UNDER THE SIGN OF THE BLACK MARK
Druga generacija Black Metala
dec. 2009
Kar se je zgodilo 1986 bi lahko najbližje opisal z eksplozijo bombe znotraj miru glasbenega sveta; Thomas Quorthon Forsberg izda svoj tretji Bathory album z naslovom Under The Sign Of The Black Mark in nič ni več tako kot je bilo poprej. V času, ko so veljali Helloween in njihov Walls Of Jericho za speed metal, se pravi neke vrste extremni metal izbruhne nenadoma nov umazan hladen zvok, poln kričečih vokalov, čudne mešanice čistega blasta, midtempa in bojevniškega pathosa. Tega poprej še ni bilo – niti pri “hudobnih fantih” Venom in Celtic Frost. Woman Of Dark Desires oda na grofico Erzsébet Báthory se šteje kot zadnja Bathory skladba, ki se še naslanja na Venom, Equimanthorn postane prototip črnometalskega midtempo teptača in nad božansko hymno Enter The Eternal Fire si je že marsikateri velik, mali ali odvečni črno metalski bend polomil zobe.
Takole pravi Olve Abbath Eikemo, frontmann skupine Immortal, 15 let kasneje med tiskovno konferenco za Sons Of Northern Darkness. “Vedno sem poskušal napisati drugi Enter The Eternal Fire vendar mi nikoli ni uspelo.
Under The Sign Of The Black Mark emancipira švede in povzdigne ta veličasten album za podlago večini black metalcev prihajajoče druge generacije. Bistvena razlika med ropotanjem ala Venom in albuma Under The Sign Of The Black Mark je ta, da Quorthon-a sploh ni zanimal Rock n roll, zajebancija in polovičarstvo. Njegov glasbeni in lirični svet sta predvsem območji brez humorja. Black metal v svoji celovitosti- glasba, vsebina in attitude so prispeli tja kamor tudi sodijo v absolutno temo.
Prihajajoče spremembe
Že 1988 je Olve izboljšal svoj nordijski-črnometalski stil z albumom številka štiri Blood Fire Death in dve, tri leti kasneje se sproži črnometalski plaz. Seveda zato niso zaslužni le Bathory, ki ne ozirajoč se na druge z svojim opusom iz leta 90 Hammerheart zopet odkrivajo nove glasbene svetove in uglasbijo temelje za Vikingški metal. “Bratec” na poti extremnega metala, death metal že na začetku devedesetih nima več veliko skupnega z mlado uporniško silo in se razvije le v dobro prodajan trend. Entombed, Dismember, Gorefest, Morgoth, Atrocity in nešteti drugi death metal bandi že po svojih prvencih zgubijo agresijo in vsakršne koli ultrajezne vibracije. Vprašanje če so jih sploh kdaj imeli…
»To ni noben Death Metal, marveč Life Metal«, nerga tudi Oystein “Euronymous” Aarseth, osnovalec in kitarist črnometalskih Mayhem in tako referenčno za vsakega black metalca nakaže negativno nastrojenost opozocije k obstoječemu death metal žanru.
»Excuse all the blood«
Vrnimo se na mesto zločina – norveški. Konec osemdesetih se v Oslo preseli šved Per Ohlin, prej je bil v švedski skupini Morbid in se nato “zaposli” pri skupini Mayhem kot pevec in je najbolj zaslužen, da skupina kaj kmalu “uživa” sloves ene najbolj bolanih in kaotičnih skupin tega planeta. Molčeč pevec se na odru pojavlja namazan in pogosto uporablja nož za mutilacijo lastnega telesa. Ohlin svojim najbližjim prijateljem zaupa, da bo odslej uporabljal umetniško ime Dead in da svet kakršnega poznamo ni pravi zanj in se bo odpravil v drugo dimenzijo. 8. aprila 1991 si Dead razreže žile in takoj potem z šrotovko raztreli možgane.
“Excuse all the blood” so edine štiri poslovilne besede drugim članom skupine. Mayhem bobnar Hellhammer kakor tudi kitarrist Euronymous prva najdeta Ohlin-a in najprej pridno poslikata truplo in nato še zbereta kose lobanje in te v malih posodicah za žganje razpošljeta črnometalcem po svetu. Kot že povedano ena posodica potuje v smeri francoske/švice, kjer Samael pridno snemajo svoj debi album Worship Him, druga se znajde na nizozemskem pri skupini Bestial Summoning, ki svoj ´92er debi poimenujejo The Dark War Has Begun in posvetijo mrtvemu pevcu Mayhem in se potem kasneje sami preimenujejo v Occult.
Iz Occult pozneje nastane thrash zasedba Legion Of The Damned. Na slovenskem death/thrash skupina v poletju 91 leta posname na svojem prvem demo posnetku skladbo Unlogical Solution in jo prav tako posvetijo Ohlinu. Scena je tako dobila svoje idole, svojo mrtvo underground legendo in enkratne zgodbice horrorja in tako podlago za Sage, čudovite skrivnosti in grozovito mistiko.
Unholy Darkthrone
Za ta nov nenavaden zvok in glasbeni štart v nov drugi val črnegametala je zaslužna čisto druga skupina; Darkthrone, mlad band, ki prihaja prav tako iz Osla in je ž svojim z svojim debijem iz leta 90 Soulside Journey poskrbel za prepoznavnost v death metal sceni. Skupina dobesedno preko noči odvrže svoj koncept za drugi album in se koncentrira zgolj na primitivne strukture komadov, na jezo in histerijo, na kričeče vokale in sprane riffe. “Darkthrone plays unholy Black Metal exclusively”, piše v bookletu tega albuma in res je A Blaze In The Northern Sky radikalno presekal z death metalom in nam predstavili najbolj pomemben album druge generacije blackmetala.
Za svoj izdelek so dobili tudi pohvale njihovih vzornikov; “Najprej sem bil šokiran” se spominja Martin Eric Ain, basist od Celtic Frost. “sprva sem pomislil, moment ali je to ista skupina? Ta radikalen ovitek, intenzivna in konstantna neposlušljivost me je fascinirala. «
Crimes made in “Helvete”
Po-potresni sunek, ki ga je sprožil A Blaze… v trenutku zajame celo norveško. Na vseh koncih norveške nastajajo nove skupine; v Telemark-u na primer mladi fantje Tomas “Samoth” Haugen, Vegard “Ihsahn” Sverre Tveitan in Haavard “Mortiis” Elefsen ustanovijo skupino Emperor in skupaj z Enslaved iz Bergna izdajo split lp Emperor/Hordanes Land.
Prav tako iz Bergna prihajajo Immortal, njihov prvenec z naslovom Diabolical Fullmoon Mysticism izzide leta 92. Z drugim albumom Pure Holocaust Immortal postavijo nov mejnik temu žanru. Mlade skupine kakor Ancient, Thorns, Dødheimsgard, Satyricon, Gorgoroth ali pa Ulver v tem obdobju uigravajo svoje prve demoposnetke, ki so zelo iskani v tapetrade sceni. Posameznik z imenom Christian Vikernes svoje ime spremeni v Vargh in se z svojim debitanskim albumom Burzum pojavi na sceni. Kakor ostale glasbenike norveške black metal scene tudi njega vleče v glavno mesto. Mesto srečanja je vinilstore, ki sliši na ime Helvete in kjer Mayhem kitarist Euronymous vodi svojo založbo Deathlike Silence Productions (ime založbe izhaja iz istoimenske skladbe, ki se nahaja na albumu skupine Sodom Obsessed By Cruelty). Počasi se okrog tega prostora prične odvijati vso dogajanje, srečevannje ob pivu in poslušanju glasne glasbe, ter kasnejše mistificiranje zarotniških sestankov “Inner Circle Of Black Metal” pravgotovo poživijo sceno in upravičeno sodijo mnoge takratne izdaje za prelomnice, ki so v začetku devedesetih izhajale v mesečnih intervalih. Druga stran te zgodbe tega fascinantnega razvoja je toliko bolj grozovita; Euronymous prične propagirati, da je black metal edino unčikovito orožje proti krščanstvu…in naleti na odprta ušesa. Požigi prestrašijo nacijo in slika požgane Fantoft-Stabskirche Bergen služi za naslovnico Burzum epja Aske. 
Vikernes zaradi pomanjkanja dokazov uide kazni. Zato pa drugi protagonisti pristanejo za rešetkami tako npr. Emperor kitarrist Samoth ali Jørn Inge Tunsberg, kitarist skupine Hades (kasneje Hades Almighty).
Vendar najnižja točka tega negativnega razvoja črnometalskega kriminala šele prihaja. Leta 93 Vikernes, ki se med tem naziva Count Grishnackh in se verjetno na podlagi finačnih razlogov ter konkurenčnega razmišljanja z svojim mentorjem Euronymous-om odloči kar 16 krat zabosti svojega prijatelja. Kmalu potem ga zaprejo, postavijo pred sodišče in mu določijo najvišjo možno kazen na norveškem.
Nekaj mesecev kasneje policisti ujamejo še Bard “Faust” Eithuna, bobnarja zasedbe Emperor in ta tako pristane v zaporu zaradi uboja. Black metal seveda ni nikoli bil ”tukaj”, da bi bil nedolžen, vendar se od tega trenutka z veseljem nanj znašajo inštitucije, mediji in politika.
1993 izzide morbidni, iz najglobljih prepadov, jezen mejnik črnega metala; Mayhem De Mysteriis Dom Sathanas. Tako kot vse kurioznosti okrog tega benda je zanimivo tudi to dejstvo, da je ob izzidu abuma kitarist skupine že mrtev in njegov morilec je posnel bas linje.
Čas čudovitih ustvarjanj
Potresni val, ki je zajel vso norveško še vedno odmeva. Mediji pogosto dnevno obveščajo svoje gledalce z “resničnimi” horor zgodbicami iz sodnih dvoran ter javljanja iz okolice, kjer so živeli obtoženi. Predvsem angleški Kerrang! je tu prevzel senzacijsko vlogo (rumenega) tiska in objavljal eno zgodbo za drugo. Scena pa molči in se počasi odrešuje starih duhov. Predvsem leta 94 se bolj ali manj vsi stoično posvetijo umetniškemu ustvarjanju. Darkthrone na primer odpovejo svakršno sodelovanje z mediji in vendar se vseeno veš čas poigravajo z provokacijo. Polovica besedil na Transilvanian Hunger je recimo ispod peresa Vikernes-a. 
Na zadnji strani albuma pa na veliko objavijo slogan; Norsk Arisk Black Metal. Bolj neumno seveda ne gre, kar tudi leta kasneje priznata sama avtorja Fenriz in Nocturno Culto (na sliki).
V obdobju od 1994 do 1998 eksplodira norveška scena in nas zasuje z gurmanskimi presežki. Emperor uresničijo svoje sanje o sinergiji sovraštva in večslojni progresivnosti in izdajo dve mojstrovini In The Nightside Eclipse in Anthems To The Welkin At Dusk. Predvsem druga mojstrovino fani in mediji enako povzdigujejo. Tako jim na primer bralci angleškega Terrorizer magazina nadenejo titulo “album leta”. Do konca milenijuma se tako na svetovne trgu proda preko 100.000 enot
Immortal primarširajo ´95 tega leta z opusom Battles In The North in predvsem legendarna himna Blashyrkh (Mighty Ravendark) jih vodi naravnost proti prestolu tega žanra, katerega tudi z svojim izvrstnim delom “At The Heart Of Winter” leta ´99 osvojijo.
Satyricon dosežejo z The Shadowthrone in Nemesis Divina svoj predčasni zenit in se potem napotijo na drugo glasbeno potovanje in imajo le še pogojno opravka z črnim metalom. Enslaved leta 1994 izdajo album Frost in si zadajo, da se bodo odtakrat naprej z vsakim albumom definirali na novo. Verjetno so na svetovni sceni eni redkih, ki premorejo preplesti osnovno agresijo z zvoki Pink Floyd-ov, krautrocka iz sedemdestih v nekaj užitnega in kompozicijsko skladnega.
Helheim iz Bergna z svojimi prvim dvem albumi Jormundgand (1995) und Av Norron Aet (1997) prav tako lebdijo njekje med škripajočo black metal histerijo in vikinkško pripadnostjo in mlad bend z imenom Taake je zaradi svojih demoposnetkov slavljen kot skupina prihodnosti. Tudi primitivni nabijaški bendi ,pred vsemi pa Darkthrone, Gorgoroth in Carpathian Forest tlakujejo svojo pot z enkratnimi izbruhi jeze in sovraštva, kakor so Panzerfaust,Antichrist in Black Shining Leather.
Ulver presenetijo in zmedejo z mešanico različnih stilov in prepričajo z trilogijo Bergtatt, Kveldssanger in Nattens Madrigal tako na folklornem področju kakor v surovem črnemmetalu. Oba albuma skupine Arcturus Aspera Hiems Symfonia (1995) in La Masquerade Infernale (1997) sta predstavnika malce bolj open minded komune norveškega črnega metala.
Seveda, da bi našteli vse bende in vse izdaje je tukaj na tem mestu nemogoče, zato ne bi bila dovolj niti ena knjiga.
Tankovse divizije in revolver
Norveški boom črnega metala je seveda pritegnil vse poglede v smeri dežele fjodov vendar bi delali krivico če bi pozabili na brilijantne, oirginalne in žanrsko pomebne skupine iz drugih dežel.
Za eforijo v undergroundu je zaslužen tudi na primer Morgan „Evil“ Steinmeyer Håkansson z svojim projektom Abruptum, čigar ozvočna orgija bolečine Obscuritatem Advoco Amplectere Me izzide leta 1993 pri legendarni založbi Deathlike Silence Productions. Vendar bolj pomembno za black metalsko sceno je prav gotovo Morgan-ova skupina Marduk, ki z svojim drugim albumom Those Of The Unlight postrežejo z divjim bojnimi orgijami. Leta ´99 z albumom Panzer Division Marduk uspe skupini predstaviti nespornega klasika tega žanra, ko leta 2003 pevec Eric “Legion” Hagstedt zapusti skupino izgleda, da se Marduk bližajo svojemu prehitremu koncu. 
Vendar žurerju in zabavljaču Legion uspe najti mračnega anti-zvezdnika Daniel Rosten alias Mortuus. Skupaj najdaljujejo pot nazaj k mračnosti, morbidnosti in nihilzmu.
Kar nas popelje nazaj k pomembni skupini švedske scene, ki pridiga o smrti, uničenju in prekletstvu. Daniel Rosten je ustanovil leta 93 skupino Funeral Mist vendar se tu skriva pod psevdonimom Arioch. Skupina velja za totalnega zanikalca vsega kar ima opravka z mediji, turnejami in kompromisi nasploh. Njihovi albumi so tudi brez promocije monumenti mračnega predvsemi album iz leta 2003 Salvation.
Eden izmed verjetno najbolj pomembnih primerov švedske black metal scene, kako maidnovske riffe upeljati v extremno glasbo so prav gotovo Dark Funeral, ki so z svojim debijem The Secrets Of The Black Arts iz leta ´96 spustili na svet klasiko, čigar intenzitete niso dosegli na nasledniku Vobiscum Satanas (98). Pozneje so pisali “le še” dobre skladbe. Druga skupina v zelo melodičnemu satanskem zvoku so Dissection. Pri tem imenu se bomo malce ustavili: Jon Nödtveidt, kot 14letni šolar ustanovi leta 89 svojo skupino in ima podobne glasbene heroje kakor Dark Funera iz stališča glasbe ali pristopa k delu. Vsebinsko pa skupini ločijo svetovi. Dark Funeral stavijo na simboličen šovski satanizem, plosko zabavništvo brez kakršnih koli globljih spoznanj.
Nödtveidt se medtem potopi v temačnost satanizma, se pridruži eliterni propagandi in prezira človeštvo. Po enkratnem debi albumu The Somberlain (93) izide odličen Storm Of The Light’s Bane (95) najbolj pomembno delo švedskega melodičnega black/death metala. Že dve leti kasneje sedi 22 letni kitarist in pevec v zaporu zaradi pomoči pri umoru alžirskega imigranta. Augusta se konča zgodba enega največjih glasbenih talentov scene in tako tudi zgodba skupine Dissection. Sedaj 31 letni protagonist na prostem, glasbeno aktiven in udomačen v radikalnem satanističnem okolju se v domačem stanovanju ustreli z revolverjem.
Nödtveidt je z tem postal četrta mrtva legenda scene- po Dead-u, Euronymous-u in Quorthon-u. (7. Juni 2004 je Thomas “Quorthon” Forsberg umrl v 38 letu starosti na okvari srca, kar je obenem pomenilo tudi konec skupine Bathory)
Še nekaj priporočljivih zasedb melodičnega bm so; Naglfar, in njihov debi Vittra. Dawn, ki leta 1998 z Slaughtersun izdajo skoraj-klasiko, Lord Belial, Diabolical Masquerade, Sacramentum kakor tudi Stockholmski Necrophobic, ki se najbolj približajo glasbeni zapuščini Dissection in so obenem v tem prispevku naš največji približek death metalskemu sektorju.
Hellbutcher, Tyrant und War
Približajmo se surovim, jeznim zvokom švedske črnometalske srenje. Razturačino do konca po undergroundu predstavljajo Nifelheim že od njihovega kultnega demo posnetka Unholy Death naprej. Ustanovitelja dvojčka Erik “Tyrant” in Per “Hellbutcher” Gustavsson sta verjetno najbolj fanatična Maiden fana nasploh. Zaradi tega veljajo Nifelheim kot satanistična antiteza k švedski death metal sceni v začetku devedesetih. ”Toxic twins” se ne odzivata na modne smernice in na svoj način nadaljujeta tradicijo Venom ter Bathory vključno z vsemi žeblji, neti in verigami.
Glasbeno nadlajujejo tam kjer sta našteti skupini na svojih prvih dveh albumih prenehali: primitivni črni metal z rahlim thrash vplivom. To lahko slišite na albumu Nifelheim(94) in na drugem Devil’s Force( 97). Glasbeno bolj zahteven izdelek predstavijo leta 2007 z albumom Envoy Of Lucifer, ki predstavi fantastično delo kitarskega dua Sebastian Ramstedt/Johan Bergebäck.
Podobno kaotično in vsebinsko mistično usmerjen je tudi one man projekt Arckanum, kateri je prisoten od leta 93. Za to skupino se skriva Johan “Shamaatae” Lahger, ki je poprej bil bobnar v skupini Grotesque predhodniku At-The Gates. Shamaatae, ki svoje prve albume posname čisto sam in celo studijskim producentu prepove vstop, da lahko v miru uprizori svoje kričeče manifestacije. V 15. letih se izlevi iz samooklicanega šamana, ki se poslužuje staro švedskih besedil v pripadnika kaoz-gnostike oz. gnostičnemu satanizmu in se vsebinsko naslanja na skupini Waitan in Dissection.
V obdobju skoraj 10tih let Waitan zrastejo v “veliko”, pravo črno metalsko zasedbo. Dandanes (komercialno) veliki IMMORTAL redko še imenujejo svojo glasbo black metal in smešni Cradle of Filth ter inštitucija Dimmu Borgir razen svojih začetnih dni niso nikoli zares pripadali temu žanru. Ta tako občutljiv žanr na “resnično”(true) in pravo usmerjenost/pripadnost in distanciranje od vsega kar ni črno metalski standard je dobil svojo lekcijo o brutalnosti, v eni najbolj odfukanih žanrskih izdaji nasploh in ta ni prišla od “true” bm benda vendar nastala v totalni zajebanciji. Govora je seveda o skupini War in njihovem debi epju Total War. “Stay aside for the superior race – you are nothing but worms”, kričijo v rafalni skladbi I Am Elite in če je poslušalec politično korekten se počuti malce zbodenega in v zadregi. Nazišit? Ne, vendar bolan joke totatalno ulitih modelov; po legendi sodeč naj bi War nastali nekako takole; Tony “It” Särkkä, David “Blackmoon” Parland (Ex-Dark-Funeral, Ex-Necrophobic) in Peter Tägtgren (Hypocrisy) delajo p**darije in se ga vlivajo po snemanju skupine Abruptum, ki je potekalo v Abyss Studiju. Pogovor steče o black metalu, o umoru Euronymusa in o tvorbi imenovani “True Satanist hord” katero je ustanovil It. Ti bi radi nekako ponovno povezali sceno in razvila se je zamisel posneti ploščo in vse prihodke Horde bi namenili temu, da bi nekdo (ne bomo imenovali prostovoljca te akcije) v zaporu umoril Varg Vikernes-a. Skupina naj bi se poimenovala War. Vsekakor ti posnetki naj ne bi vsebovali klavijatur, besedil o trolih in vilah, od vsega tega so se želeli ostro distancirati in nato so vtepli tale primitiven kos črnega metala (gospod Tägtgren je sedel za bobni) z besedili o satanu in vojni. Naslednje jutro se gospoda zbudijo z velikim mačkom in šumenjem v glavi in končanim in produciranim masakrom sedmih genialnih skladb.
Leta 1996 It izgine iz površja scene nekateri trdijo, da je iz norveške prejemal smrtne grožnje, drugi menijo da se je oženil in postal oče ter da živi čisto normalno življenje. War sicer nič kaj opazno še nadaljujejo naprej do leta 2001. Medtem se na švedskem najavlja nov val brutalnih skupin, ki resno jemljejo svoje mračno sporočilo (včasih malce preveč) in okrog konca milenijuma se predstavijo skupine;
Ondskapt, Ofermod, Craft, Pest, Shining in Mörker.
“Kuolema Norjan kusipäille”
V zgodnjih devedesetih nekateri norvežani niso ravno namenjali najlepše besede švedskim kolegom. Krožil je stavek ”mi smo elita, ne MI smo elita” seveda tudi med Norvežani in Finci ni bilo nič kaj bolje (najbolj z skupinama Impaled Nazarene in predhodniki finske scene Beherit).
Prva dva albuma skupine okrog plešastega Mika Luttinen, Tol Cormpt Norz Norz Norz… (1992) und Ugra-Karma (1993) v hitrosti, strasti in histerije nimajo primerjave in dokažejo z drzno mešanico blasmefije, sex-a, perverzije in vojne, da vsebujejo lastna vsebinska merila v nasprotju z klasiki švedskih in norveških kolegov. V bookletu od Tol Cormpt… se Luttinen ne more zadržati in zapiše No orders from Norway accepted, kakor tudi Kuolema Norjan kusipäille (dead to the norvegian Asholes). Tudi na nadalnjih izdajah Impaled Nazarene placirajo sistematsko manjše in večje provokacije in se tako ispostavijo očitkom o nacionalsocializmu, o zagovornikih atomski (in) vojni nasploh, ter nestrpnosti do istospolno usmerjenim osebam. Ampak brez skrbi Impaled Nazarene so totalno nenevarni in želijo samo igrati. V tem času Luttinen in Co. vedno bolj stavijo na neke vrste Motörhead- black thrash in zato konec devedestih na finskem prevzamejo zasedbe; Horna, Behexen, Barathrum, Clandestine Blaze krmilo čistokrvne črno metalske scene. Kakorkoli Finska je po mednarodnih merilih vedno bila v drugi ali tretji vrsti.
Radikalni Filozofi
Black metal nevihta, ki se je razplamtela v začetku devedesetih je zajela vse kotičke sveta. V Kanadi ropotajo Blasphemy, v grčiji so to Rotting Christ (1993 skupaj z Immortal in Blasphemy na “Fuck Christ” turneji) in Necromantia z svojo verzijo satanističnega metala. Medtem, ko se prvi kot kameloen prilagajajo trendom in uspešno prekusijo vse od death metala do gothic metala se drugi ne znajdejo ravno z songwritingom in ostanejo zgolj omemba v zgodovini črnega metala. Omeniti je potrebno dejstvo, da je glava zasedbe Necromantia, Magus Wampyr Daoloth leta 1994 skupaj z Mika Luttinen od Impaled Nazaren naredil zanimiv electro-Satanističen-projekt pod imenom Diabolos Rising. Leta 1996 iz tega nastane projekt Raism.
Portugal je na začetku devdesetih ponujal Moonspell (skupino ustanovijo leta 89 pod imenom Morbid God) sicer mednarodno priznan bend, vendar je njihova usmeritev bolj mešanica vampirizma in gothic metala z pridihom Type-o- negativ a.
V Franciji nastane naprej zelo globoka nihilistična struja z radikalno-filozofskim pristopom, ki ima paralele z novimi ekstremnimi švedskimi zasedbami. Predvsem Blut Aus Nord, Merrimack, Deathspell Omega, Vorkreist, Glorior Belli, Arkhon Infaustus, Temple Of Baal in Nehemah izdajajo redno odlične in v primeru Deathspell Omega in Blut aus Nord zelo progresivne zvoke, ki poleg švedske predstavlja eno najbolj zanimivih črnometalskih scen.
Tudi v državah kakor so Islandija (Solstafir), Južna afrika (Wrath), Vietnam (Sword Of Darkness), Madžarska (Sear Bliss), Rumunija (Negura Bunget) ali Nova Zelandija (Dawn Of Azazel) je črni metal prisoten.
Tudi v vzhodnoevropskih državah posebej na poljskem in v Rusiji je black metal močno prisoten. Večina tamkajšnih bendov opeva svojo pre-krščansko preteklost ali kulturi svoje dotične domovine, kjer so nemalokrat prisotne rasistične idelologije. Neuradni očetje italjanske black metal scene so 86 leta osnovani Mortuary Drape, omembe vredna sta le samomorilski črni metal od skupine Forgotten Tomb ter industrial-black-metal-projekt Aborym, kjer poleg nekaterih italijanskih glasbenikov gostujejo tudi Attila Csihar (Mayhem) in Ex-Emperor bobnarja Faust-a- po svojem izpustu iz zapora.
“Nič se ne premakne na otoku”
Medtem ko je število prvovrstnih black metal bendov iz švedske in norveške izjemno veliko je v angliji potrebno poiskati z povečevalnim steklom skupine, ki so sploh omembe vredne. Leta 93 ustanovi pevec Jon skupino z imenom Daemonum kmalu zatem zapustin to skupino in se pridruži formaciji Cradle of filth. Njegovo veselje ni dolgotrajno in kj kmalu zgubi posel pri COF ter ustanovi Enthroned. Enthroned zvenijo presenetljivo podobni Cradle of Filth. Se pravi dokaj neinspirirano. Akercocke so pričeli kot black metal band vendar so se z leti približali death metal žanru. Z njihovimi albumi Goat Of Mendes (2001) in naslednikom Choronzon zmagajo v raznih rubrikah magazina Terrorizer. Z svojim izvrstnim albumom Words That Go Unspoken, Deeds To Go Undone (2005) uspe okultnim satanistom tudi uspeh izven meja otoka.
Zelo zanimiva črno metalska postava iz otoka so prav gotovo obskurni Meads Of Asphodel, čigar najmočnejši album Exhuming The Grave Of Yeshua zveni kot mešanica black metala, srednjeveške glasbe kombinirane z zvoki hard rock skupine iz sedemdestih- Hawkwind. Logično, da je tudi kitarist Hawkwindov Lloyd Langton deloval kot del studijske ekipe.
The Axis Of Perdition kakor tudi Anaal Nathrakh, projekt Dave Hunt-a (Benediction), ki se ubada z apokalipso in misantrofijoi spada v sam vrh redko posejane Uk-scene.
Quo vadis, Black Metal?
S tem vprašanjem se ubadamo na marsikateremu mestu tega speciala. Radi bi povedali le tole; karkor dolgo bodo redno izhajale presentljive interpretacije te tako vitalne, energične in rabiatne glasbe in bodo obstajali akterji, ki se ne bodo zadovoljevali zgolj z doseganjem povprečja in iskali vedno nove in sveže extreme. Tako dolgo bo black metal ostal živ žanr. Black metal je dozorel in preživel je obdobje, kjer so kriminalna dejanja potisnila glasbo v ozadje. Preživel je dejanje morilca, rasista in samo-zvanega neonacista Varg Vikernes-a, ki si je medtem nadel umetniško ime Vidkun Quisling (norveški fašist in NS sodelavec). Kreativne luknje je black metal z lahkoto zapolnil.
Pravi, nepokvarjen black metal nudi glasbeno napetost, absolutno svobodo in brezmejne vizije, tu pa ni nikakor mesta za idiotizem ter čredno razmišljanje.
Wolf – Rüdiger Mühlmann/Pascal Rogl
