteom, saj sem z Nealom v tem času kar konstantno sodeloval, onadva pa sta bila ključna za to, da je dozorel čas za stvaritev novega albuma. Mislim, da smo tokrat vsaj tako, če ne bolj, izpolnili pričakovanja kot na prvih dveh albumih.
RH: Plošča pa je kar zajeten zalogaj, saj gre za 70 minutno celoto, eno skladbo, megalomansko kompozicijo, razdeljeno na dvanajstine. Kaj je bila rdeča nit in idejni temelj, na katerega ste lahko to postavili?
Mike: Lahko govorim le v smislu glasbenega ustvarjanja, saj so besedila nastajala po tem, ko smo povili glasbo. Glasbeno smo se soočili s tem, da posnamemo eno samo celotno kompozicijo. Na prvih dveh Transatlantic albumih smo že prakticirali pisanje 30 minutnih skladb. Kam greš lahko naprej od tega? Posnameš ploščo, ki je ena sama skladba. Menim, da stvar, dolžini in zajetnosti navkljub, deluje zelo dobro. Roine, Neal in jaz smo vajeni pisati dolge skladbe že v svojih matičnih zasedbah, zato je bila konceptualna formula nekaj zelo priročnega. Neal je to počel že na ploščah kot so One, Testimony, Sola Scriptura. Kontinuirana glasbena kompozicija in koncept sta funkcionirala naravno.
RH: Kako pa je bilo družiti te dele v celoto? Kako ste se lotili snemanja in seciranja delov?
Mike: Delo je bilo naravno. Kar zadeva ta specifični album so imeli vsi svoje demo posnetke, ko smo sedli za skupno mizo. Neal je imel skicirane obrise tega, čemur je rekel Whirlwind. 45 minutna skladba je bila osnova, iz katere smo vzeli koščke in plasti ter idejnega otroka modoficirali po svoji podobi ter pričakovanjih. Vsi koščki so se enostavno zlili v novo celoto in posamezni momenti so bili osveženi z medsebojno energijo vseh štirih. To je princip, ki smo ga prakticirali že na prvih dveh Transatlantic ploščah.
RH: Že od nekdaj si bil, tokrat mislim povsem pozitivno, deloholik, ki potrebuje delo na večih projektih simultano. Kako kaže z Liquid Tension Exoerimentom, ki ima močno zaledje pri poslušalstvu. Kakšni so obeti, da bomo kmalu dočakali tretji studijski album?
Mike: Osem let že namenoma prelagam projekt po polici levo in desno. Jordan (Rudess, klaviaturist op.p.) se je pridružil Dreamom in z Jordanom in Johnom sva sedla dol, da kreativne energije usmerjamo prvenstveno v Dream Theater. Po skoraj desetih letih smo prejeli kar nekaj ponudb, da naredimo nekaj koncertov in lani smo naredili premik v tej smeri. Prav prileglo se je po dolgem času malce prevetriti in preveriti stare stvari in nastopi so bili kul. Vsi smo ljubili in ljubimo glasbo, ki smo jo ustvarili za Liquid Tension Experiment in vsi štirje smo bili kar se tega tiče potešeni. Nikakor nismo odpisali delo na naslednji plošči. Sicer Jordan, John in jaz sodelujemo že na Dream Theater ploščah, a se delo v Liquid Tension razlikuje, saj je slednji instrumentalno delo. Tony (Levin, basist op.p.) je pomemben gradnik, ki spremeni kemijo in vsekakor je verjetnost, da se bomo lotili studijskega dela, kar precejšna.
RH: Kako zagotovilo ali datum?
Mike: Zagotovil ne morem dati na nič. Za to ni garancije. Časovni okvirji pa so tudi preuranjeni.
RH: Pa se vrniva k prvotni vlogi v Dream Theater. Zadnji album blenda in druži vplive ter slišano iz prejšnjih albumov. Mnogi očitajo sicer precej zadržan pristop pri delu in ubiranju poti glasbene evolucije. Kaj je naslednji morebitni revolucionarni korak v vaši glasbeni evoluciji?
Mike: Sam že vem kakšen bo naslednji album, saj ga imam že pred očmi v svoji glavi. Fokus, smer, koncept … A vam to še ne morem in ne smem razkriti, saj še nisem predstavil tega svojim tovarišem. Kako bi bilo, da to izvejo prek medijev? Hmmm (smeh)
RH: Glasbe na zadnji plošči so nekako izganjale zle duhove preteklosti … Kaj je bil princip, ki ste mu med pisanjem Black Clouds And Silver Linings sledili?
Mike: V osnovi smo imeli le grobo zasnovo, ki smo jo v studiu razvili v nekaj živega.. Začeli smo iz popolne nule in le igrali smo skupaj. Teme so bile temačne in glasbeno smo definirali okvir in smer plošče. Ravnovesje temnega in svetlega, lahkega in težkega, preprostega in zakompliciranega … Vse se je razkrilo postopoma ter v medsebojnem sovplivanju. To je formula vseh naših plošč.
RH: Si pa zato spremenil set bobnov, s katerim se tega lotevaš. Sedaj sediš za kompletom, ki mu ljubkovalno praviš Black & Silver Monster. Kaj je tisto, na kar prisegaš zdaj in kaj je tisto, zaradi česar menjaš opremo?
Mike: Kar uporabljam v studiu je različno od tega, kar uporabljam na turneji. Imam dva popolnoma ločena seta- velikega in majhnega. In oba mi pomenita le orodje za perfekcijo oziroma doseganje te na posamezni skladbi ali pa sekciji posamezne skladbe. V živo uporabljam Siamese kit, kjer sta dva seta bobnov en ob drugem. Pravzaprav kot bi družil oba v celoto in naredil en set. Nastavitev bobnov je identična tisti od zadnje turneje, le bobni so različni. Zadnjič sem uporabljal Tama Starclassic Mirage set, sedanji pa je Bubinga leseni komplet. Seveda ostajam zvest Tami.
RH: Skleniva intervju s tem, da se z današnjim koncertom sklepa evropsko poglavje turneje Progressive Nation, katere idejni oče si. Kakšni so načrti za v prihodnje, za naslednje leto?
Mike: Kar zadeva Dream Theater mi je jasno, da je to, kar počnemo, zaveza za prihodnost ter vem, da bomo igrali in snemali tudi v prihodnje. Albumu bomo sledili s turnejo, ki bo, upam, zadela tudi Slovenijo (če ne vsako turnejo pa vsaj vsako drugo …). Kar zadeva Progressive Nation je to že tretja, ki smo jo naredili doslej in prva evropska. Bilo je super in meni j osebno res pomembno in izjemno predstaviti ljudem različne vidike progresivne glasbe ter z drugimi skupinami deliti naša občinstva ter občinstvu podeliti košček prej neznanega. Mislim, da je to situacija, ki lahko v vsakem primeru prinese le zmago in pozitivne rezultate, kar zadeva glasbo. Nikakor pa ne želim zapadat v rutino ter iste stvari ponavljati v nedogled. Tako nameravam sedaj slediti le želji delati z Dream Theater, čez nekaj let pa, kdo ve, mogoče doživite ponovno obuditev Progressive Nationa. Potrebno je najti primerno ravnotežje.
RH: Kako pa je bilo z izbiro skupin?
Mike: Že od nekdaj sem lastnoročno izbiral naše predskupine. Pred Progressive Nationom sem izbiral skupine, za katere sem menil, da jih bo publika želela slišati in skupine, ki so po mojem mnenju dopolnjevale nas, našo vizijo ter obenem na svojevrsten način obetale ter stregle nekaj novega. Nekatere so do tedaj igrale pred nekaj sto ljudmi, mi pa smo jim omogočili igrati pred par tisoč ljudmi. Spock’s Beard, Fates Warning, Kings Of Salvation, Porcupine Tree, Simphony-X: vse to so skupine, ki sem jih želel na listi. In Progressive Nation ponuja skupine z glasbeno in ne samo tržno veljavo. Ni pomembno ime, temveč je pomembna glasba. Opeth so ime, da, a skupine kot so Bigelf in Unexpect so neznanka, katerim je ta turneja priložnost poiskati svoj kos pogače, se predstaviti in zažareti. To je to, kar šteje. Bigelf so svojevrstna interpretacija sedemdesetih, Unexpect pa so si prikrojili nov milenij. Progresivnost ima mnogo obrazov in mnogo pristopov. Svetovi so različni, a vsi delimo isto ali bolje enako vizijo poskušanja, preseganja in izzivanja glasbenih zapovedi. To je umetnost!
RH: In umetnost je vse, kar šteje! Hvala za pogovor.
Mike: Hvala vam.
– SANDI SADAR ŠOBA –