HELL- Human Remains
Nuclear Blast Records
ALBUM MESECA 
SEBASTJAN BARTOL Hell so še en bend iz osemdesetih, ki jim na žalost ni nikoli uspelo in moram priznati, da sem bil osebno zelo razočaran ter zagreto iskal njihove posnetke. Hell so bili svojevrstna zasedba NWOBHM struje, vendar na drugi strani mogoče preveč svojevrstni za takratni glasbeni trg, ki se je nagibal le večjim nakladam plošč in seveda ostalo ni prišlo v poštev. Ustanovljeni tam leta 1982 in zasedba je nastala iz dveh ostalih bendov Race Against Time in Paralex. Pet let aktivnosti po angleški sceni in ogromno koncertih, vendar Hell so bili preveč drugačni, ekstremni in nasplošno samosvoji, da bi zanimali glasbene povzpetneže, ki so bili zaposleni pri bolj vplivnih založbah.Leta 1986 doseže zadeva vrh ledene gore, ko se jim končno ponudi možnost objave albuma pri založbi Mausuleum, vendar založba še bred objavo bankrotira. V letu 1987 sledi samoumor kitarista in pevca Dave Hallidaya ter ostali člani preko noči prenehajo delovati in še ena zgodba odlične zasedbe se konča. Seveda je pomemben pri vsej zadevi tudi legendarni Andy Sneap, ki si je ogledoval njihove nastope kot mladoletnik in ga je Dave učil igrati kitaro, nato pa ustanovi Sabbat in postane uspešen metal producent. Bivši člani Hell se po dogovarjanju z Andy-jem odločijo da posnamejo deset klasik zasedbe z njim kot zamenjavo za svojega učitelja, na vokalih pa je ekstremni David Bower. Hell predstavljajo prav vse zaradi česar ljubite ali sovražite heavy metal. Mističnost, temačnost, kitarski rifi in na trenutke že pretirana teatralnost. Vendar Hell vse to podajo s takšno mero, da se ne uspete upreti, da ne bi albuma poslušali še enkrat in še enkrat. V stilu dobrih starih Mercyful Fate, Venom, Agent Steel, Diamond Head in Sabbat, če že želim na hitro povedat kaj vas pričakuje na tej plošči. Pa kljub vsemu Hell ostajajo originalna in samosvoja zasedba ter le zakaj smo morali tako dolgo čakati na ta neverjetni izdelek!? Ali imam pred sabo metal ploščo leta? Mislim, da sem kar blizu pravega izbora! Ocena: 9 
MARK OBSKURA ,,Give me your dead…Give me your dead,, to so bile besede, ki smo jih sliššali leta 1986, kot ,,nedolžni,,otroci vzgojeni v duhu Mercyful Fate, Celtic Frost, Venom, Bathory itd.
Bil je jesenski deževen dan, ko smo vsa zbrana družžba nadebudnih ,,evil metalcev,, sedeli v sobi pri prijatelju ter poslusali do takrat že do dobra poznane Sodom-e, ko nas je presenetil obisk prijatelja čigar brat se ravnokar vrnil iz Švedske in mu prinesel kaseto ,,nekega,, čudnega metalskega kombota, ki jo je dobil od nekega poznanca. ,,…ajde,pa,da slisimo to!,, .
Taksno je bilo moje prvo srečanje z kultnim bendom HELL. Bilo je leto 86 in kaseta je nosila demo posnetke te danes že legendarne zasedbe. Minilo je skoraj 25 let in sam bend je počasi tonil v sekcijo pod naslovom: super bend, ki nikoli ni izdal ,,pravega,, Lp-a/cd-ja. Tukaj je delal družbo odlicnim; DESEXULT-om, BURNIG CROSS-om,TORTURED CHRISTI..itd. Potem pa pride leto 2008 in prvo presenecenje leta bend IN SOLITUDE ter govorice, da bodo Hell končno posneli svoj official prvenec. No ja…govorice. Leta 2010 me ponovno več kot pozitivno presenetijo GHOST…hmmmmm nekaj čudnega se dogaja tam na severu….
Leto 2011…naekrat se v mojem cd-predvajalniku (KONČNO) znajde Human Remains ..po 25 letih čakanja moja ušesa, polna želj, zvokov čiste esence zlobe ter morbidnosti zaslišijo Intro (Overture Themes from Deadsquad), ki ga takoj prepoznajo kot pesem iz kasete dobljene 86…le, da je takrat ta pesem nosila drugačen naslov- Deadsquad in je imela eno izmed najbolj temačnih ter ,,zlobnih,, pasaž zaigranih na (analognih) syntih (če boste imeli moznost dobiti orginal te pesmi vam jo lahko le priporočam, kot nekaj, kar vam bo zagotovo spremenilo turoben sončen dan v lep deževen vecer).
Seveda je to postal zame, takoj zraven SATAN,S HOST, GHOST…album leta 2011, ki vam ga lahko priporočam iz dna mojega temačnega srca, da vam polepša depresivne poletne dni in vas popelje v tolmune neizprosne oddanosti temi ter koncu sveta!
P.S: upam, da bodo v tradiciji ter trendu revival-ov ponovno zaživeli tudi mogočni EVIL, ki ji pomnimo samo po enem kultnem izdelku: Evil,s Message iz leta 84. ,,They call me Son Of A Bitch,,. Upanje umre zadnje!
M.OBSCURA Ocena: 10
 ALBUM MESECA- ROCK HARD 9
PASCAL ROGL HELL-Human Remains POTOVANJE SKOZI ČAS Da bi lažje opisal sedanjost zasedbe HELL se moram vrniti v preteklost in to skoraj trideset let nazaj. Predno smo dobili SKYCLAD (eno prvih Pagan/folk zasedb tega planeta) so otočani navrgli skupino SABBAT, ki so z svojim zvokom navduševali na novo nastalo generacijo thrash metalcev. Kitarist te zasedbe je bil nihče drug kot Andy Sneap danes svetovno priznani producent (Accept, Arch Enemy, Megadeth, Nevermore, Cathedral ). Andi je kot 13 letni smrkavec hodil na učne ure kitare Dave Hallidayu (glej sliko) takratnemu vokalistu in kitaristu NOWBHM zasedbe HELL. 
Ne samo, da so HELL vplivali na glasbo zasedbe SABBAT, tudi izguba prijatelja in učitelja (Dave H. je napravil samomor leta 1987) je pustila sledi na takratnemu mladeniču. Kev Bower je ob izgubi frontmana razpustil zasedbo in obrnil hrbet glasbenemu cirkusu. HELL so pred to izgubo imeli pripravljen material, ki bi moral ugledati luč sveta preko založbe MAUSOLEUM (te posnetke lahko sedaj dobite kot prilogo na digipaku preko NBR) Pri Kevu je sledil klasičen 20 letni ciklus brez glasbe-poroka-služba-ločitev-druga služba dokler se ni pred leti ponovno srečal z Andijem. Andi ga je moledoval, da morata te posnetke nekako obdelati/izdati in počasi sta začela kovati načrte o ponovni sestavi pekla. Andi je seveda bil prva izbira za prazno mesto kitarista, ker njegov načín igranja zelo spominja na njegovega nekdanjega mentorja. Vendar je izbira vokalista predstavljala dvojici precejšen izziv. Najprej je Andi seveda predlagal svojega bivšega pevca Martina Walkyierja, ki je bil takoj zainteresiran, vendar posnetki niso ustrezali viziji zasedbe in sodelovane nekako ni prav steklo. Za novega prospekta je Kev predlagal svojega brata, ki se preživlja na odrih gledališč in tu in tam za kakšno vlogo tudi kaj zapoje. Prav neverjetno je če primerjate stare posnetke z novimi na nekaterih delih sploh ni opaziti velikih razlik. Sedaj fantje nimajo v svojih vrstah le odličnega vokalista marveč tudi performerja, ki zgleda sick as hell. Kevu so se poleg „novincev“ Andija ter vokalista Davida pridružila še preostala dvojica iz izvirne postave (Tony Speakman in Tim Bower). Sedaj sem se torej malce po ovinkih vrnil v sedanjost in k izdelku, ki sliši na ime “Human Remains”. Album, ki je v aktualni izdaji RH No. 9 zasedel najvišje mesto med recenzijami- albuma meseca in ga osebno povzdigujem kar za METAL album leta. HUMAN REMAINS ima inteligenco in jajca kakor se za pravi METAL album spodobi. Vzemite si čas in si preberite besedila. Produkcijsko je seveda Andi poskrbel za prvovrstno zvočno preobleko. Human Remains poslušalca trešči frontalno in tako kot pri vseh dobrih albumih iz sredine osemdesetih (recimo TWISTED SISTER-Stay Hungry) lahko razločno slišite enega kitarista na levi in drugega na desni strani. Zvoki bobnov so za razliko trenutne poplave triggerjev in drugih studijskih vragolij pravi balzam za ušesa. Zvočna podoba se naslanja na kultne MERCYFUL FATE (vokali in atmosfera) ter SANCTUARY (Into the Mirror Black/ v strukturi ter dinamiki skladb). Čeprav je preteklo mnogo let od prvotnih posnetkov in je navrglo ter pobralo celo plejado novih glasbenih žanrov je današnja glasba skupine HELL ostala zelo podobna izvirniku (82-85) in vendar zveni sveže kot nobena druga METAL izdaja. 
Renesansa klasičnega (okultnega) Metala z novimi predstavniki The Devils Blood (sedemdeseta) Ghost, In Solitude (osemdeseta) so dobili novega igralca- HELL in ti so postavili merico za konkurenco precej visoko. Počakajmo, da vidmo kaj bodo ustvarili TDB, ki se trenutno nahajajo v studiju in snemajo naslednika .., ampak to je zopet čisto druga zgodba… Ocena : 9,8  HELL – COVER STORY – ROCK HARD 10
SANDI SADAR ŠOBA Plošča, ki bi morala iziti že tri desetletja nazaj in ne v času dekadentne brezidejne mlačnosti – to je iztočnica, na katero se ob poslušanju teatralične mogočnosti plošče Human Remains, spisane izpod prstov sive eminence starega heavy zvoka, skupine Hell, povsem samodejno kalibrirajo možgani. Skupina, katero za svoj veliki vpliv navajajo člani Metallice, po pomenu za razcvet ter oblikovanje NWOBHM-a pa so domala povsem kos konkurenci Diamond Heada, King Diamonda, skupine Iron Maiden ali pa Raven, je prav bizarno užitni ostanek preteklosti, ki je v svoji v obskurne tančice manj poznanega ostala domala neužita ter nepopolno izkušena, je mlajši generaciji domala popolna neznanka. Morebiti zato, ker so le nekaj tednov pred snemanjem svojega dolgometražnega prvenca v osemdesetih razpadli, njihov tedanji vokalist Dave Halliday pa si je v navalu dolgčasa ali depresije vzel življenje. Zgodbe je bilo tedaj za preostale člane zasedbe kar naenkrat konec, a se v novem tisočletju žrelo tedaj zapečatenega in ohlajenega pekla ponovno odpira! Multiinštrumentalistično podkovani motor prerojene skupine tvorijo nadarjeni pisec ter kitarist in klaviaturist Kev Bower, basist Tony Speakman, bobnar Tim Bowler, novi del naveze pa od nedavno predstavljajo še talentirani pevec in brat očeta zasedbe, mlajši Kevov brat Dave Bower ter, dame in gospodje, nov kitarist, ki je nihče drug kot produkcijski mag Andy Sneap osebno. Slastna popotnica za izjemno poslušanje, mar ne? Ko pa slišite izjemen niz udarnih enajstih skladb tega res polnokrvnega izdelka ugotovite, da so Hell prekleto vitalni in dobro razbelijo še tako ovelo strast po starem dobrem heavy metalu. Četudi jo v svojem srcu niste zaznali do danes, vam Hell ponudijo vse argumente, da se satansko prelestni kitarski glasbi ter demonično preprosti in udarni teatraliki enostavno ne morete upreti. Human Remains je diabolično dovršen izdelek, ki pa ima le eno pomanjkljivost – da so se časi od osemdesetih do danes prekleto spremenili in da je posluha za tovrstno prefinjeno delo precej manj, izvrstnosti navkljub pa izdelek izzveni nekako starikavo in, morda se motim, preveč spominjajoče na dela skupin Mercyful Fate ter še vedno agilne staroste metala – skupino Judas Priest. Vseeno vam po peklu dišeča operetičnost plošče Human Remains daje če ne drugo vsaj debelo uro kvalitetne glasbe, s katero boste lahko ob zlobni atmosferiki ter kitarah zlahka zdrsnili v razpoke v prostoru in času ter vsaj za hipec podoživeli neizživeta osemdeseta! OCENA: 8 / 10 
Kitarist Kevin Bower ob izzidu mega – albuma HELL` „Human Remains“ opiše skladbe človeških ostankov takole: 
TRACK NOTES – ‘HELL – HUMAN REMAINS’ 1 OVERTURE: THEMES FROM ‘DEATHSQUAD’ This began life as a rocking instrumental which originally appeared as the B-side of HELL’s self-financed and now extremely rare 1983 7″ vinyl single – subsequently bootlegged, but with the original now selling for absolutely ludicrous money on Ebay. For the introduction to this album, Kev Bower has taken some of the principal themes and orchestrated them in full-on Wagner ‘Sturm und Drang’ style using digitally-sampled orchestra and choir. 2 ON EARTH AS IT IS IN HELL The intro section to this song is strangely notable for having been written by Tony Speakman whilst he was sat playing his bass on the toilet (bog metal?) with the remainder consisting of typically ‘agent provocateur’ religion-questioning lyrics over slabs of furious riffing. Live performances of this would always see Dave donning a full vicar’s garb complete with the band’s now-infamous pyrotechnic exploding bible. This caused outrage amongst the local clergy at the time – it was literally front-page headline stuff in the local papers…. 3 PLAGUE AND FYRE A true moment of inspiration, written about the Bubonic Plague and the Great Fire of London. This song featured Dave lurching round the stage, enveloped in smoke, dressed in a hooded cloak ringing a plague caller’s handbell. The new intro features a chilling 1665 ‘Black Death’ soundscape – again put together using a digital sampler – but which amazingly features Dave’s voice, which Andy Sneap has somehow managed to lift and reprocess from a 25-year-old live gig cassette-tape recording. The song is historically significant, as it was the penultimate one Dave and Kev ever wrote as a HELL composition. 4 THE OPPRESSORS A bludgeoning adaptation of a Race Against Time song which was a hugely popular feature of the HELL set for many years. The song is about an alien abduction, and the consequent refusal of those in authority to believe the story told by the victim. 5 BLASPHEMY AND THE MASTER A great favourite of both fans and band alike, and a dire warning about the consequences of selling your soul to the wrong deity..……. The intro and outro of this song are based around haunting sets of synthesizer drones which were Kev’s first foray into keyboards back in the day – using a vintage Moog analogue machine which would drift hopelessly out of tune mid-way through the set as it warmed up under the lighting rig. The song has been updated with a new Latin chant in the middle section beefed up with Gregorian choirs and a massive digitally sampled church organ. 6 LET BATTLE COMMENCE This song opened the show from the very beginning of HELL’s previous existence almost until the end, with Dave performing an intense, lunatic front-man show. Although the song was already fairly quick, the lethal combination of pre-show nerves (no beta-blockers back then……..) coupled with immense adrenaline, a baying crowd, Dave’s ‘anything-goes’ antics and the band’s collective over-abundance of youthful testosterone, meant that it was usually played at breakneck speed, with somewhat unpredictable and sometimes amusing results. It would also feature the unleashing of massive quantities of fire and pyrotechnics, which generated so much smoke in smaller venues that the band were usually rendered totally invisible to the audience for at least the first ten minutes of the gig…….. 7 THE DEVIL’S DEADLY WEAPON A musical and lyrical epic, a classic tale of good versus evil (guess who wins?…..) and a song which shows how Kev was becoming ever more adventurous with synthesizers during the latter days of Hell’s first coming. Much HELL material would see him playing either guitar or keyboards individually, but the complexity of this one meant that in the middle section, both were needed at the same time, so some of the keyboard parts were fed in automatically using a sequencer – a kind of digital memory box programmed up to play these parts. This had to be synchronised to a ‘beep’ metronome, so that Tim could play along in time with this gadget, using a click-track relayed to him onstage through headphones. 8 THE QUEST Straightforward, heads-down, foot-on-the-monitors boogie courtesy of Tony and Tim. When it first surfaced, two members of the band (who shall remain nameless) were very reluctant to play it because it was ‘too happy’ and was deemed to be structurally, lyrically and musically ‘too simple’. But – the fans absolutely loved it, and it went on to hold the distinction of being one of a tiny number of songs which remained firmly entrenched in the HELL set from the very first gig through to the very last. Just goes to prove that variety is indeed the spice of life…… 9 MACBETH Whilst most young men were reading car magazines (and other subject matter), Dave was reading Shakespeare, and the ‘Scottish Play’ was his favourite. The song bravely attempts to précis the guts of the story into a few simple lines and was again a huge favourite with the fans, due in part to the cauldron-stirring, three-witches theatrical antics which accompanied the live performance of this. This version is re-worked for 2011, but remains totally true in spirit to the original. 10 SAVE US FROM THOSE WHO WOULD SAVE US This song was the A-side of the previously-referred-to 7″ single on HELL’s own ‘Deadly Weapon’ label. The original was recorded in one live take in a studio which was essentially the living room of someone’s tiny terraced house, up a back street in Kingston-Upon-Hull, using very quiet guitars and Tim’s drum kit muffled out with a quilt and pillows from the studio owner’s bed. Unsurprisingly, it didn’t exactly capture the raw guts of the band’s live performance, and it suffered from an achingly soft production. This new version is how it was supposed to have sounded…… 11 NO MARTYR’S CAGE A massive slab of dark heaviness with a distinctly mystic-East feel, created using a recycled Halliday verse riff added to a bunch of Kev’s new ones, a new arrangement, and lyrics which deal with the subject of political imprisonment. This song is also historically significant, but in direct contrast to ‘Plague and Fyre’ which was almost the last song, this was the first-ever HELL composition, written by Kev and Dave at his mother’s house one evening, just a few days after the band had formed. |
