DEVILDRIVER – KLJUČ DO USPEHA JE LAHKO LE POPOLNA ISKRENOST! »Trdo delaj, žgi glasneje ter izpraši čim več riti med samim procesom!« to bi bil lahko jekleni imperativ metalskega rušilca iz Santa Barbare. Da ne bo pomote – navkljub dejstvu, da je glavno ime skupine Dez Fafara, bivši zaščitni znak novometalske zasedbe Coal Chamber – je DevilDriver bližje visokooktanski mešanici death metala, prvinskosti in thrasha kot plehkega natolcevanja že prežvečenih in neprebavljivih, pa tudi od MTV-ja pozabljenih samooklicanih »težkome(n)talnih« obscenosti v stilu Limp Bizkit.
Ko je leta 2002 takrat še 15-letni basist Jon Miller za pobeg od srednješolskih tegob z bobnarjem Johnom Boecklinom, ter kitaristom Jeffom Kendrickom ustanovil skupino Area-51, da bi se priučili muziciranja ob preigravanju metalskih standardov skupin kot so Metallica, Pantera, Slayer, si ni drznil niti pomisliti, da je to pot njegove skorajšnje prihodnosti. Ravno v tem času je Coal Chamber snemala svojo poslednjo albumsko elegijo Dark Days, Dez pa je zapadel v globoko depresijo, saj je njegov »brain child« postajal vse bolj dislocirana skupina odvisnikov, prekomerno obremenjena s stilskimi dodatki kot samo glasbo. Naključno srečanje z mladim kitaristom Evanom Pittsom je bil pomik naprej od glasbenih seans s kratko življenjsko dobo, osnovno srce petčlanskega jedra pa je pomenilo začetek preporoda in glasbenega prebujenja. Sprva so se imenovali Deathride, ker pa je bilo tovrstno zvenečih imen preveč, so v izogib sodnijskim pravdanjem iskali primerno ime na listi s skoraj dvesto imeni. Fafarina žena je ponudila alternativo – povzeto po knjigi italijanskega avtorja Ravena Grimassija, ki je bil specialist za čarovništvo. »Devil driver« se nanašajo na zvončke, s katerimi so italijanske čarovnice preganjale zlobne sile. Ime je zvenelo primerno, zlovešče ter v sozvočju s Fafafrinim življenjem. Začetek misije je bil priti iz samega dna ter si izraz klesati z neusmiljenim koncertiranjem, glasbeno garaštvo pa je postalo njihov znak ali pa prekletstvo razpoznavnosti. Kmalu ustvarijo ducat skladb primernih za svoj prvenec. Bobne in kitare posnamejo z Rossom Hogarthom v Rumbo studiu (v istem studiu, v katerem je bil posnet Appetite For Destruction), vokale, bas in nasnemavanja pa so zaupali Danu Certi v Castle Oaksu. Istoimenski prvenec oktobra 2003 nenajavljeno eksplodira na sceno s povsem spremenjeno podobo nekdaj zvezdniškega Fafafare. Kohezivno telo DevilDriverjev je bilo prepojeno z brutalnejšim death metal zvokom, ki je iskreno koketiral z grooveom. Dokaj zadržani oziroma kar negativen sprejem s strani javnosti pa ni spodkopal volje do dela, pustil pa je neizbrisne sledi. Prenovljena kri in recept za evolucijo
Skupino zapusti soustanovitelj Evan Pitts, na izpraznjeno mesto pa pride Mike Spreitzer. Čas je bil za korenito prevetritev ter prevezavo glasbenih sinaps. Odgovor na mlačen sprejem prvenca je bil plod aktivnega dela, ki že dve leti kasneje povije bolj briljanten in bolj poln album. 320 kilometrov iz El pasa v Teksasu se v Sonic Ranch Studiu zaprejo v osamo ter izbirajo med tridesetimi posnetimi komadi, po tem, ko sliši le jagodni izbor polovice ponujenega pa se producent Colin Richardson odloči skladbe nemudoma posneti. »Fury Of Our Maker’s Hand odraža pekel in nevihte, katere sem preživljal deset predhodnih let« o inspiraciji spregovori Dez. »Ti in jaz sva ustvarjena z roko stvarnika in oba živiva v besu, ki ga je vklesal. To je življenje!« in to je bila popotnica za drugi poskus z javnostjo. Moderno zveneč, a zelo poslušljiv material jim odpre koncertna in festivalska vrata in med drugim obredejo svet s skupinami kot so Machine Head, In Flames in Fear Factory ter temeljito predstavijo svoj nov koncept in slišno podobo. V kitarskem delu je slišati premik k skandinavskemu melodičnemu death metalu, skladbe pa so še bolj epsko zastavljene, polne sporočilnosti ter dovršenosti. Privoščijo si tudi prvo headlining turnejo z imenom Burning Daylight Tour in že leto kasneje je povpraševanje dovolj veliko da gre plošča v ponovni tisk- z dodatki. Komad ‘Digging Up The Corpses’ dopolni filmsko glasbo Resident Evil: Apocalypse. Dveletni cikel turnej in studijev se sklene z odhodom v že preverjeno domovanje Sonic Rancha. Ne popravljaj pač, kar ni pokvarjeno. Nadaljevanje zvočne progresije in me(n)talnega preboja na še višjo raven je album Last Kind Words, ki junija 2007 ponudi prvi resnejši hit – ‘Not All Who Wander Are Lost’, video za skladbo pa jim zastonj posname stari znanec že iz časov Coal Chamber ter snemanja videa ‘Loco’ Nathan Cox. Nathan je v tem času režiral tudi videospote skupin Linkin Park in Korn. Skrbno premišljeni desant na metalske radio valove s skladbo ‘Horn Of Betrayal’ jih izstreli na 48. mesto Billboardove lestvice, kar naenkrat pa postane opcija glasbene promocije na velikih festivalih tisto, kar so si s štirimi leti krvavega pota in dela DevilDriver iskreno zaslužili. »Ne stremimo k temu, da bi ugajali radijskim postajam. Če kaki skladbi uspe, da jo zavrtijo med radijskim programom, super, če ne pa je moj sredinec večji kot je bil kdajkoli prej in namesto gnilih kompromisov raje ostanemo še dve leti na turneji« poudarja Dez. Download jih vmesti na isto listo z Iron Maiden, Linkin Park in My Chemical Romance, na omenjenem festivalu pa si prizadevajo s koncertnim »največjim circle pitom« vpis v svetovno knjigo rekordov, a žal neuspešno. Na Guinessovi pisarni so jih zavrnili, saj letno prejmejo prek 60.000 tovrstnih zahtev, obenem pa ni objektivnega kriterija in ključa, da bi preverili ali je rekord dosežen. Stalnica pa ostaja koncertna vztrajnost in želja po tem, da bi enostavno bili slišani, pot pa jih popelje med drugim tudi na avstralski Gigantour, Ozzfest ter na večino evropskih festivalov – s posluhom za brutalnejšo godbo. Letošnje leto 2009 nadaljuje dveletno rutino rednega izdajanja plošč, tokratni že četrti cikel metalskega kolobarjenja pa ponosno nosi ime Pray For The Villains. Roadrunner je dobil novo »kasico – prasico« saj je izdelek znova višje na Billboardovih lestvicah kot kdajkoli prej. Ploščo je produciral Logan Mader (nekdanji kitarist Machine Headov), ki je sokriv izdelkov skupin Five Finger Death Punch, Gojira in Divine Heresy, DevilDriver pa so šli tokrat baterije polniti v Los Angeles Zgodovina je inspiracijski bazen, starodobne civilizacije Sumercev, Babiloncev ter Egipčanov pa polnijo vrzeli med osebnoizpovednimi izlivi zdaj že 43-letnega frontmana. Receptura dela je dosledna in zvočno še nekoliko bolj thrasherska, o njej pa ste lahko prebirali že v prejšnji številki Rock Harda. DevilDriver so neutrudna glasbena pošast, ki raste in se krepi iz plošče v ploščo. Hvala bogovom, da je tako. Obenem pa je četrta levitev z Deza slekla še poslednjo tančico preminule Coal Chamber preteklosti. DevilDriver so, nalijmo si čistega vina, skupina s čisto, sto odstotno metalsko naturo.
SANDI SADAR ŠOBA
|
