 |  |
 |  |
 |  |
 |  |
QUEEN – The Game
Queen – skupina, ki je zaznamovala osemdeseta ter jim vlila glasbeno vsebino pred pop artizmom, debelimi plastmi sintetizatorjev zvoka ter bleščicami. Queen – kvartet glasbenih genijev ter karizmatičnih zanesenjakov, predvsem pa skupina z več obrazi in predvsem za glasbeni utrip časa, v katerem so bivali. Queen – mojstri teatra, intrig ter tisočerih presenečenj. The Game je namesto pričakovanega rock zvoka pop izdelek, ki odraža osemdeseta še preden so se le – ta dobro razbohotila. Bombastični kič orkestracije ter kitar se je umaknil zahtevam novega časa. Epoha starega razvratnega briljantnega supersoničnega baroka postane minimalizem in, da, tudi podleže sintesizerjem.
Hitoidnost komadov kot so ‘Crazy Little Thing Called Love’ ter ‘Another One Bites The Dust’ v le 35 minutnem stampedu postavi temeljni kamen za vso široko paleto post-punkovskih disco freakov, ki so polnili praznino osemdesetih. The Game je le glasbena igra, en izmed obrazov kameleonskega Queen univerzuma, v katerem kraljuje kitarski zvok srce parajoče čutnosti Briana Maya, sladek vokal genialnega Fredyja Mercuryja ter komplementarni naravi Rogerja Taylorja in Stevea Deacona. Vse je le teater in življenje je oder, na katerem mora igra vedno teči dalje.
– SANDI SADAR ŠOBA –
RUSH -“Permanent Waves”
Leto 1980 je bilo za hard rock in heavy metal zelo produktivno. Poleg odličnih plošč, ki so jih izdali AC/DC, Judas Priest, UFO in mnogi drugi so v tem letu naredili velik korak naprej tudi Rush z odlično ploščo Permanent Waves!Permanent Waves je sedmi studijski album in velika prelomnica za skupino. Prav tako so z to ploščo prvič prišli na Top Five Hits v Ameriki. Plošča se je prodala v platinasti nakladi, produciral pa jo je odličen producent Terry Brown. Da pa se je vse to zgodilo so člani skupine korenito spremenili pristop k snemanju plošče. Od načina razmišljanja , pisanja skladb, snemanja, produkcije… Sami člani skupine pravijo da so se naučili biti bolj jedrnati. Celotna plošča je sicer precej ritmično in tehnično zapletena tako da je nekatere dele zelo težko zaigrati. Sicer pa se plošča začne z fenomenalnima skladbama The Spirit of Radio in Freewill, ki sta velike uspešnice in stalni koncertni repertoar skupine. Poleg odlične kitarske solaže se v pesmi The Spirit of Radio v nekem trenutku poigravajo z reggae stilom. Freewill je zelo melodičen komad, kjer je slišati čiste bas linije, ki pa so zelo kompleksne, prav tako je slišati odličen solo na kitari. Pesmi Jacob`s Ladder in Entre Nous nista sicer doživeli takšnega uspeha kot prvi dve pesmi The Spirit of Radio in Freewill sta pa prav tako zelo dobri. Jacob`s Ladder je zelo epska pesem, medtem ko je Entre Nous pesem ki so po dolgem času zopet igrali na koncertnih odrih v okviru Snakes & Arrows Tour. Different Strings je balada kakršne znajo Rush-i narediti zelo dobro. Na koncu plošče pa je še ena vrhunska pesem Natural Science. Tehnično precej zahtevna pesem. Solaže v pesmi so precej outscape je pa res da se pokaže kako dober kitarist je Alex Lifeson. Na koncu je treba povedat da so Rush-i potrebovali takšen album, kajti s to ploščo so se prebili med velike zvezde hard rock,progressivnega rock ali kakorkoli jih že želimo popredalčkat. Postali so velika skupina ki je postala headliner na velikih stadionih in dvoranah po celem svetu. Zato, če ste njihov fan ali ne je to ploščo treba imeti v svoji zbirki.
hmisthelaw
TYGERS OF PAN TANG -“Wild Cat”
NWOBHM je prodiral z vso silo in prav tako so velike založbe zavohale svoje morebitne adute. S punkom ta zvrst ni ravno imela veliko skupnega, razen agresivnosti in enotnosti, tematsko pa se je dosti razlikovala. Ti izdelki, ki so bili izdani bolj med začetnimi, so še vedno ohranjali dovolj pristnosti in surovosti, ki jo je marsikado pogrešal v takratnih komercialnih izdanjih. Pa čeprav prvi album Tygersov zagotovo ne predstavlja njihove najvišje točke zmožnosti benda, je album, ki ga boste našli v marsikateri metalni kolekciji. Takrat še prvi pevec Jess Coxx lepo predstavlja takratni ustroj tega vala v Angliji, preprostosti in iskrenosti. Zato mu nikakor ne bomo očitali, da le s težavo sledi s svojim glasom melodijo samih rifov, da o kakšni operni predstavi sploh ne govorimo. Glavna podoba benda je kitarist Robb Veir, ki vam ponudi s tipično lekcijo kitarskih NWOBHM izbranih rifov. Spremembe sledijo na albumu Spelbound, ko se jim pridruži John Saykes na kitari in se zadeva premakne za rang višje ter dosti boljši pevec Jon Deverill. Wild Cat pa še vedno obstaja iskren, nepokvarjen in povsem nedolžen ter prepotreben dokument za vsekega pravega ljubitelja heavy metala.
