Časovni stroj –1980
taken from ROCK HARD 5 mai 2010
Metal kakršnega danes poznamo je star preko 40 let in vendar za metal ni nobeno drugo obdobje tako pomembno kakor so to bili začetki osemdestih. Če se samo sprehodimo po albumih izdanih v 1980 vidimo koliko Metal- klasikov je izšlo prav v tem letu.
Ta edinstvena serija albumov se je pričela z izdajo »Permanent Waves« skupine Rush, ki je vplivala na mnoge NWBHM velikane. Album je za vas recenziral naš največji Rush fan v uredništvu Matjaž Hribernik. Def Leppard so tudi bili eni teh fanov, tako lahko na njihovem albumu »On through the Night« v skladbah When the falls Came Tumbling down ali Overture slišimo nepogrešljiv Rush touch. Meje v tem času med hard rockom in metalom še niso prav zarisane; za prvencem skupine Def Lepprad sta izšla še »Wheels of Steel« in »Iron Maiden«, ki še danes veljata za stebra NWBHM. Saxon, Def Leppard in Maidni so bili že leta 79 pogosto skupaj na turneji in tako predstvaljali grožnjo obstočečim hard rock dionozavrom iz sedemsetih. Black Sabbath po odhodu Ozzija niso ravno obetali dobro in tudi album »No place to run« skupine UFO ni ravno postal senzacija. Sabbath si aprila tega leta pripeljejo bivšega pevca skupine Rainbow- Ronnie James Dio in postrežejo z genialnim albumom Heaven and Hell. Album ni le najboljši izdelek skupine marveč tudi eden najboljših hard hock žanra; od Neon Knights do Children of the Sea in Heaven and Hell vse skladbe prepričajo poslušalca. Judas Priest izdajo »British Steel«, Scorpionsi izdajo »Animal Magnetism« , Triumph z »Progression of Power« izdajo enega svojih najboljših albumov, Van Halen so z svojim »Women and Children fist« pripevali k »oštremu« konkurenčnem boju med angleško NWOBHM sceno ter ameriško clasicrock usmerjeno strujo. Ted Nugent izda » Scream Dream«, Sammy Hagar » Danger Zone, Blue Oeyster Cult svoj »Cultosaurus Erectus« in tudi staroste KISS izdajo sicer zelo popi »Unmasked« pa vendar kljub temu ne tako slab izdelek. Zelo, zelo, zelo iz tega okvirja pa istopa skupina, ki je že v sedemsetih potovala po celem svetu. 19.2.1980 skupina AC DC izgubi svojega legendarnega frontamna Bon Scotta in le nekaj mesecev po tragični smrti se skupina zapre v studijo in posname najbolj pomemben in komercialno uspešen album njihove karijere; »Back in Black« . Plošča podira vse rekorde in je do danes najbolj uspešen nosilec zvoka vseh časov. Že to je razlog dovolj, da bi ta letnica veljala za najbolj pomembno v zgodovini hardrocka. Dejstvo je, da bi brez albuma »Back in Black« scena dandanes bila drugačna. Poleg gigantov so vedno najdejo tudi majhni biserčki, ki niso tako komercialno uspešni pa vendar predstavljajo presežke v glasbenem undergroundu. Takšni so; Samson »Head on« ( v postavi imajo pevca, ki bo 2 leti kasneje vpisal zgodovino metala), Girlschool »Demolition«, Krokus »Metal Rendez- Vous«, Accept »Im a Rebel«, ter skupini Tygers of Pan Tang » Wild Cat« in Diamond Head »Lightning to the Nations« (prej White Album) posnameta albume, ki so do dandanes imeli največ vpliva na sceno. Kdor pri poslušanju legendarnega dema » No sleep till Leather« kupine Metallica in belega albuma Diamantnih glav ne sliši paralel med vokali in kitarskimi parti mora imeti slušne motnje. Kakor, da še to ne bi bilo dovolj svoje še prispevajo Ozzy Osbourne (Blizzard of Ozz), MSG (The Michael Schencker Group) in Motorhead » Ace of Spades«, ki so posneli najboljše albume v svoji karijeri. Thin Lizzy sicer z svojim »Chinatown« niso mogli ravno parirati z konkurenco so pa vseeno posneli enega najbolj močni albumov v obdobju svojega glasbenega ustvarjanja. To in še več smo dobili davnega 1980 in medtem je v rudarskem mestu Trbovlje (Jugoslavija) nastala indrustialna zasedba, ki je vplivala na novo prihajajočo generacijo xtremnih metalcev kot so Morbid Angel, Napalm Death, Mayhem, Sepultura ampak to je že druga zgodba…(gk, rp)
Recenzije (ne) naključno izbranih albumov so pripravili; Sandi Sadar Šoba, Bartol Sebastjan, Matjaž Hribernik, Pascal Rogl
AC/DC – “Back In Black”
AC/DC – Back In Black
Zaradi njih je sedanja trša godba to, kar je. Marsikdo je posegel po kitari zaradi neuničljivega kitarista, nizke rasti, Angusa Younga – krivca za diabolično strastne rife in solaže, ki se vam, ko jih enkrat slišite, tako trdno zasidrajo v podzavest, da jih le stežka izbijete iz glave. Črnina naslovnice v poklon spominu in znamenje žalovanja jim daje poseben status med elito glasbene srenje tudi danes. Sedmi studijski album avstralskih kraljev hard rocka je izšel le pet mesecev po smrti legendarnega pevca milega obraza in razvratnega uživaškega etosa, Bona Scotta. Namesto njega za mikrofonom novačijo pevca skupine Geordie, človeka z raskavim glasom in karizmo voznika tovornjaka, Briana Johnsona. Doslej so na svetu prodali okoli 49 milijonov izvodov plošče, zaradi česar je to druga najbolje prodajana plošča v zgodovini glasbe, vsekakor pa njihov prodajni paradni konj, ki pa kar kipi s temnimi rifi, glasbenimi hiti, kot so ‘Hells Bells ‘, ‘Shoot To Thrill’, ‘Back In Black’ in ‘You shook Me All Night Long’ ter zvokom, ustvarjenim za novo desetletje. Če so prejšnji izdelki imeli aromo boogie rocka, so se AC/DC začeli s to ploščo tršati, vrhunec česar je deset let kasneje izdana plošča The Razors Edge. Bon Scott je mrtev, AC/DC pa, kljub žalovanju, ostanejo trdno na svoji poti uspeha ter postajajo vse boljši.
– SANDI SADAR ŠOBA –
BLACKFOOT- “Tomcattin” (1980)
V zlatih osemdesetih letih hard rocka in heavy metala je še ena skupina izdala odlično ploščo. Pravi southern hard rock biser. To so bili ameriški Blackfoot z ploščo Tomcattin. Dobrih 40 minut odličnega southern hard rocka z primesmi boggie blues-a. Ploščo odprejo z dvema udarnima skladbama Warped in On the Run. Dobro je slišati obe kitari ki se dopolnjujeta odlično. Oba kitarista pa pokažeta na celotni plošči da sta dva od boljših kitaristov na southern rock sceni. Ricky Medlock še enkrat več dokaže na tej plošči svoje zmogljivosti na vokalu. V baladi Spendin Cabbage pa se lepo dopolnjujeta slide kitara in ustna harmonika. Ker so Blackfoot v osnovi southern rock skupina je na tej plošči slišati prav fenomenalno kako jim malo trši zvok ni tuj in se počutijo z njim prav domače. Poleg omenjenih skladb na plošči pa izstopajo še Gimme,Gimme,Gimme in Fox Chase kjer nas pevec in kitarist razsvetli z svojim legendarnim igranjem ustne harmonike na začetku skladbe. Prav tako so dobre tudi ostale pesmi ki pa je res da ne padejo ob prvem poslušanju toliko v uho. Če pa želite slišati širši repetoar skupine Blackfoot bi vam priporočil še dve njihove plošče. Leta 1979 izdano ploščo z naslovom Strikes in leta 1981 izdano ploščo Marauder, ki sta prav tako odlični kot Tomcattin.
hmisthelaw
CIRITH UNGOL -“Frost and Fire”
Liquid Flames Records/Enigma Records
The soundtrack to hell, kakor je skupina sama opisala album.
Smo na koncu 70desetih v obdobju v katerem je v metalskem undergroundu najbolj vrelo, NWOBHM postaja naslednja velika stvar in nove legende ki šele prihajajo ; Venom, Slayer in Celtic Frost pa so že v štartni poziji. Prav zato moram omeniti album, ki je imel neposreden vpliv na prihajajoči žanr agresivnega in črnometalskega metala, da o tem da druge skupine pisatelja J. R. R. Tolkienena in njegova dela odkrijejo šele deset do 20 let kasneje. Najprej me je na albumu seveda pritegnil artwork skupine (Frazzeta, mislim, da je krasil kar vse štiri uradne albume skupine) in potem je tu še ta zelo mračna energija obupa in dooma. Neko vrsto glasbene zapuščine, ki bi lahko bila najbližja energiji tega albuma v novejši glasbeni zgodovini predstavljajo nizozemski The Devils Blood. Cirith Ungol je bila skupina iz Californije, ki je obstajala med leti 1972-1992. Album o katerem govorim je bil sicer licenziran od Enigme šele v letu 1981 vendar je kot original izšel že leta 1980 preko Liquid Flames in sliši na ime Frost and Fire. Ta zelo “eksperimentalen” kos vinila je nekakšna mešanica hardrocka sedemdesetih, prog-metala in progresivnega rocka z zajetnim pridihom psihadelike. Glasbena mavrica zasedbe seže od Black Sabbath preko Thin Lizzy do Iggy and the Stooges. Vokali so vsekakor nekonvencialni še dandanes in so težko opisljivi. Zelo so blizu kričanju mladega Axla (ko so še Gunsi bili bolj punk kot hairmetal) in mogoče z malce pridiha Rushov. Stran A (ja, govorim o vinilu) je nekoliko bolj jezna in metalska kakor stran B in težko bi govoril o skladbi, ki bi izstopala, ko pa vse skupaj tvorijo ogenj in led. From California to Scandinavia
rp
Metal Massacre kompilacija je v teh časih zelo iskana roba, ker je predstavljala trenuten presek scene onkraj luže. Na prvi legendarni kompilaciji (izdana leta 1982, Brian Slagel šef Metal Blade records) se je znašla tudi skupina CU z skladbo “Death of the Sun” – Cirith Ungol (ki je izšla 1984 na King of the dead). Med drugimi so bili na tej kompilaciji tudi “Live for the Whip” – Bitch, “Captive of Light” – Malice, “Cold Day in Hell” – Steeler, “Tell The World” – Ratt,“Kick You Down” – Malice in seveda “Hit the Lights” od skupine Metallica (navedeni kot Mettallica).
IRON MAIDEN –” Iron Maiden”
Usnje, trip na scenografijo grozljivk ter neverjetna melodika trdih zvokov. Zaradi tega je novi val britanskega heavy metala zlahka osvajal ter osvojil svet, kolonialni uspeh pa je marsikje čutiti tudi tri desetletja po prvem stiku otočanov s širnim svetom. Iron Maiden je prvenec pionirjev žanra, ki je povil legendo o maskoti Eddiju, zastavil oblikovne smernice tako skupine kot vseh, ki so se po njih zgledovali, predvsem pa serviral osem izstrelkov čiste prvinske glasbenosti, med katerimi še danes odzvanja refren skladbe ‘Running Free’. To je edini album, na katerem je sodeloval kitarist Dennisa Strattona, ki je skupino kmalu po izidu albuma zapustil, da je svoje delo lahko začel hitroprsti Adrian Smith. 
Vokalne dolžnosti je takrat še izpolnjeval Paul Di’Anno, za bobni pa je takrat še sedel Clive Burr. Ne gre torej za ultimativno sestavo zasedbe, je pa pomemben dejavnik k temu, da se jim je razprl svet. Surova produkcija, suverene kompozicije Stevea Harrisa ter glasbena virtuoznost jim je prižgala pot med zvezde, delovna etika domala vsako leto izdanih plošč pa jim je zagotovila nesmrtnost, platinast lesk večmilijonskih naklad s sten ter predvsem izborjeno dejstvo, da so Iron Maiden brezčasno tu že od nekdaj in na veke vekomaj. Amen.
– SANDI SADAR ŠOBA –
MSG – “The Michael Schenker Group”
Michael Schenker je bil čudežni deček, ne samo nemške, ampak celotne evropske hard rock in metal scene leta 1974, ko je kot sedemnajst letnik posnel album »Lonesome Crew« zasedbe, svojega brata Rudolfa, Scorpions. Kmalu pa presedla k postavi UFO in z njimi posname kar pet albumov, ki so še vedno najbolj uspešni v njihovi diskografiji. Znan kot neprilagodljiv in samotarski človeh, z ne veliko tehtnimi razlogi zapusti UFO leta 1978 in sodeluje celo z Aerosmith in Rush. Njegova ustvarjalna pot z UFO nikakor ni bila v celoti potešena in ustanovitev svojega benda v katerem bo avtor, seveda ni presenečenje. Naleti na bobnarja Simon Philipsa (Toto, Mike Oldfield) ter takoj spozna, da ideja o ustanovitvi svojega benda, še najbolj ustreza njegovim potrebam. Zasedba se nekako dopolni z dokaj, takrat nepoznanim pevcem, Gary Burden (Fraser Nash), priznanima imenoma Cozy Powellom in Chris Glenom (Alex Harvey Band) ter za producentskim pultom Roger Glover (Rainbow, Deep Purple). Album brez dvoma predstavlja najboljši Schenkerjev izdelek ter ga popelje na bolj ali manj uspešno solo karijero, ki je z mnogimi izdanji s časom tudi izgubila rdečo nit in pomembnost, sam pa jo je popestril z zasvojenostjo z alkoholom in premnogimi aferami ter nepotrebnimi izpadi pa kljub temu album ostaja eden pomembnejših v prepoznavanju žanra in pojmovanja, kako naj bi klasična metal kitara zvenela.
Bartol Sebastjan
