Ambra: Izvolite izsek srca iz butika katarzičnega stonerja! (2019)

Tišina je prekinjena, luči so prižgane…. Megleno ljubljansko podzemlje je izpljunilo trdo, glasno in vnetljivo snov pod imenom Ambra. Peterica, ki jo sestavljajo Andrej Blatnik (kitara), Žiga Kroflič (kitara), Jani Premužič (vokal), Anže Vavpetič (bas) in Robi Rep (bobni), je skupni imenovalec našla v glasbenem izrazu, ki navdihe išče v alternativnih glasbenih žanrih tršega konca spektra, ob vsem tem pa ne zanemarja niti svoje progresivne zapuščine, ki jo po premišljenih odmerkih priliva na ogenj avtorske glasbe. Slednja nosi pečat srca, vonj po gosti črnini ravno prav trpkega stonerja ter spremembo, pri kateri je bend matematikov na posebni esenci prerasel v zasedbo, ki diha in bljuje esenco tistega alterja, ki se ga ne morete preobjesti do stopnje, da bi se vam priskutil. Prišel je prvenec Cor, o duši in bistvu Ambre pa ni bilo veliko povedanega, napisanega, izdanega, zato sem na aprilski večer pred mikrofon zvabil staro jedro zasedbe, fantje pa so se vabilu voljno ter odkrito odzvali.

Najprej bi se zahvalil vam, staremu jedru Ambre, da ste si lahko vzeli čas in bomo malce prevetrili zgodovino benda, seveda pa najprej čestitke za prvi studijski celovečerec. Vse skupaj celostno deluje zelo okusno in stilsko dovršeno. Kakšni so sedaj vaši vtisi, ko je vse črno na belem in pripravljeno za splošno konzumacijo ter oceno učinkovitosti pri množicah?

Andrej Blatnik: Vtisi so po mojem dobri, saj smo v vse skupaj vložili veliko našega dela in truda, ki smo ga vložili na vseh nivojih, zato se je tudi vse skupaj malce bolj zavleklo, saj smo, po domače povedano, komplikatorji, ki se rabijo skregat, stepst in grdo gledat za vsako stvar, da končni rezultat vsem ustreza. Mislim, da je ratal to s časom naš trademark, kar se, upam, odseva na končnem izdelku, na kakovosti, na celoti, kar zadeva aranžmaje, zvok, besedila, cel koncept albuma in da je v skladu s tem tudi naslovnica ter celotna grafična podoba albuma, da paše v ta koncept, da zgodba funkcionira. Trenutno na vajah testiramo različne playliste za koncert, tako da veš, kako funkcioniramo … (smeh)

Praviš, da ste v vse skupaj investirali veliko časa, se mi pa zdi, da le dve leti, kar ste dopolnili zasedbo s členi, ki jih prej niste imeli v bendu, ni veliko časa. Vokal, bas, v dveh letih skompletirat in na nove pogoje dela prilagoditi material za drugačno prezentacijo benda, imeti pripravljen material, besedila, biti uigran do nivoja, da je vse skupaj zrelo za studio, je kar dosežek. Kako so potekale predpriprave na vse skupaj? Dve leti nazaj, ko ste se še ozirali za pevci in basisti, ni bila zasnova tega, kar je Cor danes, na enakem nivoju?

Žiga Kroflič: Stvar je taka, da je bilo kar nekaj skladb z albuma v nekaj primerih že spisanih inštrumentalno ali celo kot celostne kompozicije, pri nekaj skladbah so bili vsaj zametki, nekaj je pa tudi takega, kar smo naredili dodatno skupaj, a smo imeli že kar nekaj materiala spisanega še preden je bila postava, v kakšni smo danes, formirana. Ko delamo, poskušamo delati glasbo celostno. Se pravi, da ni naš princip dela, da takrat, ko dobimo vokal, naredimo nekaj na hitro za vokal, samo da nekaj bo. Pri nas gre delo tako, da imajo vse skladbe najprej neko rdečo nit. Ko smo dobili pevca in basista smo le dodatno uredili te elemente, kakšne komade ponovno aranžirali, spremenili strukturo, spremenili predvsem tiste stvari, ki še niso bile končno fiksirane. Menim, da je vse funkcionalno in super. Tudi oba kasneje pridružena člana, če tako rečem, sta se dobro vklopila v sistem dela, hitro smo se našli in nimamo pri tem zapletov ali konfliktov s tem, da se sedaj stvari čisto drugače gleda ali dojema. Vsak, ki da svoj inštrument v vse skupaj, naredi to na naraven način. Ni naporno usklajevat dele s celotnim konceptom in zato, ker smo pedantni in komplikatorji, kot je rekel Andrej, detajle poliramo in obračamo kar precej časa.
Andrej: Je pa res, da je sam proces ustvarjanja glasbe pri nas zelo organski in komplikacije nastopijo v fazi zato, ker smo vikendaški bend, ali kako se že temu reče, da uskladimo vse skupaj na nam dober način. Glasba je tisto, kar nam gre, kar smo ugotovili že sami trije, ko smo tiste prve tri priredbe za skupno uigravanje, umaknili z repertoarja ter rekli, da je to brez veze, saj smo čutili, da je čas, da naredimo nekaj svojega. To je bilo obdobje, ko smo kar štancali komade, za katere nismo vedeli, kaj z njimi. Vsaka vaja je prinesla nov komad. Kor je Žiga rekel, sta v to popolnoma organsko sovpadla tudi Anže in Jani. Za Janija že veš, da če je prava glasba, zadiha z njo, Anže pa je tudi nekaj takega, kar doslej nisem videl. Prišel je pred dvema mesecema, preden smo šli v studio in že na tretji vaji prišel s celostnimi aranžmaji.
Žiga: Ni bilo težav niti z njegovim igranjem basa, niti z aranžmaji, saj si je doma vzel čas za razumevanje, seciranje glasbe, preizkusil par principov in na vaje prinesel nekaj, kar je bilo dobro.
Andrej: Še enkrat – na tretji skupni vaji so bili vsi aranžmaji za ploščo narejeni in dograjeni!
Robi Rep: Malce smo se bali, saj smo imeli vse komade prej prilagojene na formo tria – bobnov in dveh kitar in je vse skupaj funkcioniralo. Low end je bil pokrit in je vse štimalo že takrat, zato je bil pomislek, da bi basist, če bi igral tako kot kitare, bil bedni dodatek tega, kar smo že naredili. Nato pa pride Anže in če smo čisto iskreni – do snemanja nismo vedeli, kakšne so končne linije, ko pa se je priklopil in zaružil z nami, smo bili iskreno osupli ter brez besed ter z odprtimi usti.
Žiga: Takrat smo slišali prvič našo glasbo skupaj z basom!

Niste predihavali vsega skupaj z ločeno ritem sekcijo le bobna in basa?

Robi: Ne. Ritmika je bila že v začetku narejena z mislijo, da v bendu ni bilo basa. Določeni vzorci so bili zelo basovski, tako da se je sugerirano linijo basa dalo slišat, je pa res, da ima Anže dobre ideje.
Žiga: Dobro je našel prostor za bas v vsem skupaj in po intuiciji sledi nekje bobnom, drugod kitaram. Kako je on razumel našo glasbo, stvari, ki so bile že narejene, ni delalo problemov v smislu, da bi ubiral smer, ki bi bila nam nenavadna in nenaravna. Njegov koncept in naš koncept so bili sestavljeni in kompatibilni, kot da bi bil že od začetka del zgodbe.
Andrej: Njegov link med kitaro in bobni je popoln. Ko poslušam stare komade in komade sedaj, se vidi, da je nekoč bil boben ter dve kitari, sedaj pa je tu eno, celota, bend. Vokal tudi. Ne samo z linijami, temveč zvokovno je to kot neka prej manjkajoča tretja kitara, prej manjkajoči barvni odtenek.
Žiga: Vokal je precej bolj del glasbe, kot je to domače pri današnji popularni glasbi. Danes je vse narejeno po principu aranžmaja, na katerega se polaga vokalno linijo z eno catchy frazo, kjer se podaja popolnoma drug vpliv kot ga dajejo ostali inštrumenti. Tu pa dihajo vsi deli, vsi inštrumenti, skupaj en komad.

Čeprav deluje glasba v inštrumentalnem delu prav zlahka hermetično, saj je bila glasba od prej, ko ste bili sami trije, precej hermetična, kompaktna, dopolnjena v smislu, da ni več kaj dodajati. Mogoče se je čutil že prej vokalni podton, ki se je tu porajal, je pa Jani integriral v vse skupaj sebe na zelo zanimiv način. Čeprav je imel prej vokalne nastavke ki ste jih s Flyspoon ali Release The Ectoplasm že poznali. Se vam zdi, da je vaša receptura tako različna od tega, kar je delal prej?

Žiga: Kar se skriva v vsem je to, da je Jani zelo inspirativen glasbenik in asociativen. Mi štirje smo recimo precej bolj strukturirani, gledamo par korakov vnaprej in preizkušamo posamezne detajle, kar delamo intenzivno še pred prihodom na vaje, Jani pa … Že na prvi vaji, ko je prišel še pred odločitvijo, da pride v bend, malce probat, je celo vajo, ne da bi poznal en sam komad, pel zraven, čeprav se o glasbi nismo prej pogovarjali. To nas je rešilo in dalo nov dobrodošli element. Jani je delal vokal za to glasbo in ni poustvarjal nekaj, česar je bil navajen in kar je delal prej. Janija potegneta glasba in atmosfera ter se začne prilagajati kontekstu in to je bil tisti zanimivi element, ki ga mi trije nismo bili navajeni. Mi smo analitični, on pa je prišel k vsemu skupaj z intuitivne strani z neobremenjenim pristopom.
Andrej: Glasba morda sicer izhaja iz nekih vplivov, ki so jih nekateri videli …
Robi: Ko imaš ta del, pa un del, pa malo Clutchev, malo Tool ritmike, kar pa ni vse, kar je …

Čutite drugače?

Žiga: On je začutil nek svoj lok v zgodbi in ne vplivnostnih sugestij.
Andrej: Mi nasplošno ne razmišljamo na tak način. Vplivi so vsekakor podzavestno zakoreninjeni v nas, a smo si medsebojno tako različni, da ni enega samega benda, ki bi bil vsem skupaj krovni vpliv in iz česar bi izhajali. Različni smo, določajo nas tudi individualna obdobja sprememb okusa in podzavesti, tako da ni intenca, da hočemo biti stoner band. Stoner se je prijel naše glasbe še veliko pred tem, ko sem izvedel, kaj stoner dejansko je.

Čeprav je asociacij več drugačnih in hvala bogu za oporne točke za primerjavo še pred prihodom Janija. Prej ste bili racionalisti in matematiki in glasba je bila po notranji kemiji bližje Toolom, zato sem iskreno precej bolj pričakoval po notranji inerci maynardizme, tu pa ste ubrali drugo pot ter zadihali precej bolj na loose … Ste postali precej bolj intuitivni tudi prej dosledni racionalisti?

Robi: Saj tudi nova glasba je precej bolj na »free« če lahko temu tako rečemo. Ne obremenjujemo se s tem, ali bo to pokal ali ne, ampak le s tem ali bo vse skupaj kot celota prineslo dober feeling. To je tako pri posameznih komadih kot tudi pri koncertu, kot je rekel prej Andrej – preigravamo različne kombinacije, različne playliste, saj ima vsaka svoj specifični občutek, svojo atmosfero.
Andrej: Enostavno radi raziskujemo nove stvari in najdemo do glasbe nove pristope. Nismo strukturirani tako, da bi po nekih recepturah delali posamezne dele, ker bi bilo to precej banalno.
Žiga: Je pa res tudi to, da tudi sam opazim to razliko in spremembo pri strukturi glasbe, ki pa je posledica le tega, da če je bolj oskubljena zasedba, je potrebno iz tega, kar imaš, iz inštrumentov, potegniti več ritmičnih in harmonskih detajlov, ker ni tako močne melodične niti, ki ti jo v glasbo vnese vokal. Zdaj mogoče s tega zornega kota reduciramo rahlo tehnični aspekt glasbe ter delamo bolj na nekem dramskem loku, na zvoku in nenazadnje na atmosferi.
Andrej: Mogoče smo zignorirali to dejstvo, da komadi, ki so sedaj na Cor plošči, jih je pol praktično starejših od skladb na prvencu, na EP-ju.

So bili to proto zametki iz preteklosti?

Žiga: Neke stvari so že zelo zgodaj zelo dobro funkcionirale na EP-ju, druge pa so se dajale enostavno občutek manka …
Andrej: Zato jih nismo pospeševali in z njimi hiteli ter so tako postale integralni del nove plošče. EP je bil enostavno nabor komadov, ki smo jih lahko dali od sebe ter bili z njimi kot celotami zadovoljni, seveda pa smo se osredotočali na komade ter se k njim vračali, a je po času, ki je bil potreben, sedaj razlika, ki je na EP-ju ter sedaj na plošči Cor posledica tega, kako smo se lotevali izbora ter nenazadnje tudi aranžmaja, ki smo ga vodili in na koncu izpeljali. Veliko je kronološko mešanih stvari.
Kar je meni interesantno je ta razlika, pri kateri so najprej trije prijatelji, ki rastejo skupaj prek metal faze in dolgih las ter začetkov z Ophidian do tega, da se kar naenkrat zavrti dvajset let …
Žiga: Z manjšimi luknjami vmes …

Kar naenkrat pa pride čas ugotovitve in spoznanja, da je napočil čas, da dopolnite zasedbo še z manjkajočim basom in vokalom … Verjetno tudi na račun in podlagi sugestije publike in ljudi, ki so vas spremljali? Kako je prišlo do preloma in odklona od inštrumentalnega in efektivnega trojca do evolucijskega skoka v recimo temu tako polnokrvni bend?

Robi: Mi smo bas in vokal načeloma ves čas iskali, je pa res, da je Slovenija zelo majhna, ker pa se sami morda ne gibljemo toliko v krogih za morebiti lažje kadrovanje in iskanje članov. Imeli smo na preizkušnji veliko basistov, veliko pevcev, med katerimi je bilo veliko dobrih, a se enostavno nismo našli. Na probo je prišel celo pevec zasedbe Skyeye, ki je super tudi osebnostno, a je vizija glasbe različna in neke skupne poti nismo videli. Janija smo tako recimo že precej časa in smo se po dolgoletni in dolgotrajni masaži, da bi in ne bi sodelovali, a smo se na koncu le nekako našli na istem bregu.
Žiga: Vedno pa je bila prisotna dilema, da se sami dobro poznamo in v manjši zasedbi stvari bolje funkcionirajo tudi zato, ker je manj mnenj, trdneje deluješ kot enota, vendar smo sami vedno želeli preiti naprej v bolj poln bend in zato s tem prehodom na večje število članov nismo želeli nasilno hiteti, temveč smo želeli najti taka dva člana, ki bi bila komplementarna z nami.
Robi: Nas je pa obenem vse skupaj precej skrbelo, ker smo imeli svoj naravni workfflow, ker imamo svoj način dela, smo pedantni in to kemijo mi razumemo, kot to marsikdo ne dojema tako in dejansko je bilo veliko sreče v tem, da je Anže v pristopu precej podoben in je pedanten, naredi stvari, medtem ko Jani ni pedanten, ima pa nedvomno močen občutek, feeling in je prav to tisto, kar nas je na pravi način dopolnilo. Dobili smo svoje diametralno nasprotje, ki pa nas dopolnjuje na dober in ravno pravšnji način.
Andrej: Točno tako je, saj nihče med nami ni tako spontan, da bi se predajal intuiciji. Če bi mi dal v roke kitaro in rekel, da nekaj zaigram spontano, bi bil v zadregi, saj bi se želel najprej spomniti, kaj sem nazadnje igral. Tako je tudi z bendom, ker enostavno ne improviziramo, ne jamamo. Smo pač zelo analitični, zelo geeky, tako da je Jani tisti, ki vnaša v celoto element spontanosti in presenečenja. Več kot je kontrole, manj je spontanosti. Kontrola mora biti, a organska.

Pa se vam zdi, da je možno stvari tako racionalizirat, da ste na eni strani geeky dopolnjeni z intuitivcem, ki funkcionira zgolj spontano in je lahko seme kaotičnosti in nereda za vaše urejeno delo? Skladbe verjetno dvakrat, kot jih odigrate, niso istovetne?

Andrej: Res je, a je to dobro! Zgodilo se je to, da je lahko kar naenkrat zelo strukturiran komad dobil nek dodaten pridih, dušo, saj se zgodijo spontanosti, ki jih lahko uporabimo.
Žiga: In to daje nam inspiracijo za spremembe, za rast, za razvoj. Spremeni se notranji tempo, struktura komada, stvari začnejo bolj dihati. Sam čutim, da je v skladbah na Coru veliko več kompleksnosti, kako se stvari razvijajo, kako se dopolnjujejo, razvijajo, kot pa da bi nizali genialne solaže in rife. Sedaj sestavljamo stvari na dolgi rok, v večjih okvirjih.

Vseeno čutim tu precej več simplifikacije v primerjavi s tem, kar je Ambra predstavljala prej. Redukcija je po vsem sodeč bila torej nujno potrebna …

Robi: Za vokalne dele vsekakor, čeprav imaš tudi dele, kjer so vokali tisti, ki so bolj kompleksni. Tako bom rekel: mi se včasih čudimo, kje in kako na določen rif najde Jani svojo linijo. Včasih si misliš, da na določenih mestih ne more biti vokala, Jani pa najde prav na tistih rifih neke oporne točke, ki jih mi ne vidimo niti za inštrument, on pa čez to strukturo potegne neodvisno od podlage skladno in ujemajočo se svojo linijo. Štirje kosi nečesa so v danem delu skladbe, on pa potegne iz tega kos in pol, ga raztegne čez sosednji rif in stvari funkcionirajo. To je neverjetno, če pomisliš na to, da je on po svoji naturi bolj flowi in manj strikten.
Žiga: Tipičen primer tega je skladba Burning Seas, ki je že inštrumentalno na bobnih in kitari zelo ritmičen in natrgan, druga kitara zapolni vrzeli z bolj melodično in bolj umirjeno linijo, Jani pa je v vsem skupaj dodal še tretji sloj, ki je zelo intuitiven, čeprav bi po lastnem občutku sodil, da ni več kaj dodajati, da ne bi rušil skladnosti. Jani je dodal v skladbo svoj lebdeči psihedelični glasbeni odtis z vokalno linijo.
Robi: In ta malce razbije tisto kompaktno skladnost, jo naredi bolj eterično, zato je tista redukcija kompleksnosti zgolj navidezna, v resnici pa so stvari vsaj pri teh popolnoma novih stvaritvah postale še bistveno kompleksnejše z ritmom, harmonijo. Vajb je organski, bolj ritmičen, a surov.
Andrej: Sam bi dodal, da je bistvo Ambre poleg tega masivnega zvoka, ki ga kompatibilno tvorimo kot celota s kitarami, vokali in bobni, predvsem igranje s strukturo komadov, ker noben komad nima iste strukture v smislu običajne kitice in refrena ter klasične forme, temveč vedno iščemo, kako je lahko ena stvar funkcionalna na nov način. Poslušaj Burning Seas in povej, kaj se ti zdi tam refren.
Žiga: Prav tu imamo mi dilemo, ko rečemo: »Dajmo od refrena dalje odigrat,« pa na vse skupaj lahko pomislimo: »Čakaj, kaj pa ti misliš kot refren?«

Prav to pritegne in Cor je nedvomno izdelek, ki ga je bilo vredno čakati dolgo časa, predvsem pa je prinesel presenečenje glede metrike, ritmike in receptur, ki ste jih z rekonceptualizacijo prinesli kot Ambra. Iztočnic je veliko, me pa zanima predvsem idejna iztočnica, krovni koncept. Čutim popolne emocije in obenem matematiko, ki ste jo prej sami postavljali v okvir racionalnega. Kakšna je rdeča nit tematike plošče, sporočilo?

Andrej: O besedilih je najbolje dati besedo Robiju, ki je avtor večine tekstov.

Ni bil Jani?

Žiga: Mešano, saj jih je ene par napisal Jani, večino je napisal Robi, enega sem napisal jaz, del je spisal Anže in smo si lirični del male razdelili tudi zavoljo časovnega pritiska same realizacije.
Robi: Načeloma je tako, da je Cor zelo večplastna tematska plošča, ki nagovarja z besedo, po ovitku in vizualnem in ne samo slušnem delu pa smo ugotovili, da je s srcem izpovedani emocionalnost, čutenje in dojemanje sveta, kjer se v teksturo bivanja vpletejo krivice, ljubezen, globoke stvari, ki jih doživljaš kot živo bitje. Ni bila poanta družbena sporočilnost ali kritika, temveč je poanta osebna izpoved, ki pa ne temelji na resničnih zgodbah.
Žiga: Plošča je introspektivna, bolj intimna in ne za svet kot celoto.
Robi: Plošča je postala namenjena posamezniku, individuumu, razen morda skladba Ritual, kjer je besedilo napisal Anže, kjer pa je pod vsem skupaj močna energija individualnega.
Andrej: K kontekstu celotne plošče zelo pristoji tudi to.
Robi: Intenca morda ni bili taka, a izhaja vse iz pozicije tega, kako sam kot čutno in čuteče bitje doživljaš druge in kontekst sveta, katere krivice so se ti zgodile in kako lahko to procesiraš.
Žiga: Z naše intimne pozicije osebnosti izhajamo in ne iz pozicije globalnega, sveta kot neke umetne splošne celote.

Seznam pesmi albuma Cor:

1. Burning Seas, pt. 1 [2:08]
2. Burning Seas, pt. 2 [5:25]
3. Prudence [3:46]
4. Red Mountain [5:51]
5. Nomad [7:25]
6. Sombre [5:28]
7. Ritual [5:18]
8. Trails [6:16]
9. Johana [6:27]
10. Burning Seas, pt. 3 [1:22]

Čeprav posameznik je gradnik družbe. Ste potemtakem lahko optimisti glede tega ambivalentnega odnosa glede posameznika in družbe?

Robi: Plošča ni tako optimistična, a vsemu navkljub najde vedno neko svetlo točko rešitve, v večini pozicij pa gravitira k prizemljenosti in k temu, da je pri tleh.
Andrej: Končna pozicija pa je pozitivna, saj govori o težkih stvareh ter o težkem boju srca, emocij, človeka kot nosilca tega trpečega srca, a mi na ta naš Ambra način, kjer je tudi na naslovnici iz srca iztekajoča temna tekočina ambre, teže, ki jo nekdo nosi simbolično ali dobesedno v svojem srcu, gravitiramo k premiku iz obupa k temu, da sledimo svojim emocijam ter prisluhnemo srcu.
Robi: Veliko je elementov, kjer bo to razkrito tudi z besedili.

In ta bodo, upam, natisnjena, da ne bo potrebno tolmača za razumevanje teksta …

Robi: Ne, bodo natisnjena, saj lahko prav zlahka sicer zaplavaš v slepo ulico po principu, da sledimo zmotnim, slabim idejam, namigom in skušnjavam, ki potegnejo človeka v temne sfere ter početja, ki niso najboljša za nas. Postaneš del neke globalne zablode ali pa te nekdo razočara, poanta pa je, da rešitev iz tega vedno obstaja. Ob vsem skupaj pa smo v to vpletli še slovenski mit z Johano o vodiški Johanci, ki je bila gospodična, ki jo je svet malce potolkel. Vedno so jo teptali in zatirali in iz tega je prišla do ugotovitve, da si bo namensko delala stigme, krvavela in da bo deležna zaslužene pozornosti. Ženska je bila boga, svet pa je po uvodni pozornosti in obetu čudeža videl, da to ni to in da je Johana igrala, slepila ljudi z baloni kozje krvi, da je vse goljufija in laž. Njej je bilo po tem iskreno žal, zato si je sodila …

Torej ste s katarzo Johane le kritični do instantne gratifikacije in narcisov, ki niso nujno le produkt 21. stoletja.

Robi: Itak, saj to je problem sodobnega časa, bil je pa problem tudi tedaj.
Žiga: Če potegnemo črto pri tem, je plošča tako po tematiki in zvoku zelo temačna, ni pa fatalistična. Nisem prepričan, da bi lahko v vsem skupaj videl, tako kot Andrej, optimizem, ni pa razloga za vdajanje v usodo, saj je v podtonu sprememba na boljše vedno možna. To razkrivajo posamezne podteme s komadi, kjer se lahko govori o konkretni slovenski zgodbi, spet druge so zelo intimne, prek vsega pa se vleče upanje v boj za boljše čase.
Andrej: Tu je sled same goste snovi, ki jo pridobivajo iz kitov, ambre, ki je generirana v našem bistvu, Ambra je lepljiva, vnetljiva, smrdeča, iz nje pa delajo parfume. In prav ta dvojnost, s katero se vedno igramo ter nas zelo privlači. Z naslovnico in imenom Cor dajemo na pladnju svoje srce, čutenje in obenem anatomsko seciramo bistvo in samo jedro. Nič ni enoplastnega in zaprtega in to nam je všeč. Gre vedno za intenzivno igro kontrastov, ki se zrcalijo tudi v glasbi. Smo zelo strukturirani in precizni, na določenem delu pa je ena kitara rahlo razglašena, fouš, pa Jani tam pride čez s svojo linijo ali pa je nekje le ena ponovitev, nekje se en rif ne ponovi štirikrat, temveč petkrat ali šestkrat. Anomalije in estetika nesimetričnega, poigravanje z estetiko, ki je lahko po drugi plati neestetska.

Čeprav estetika grdega je lahko nekaj lepega in skladnega z duhom časa …

Žiga: Rože zla – lep in dobro znan koncept … (smeh)

Interesantna pa je bila izbira kraja, kjer ste vse snemali. V zadnjem času vse več glasbenikov prisega na kočevski Bear Tracks studio. Dopušča marsikaj, predvsem pa da cel bend simultano posname material naenkrat. Kako ste to doživeli vi?

Žiga: To je bila mogoče ena najboljših odločitev glede tega albuma ali prav tista ena odločitev, pod katero se vsi podpišemo, da je bila dobra. Album smo v inštrumentalnem delu posneli v štirih dneh 90 – 95 % celotne plošče kar zadeva instrumental. Solaže smo si prišparali za kasneje, a večino smo posneli skupaj in naenkrat. Vokale smo nasnemavali naknadno in to je bilo po mojem najboljša stvar pri snemanju za glasbo, kot jo delamo mi. Posebej dobro je bilo to, da nas je tak princip dela prisilil iti ven iz cone ugodja, saj je bilo plato potrebno v štirih dneh omejenega studijskega časa roditi in rezultat je tu.

Sam plac ima nenormalno dobro mešalno mizo in tudi strokovno usposobljeni tim ljudi. Vi ste se spravili sodelovati s Tinetom Janžkom.

Andrej: Predvsem z njim in s Primožem Velikonjo, ki pa ni bil prisoten ves čas. Glasba na plošči je dejansko odigrana v živo in je slišati energijo benda. Vse anomalije, ki so tam, so produkt benda in so namenjene temu, da ni vse sterilno in neživljenjsko, temveč da začutite bend kot tak. Druga prednost je bila v tem, da smo imeli tam dva človeka, ki sta skrbela za vso logistiko in režijo, mi pa smo lahko le igrali muziko in se nismo morali ubadat s kabli, s tehniko, temveč smo lahko dali prosto pot svoji izvedbi. In nato še ta fantastični občutek izolacije in popolnega miru …
Žiga: Isto stvar početi v Ljubljani bi bilo popolnoma nemogoče.

Se strinjam, bi bila pa prav v tem okolju lahko zadeva projektirana tako, da bi vam človek, producent, ki je specialist za ozek žanr zvoka in kreiranja, sufliral nekaj vam nenaravnega, tu pa ste ohranili v polnosti svojo lastno vizijo in svoj lastni zvok.

Andrej: Točno tako!

Ste ostali zvesti svojim inštrumentom in si niste sposojali druge opreme?

Andrej: Plošča je posneta v taki obliki, kot jo igramo v živo, se je pa vmes zaradi končne lepše skladnosti zgodil en overdub akustike, nasneli smo le tri ali štiri solaže, morda smo kje zavoljo barve ali teksture nasneli še kakšno kitaro, samo jedro, sama sredica z bobni, basom in dvema kitarama, pa je v osnovi tako, kot ga dajemo v živo.
Stvari so narejene veristično in stvari ne bo težko poustvariti v živo?
Andrej: Ne, smo ostali v dometu lastnih zmožnosti.
Robi: Sam si drznem povedati, da smo v živo še močnejši in potentnejši.
Sem vas slišal v skoraj popolni postavi brez Anžeta in soglašam, čeprav bo moral Jani precej paziti na svoje glasilke, če smem biti konstruktivno kritičen …
Robi: Jani pade v svoje razpoloženje, v svoj »mood«.
Žiga: Mi spremembe dojemamo tudi v tem delu kot pozitivno stvar in obenem si res trudimo ne biti nek nedeljski bend, ki preigrava ene in iste rife celo življenje, čeprav v osnovi smo nedeljski bend, ki ima delo, družine in življenje izven okvirjev benda … (smeh) Spremembe so del življenja, del evolucije, del glasbe, niso pa te spremembe le naključne, temveč gre tudi za aktivno iskanje in eksperimentiranje, na čemer na vajah in v našem ustvarjanju veliko delamo.

Prav ta nova situacija v povečani zasedbi vam daje možnost narediti korak v smeri, ki je prej niste poznali – tudi v smeri jamanja.

Robi: Saj deloma gremo v tej smeri in določeni deli so precej bolj sproščeni in »loose«, kjer so osnovne definicijske točke dane za orientacijo, ostalo pa je prostor za variacije na temo, za eksperimentiranje, a v samem srcu, v svojem bistvu nismo jam bend, ker tega v svojem bistvu nismo vajeni.
Žiga: Česar smo navajeni, je optimiranje.
Robi: To je naš jam in jamamo potem na papirju, a veš … (smeh)
Andrej: V osnovi je bistveno to, da pride nekdo z močno idejo, kjer ne kuhamo isti štirje vedno iste juhe. Kdor je pobudnik osnovne ideje, je vodja projekta in njemu zaupamo ter verjamemo, da ve, v kateri smeri želi spremembe narediti.
Žiga: Ta vera je brezpogojna in če je to Andrej, jaz ali kdorkoli – zaupamo v idejo, v vizijo, kjer je osnovni nosilec idejne režije ter moderator končne podobe ta, ki je idejo podal. Tudi v fazi brainstorminga, prepucavanja idej je ta človek tisti, ki moderira smer in določa to, čemur bo dal več poudarka in čemur manj. Ključna komponenta uspešnega dela je torej zaupanje. Osnovna ideja in vizija se na koncu realizirajo prek skupnega kanala, prek vseh nas.

Džemanje na papirju pa ima svoje pomanjkljivosti: imaš fantastičen recept, ki v glavi in papirju funkcionira fantastično, na placu pa ugotoviš, da je v končni fazi realizacije pomemben tudi dejanski domet benda. Ko pripravljate recepte za komade, ste že v mislih programsko nastavljeni tako, da slišite domet zmožnosti benda ali si dopuščate iti tudi v neznano in višje?

Andrej: To v principu tako izgleda tako, da če sem avtor komada jaz, predno ga slišijo ostali člani benda, je ta komad posnet z dvema kitarama, z bobni – v 70% do 80% postavljeni formi, kar naredim vsaj jaz v Qbaseu ali Fruity Loopsu.
Žiga: Kitare posnamemo, bobne dostikrat narediva bolj slabo in Robi stvari popravi, a v glavnem so stvari jasne.
Robi: Fora je v tem, da moraš na tak način prezentiran svoj filing, kako naj bi stvari funkcionirale in meni je orientacija ritmike to, ali bo nekaj ¾ ali 4/4 – to je osnova za delo naprej.
Žiga: Posnetki so namenjeni temu, da se naučimo komunikacije in izrekanja, definiranja svojih idej in temu, da se koncizno pove, kako bi se neka stvar morala slišat.
Andrej: In tu je princip razmišljanja in kreiranja pri nas podoben – ti posnameš doma, potem pa se skupaj poskušamo neki popolni ideji z izvedbo približati skupaj. Glasbene ideje je težko izraziti z besedami in z opisi in takšne glasbene skice so opora, nakar sledi vklapljanje ostalih registrov in preigravanje na vajah, kjer morajo stvari funkcionirati. Pred odhodom v Kočevje smo tako sami posneli pre-production, kjer je bilo vse posneto tako, kot smo naredili na plošči – z vokali, kočevski posnetek pa je tako že tretji posnetek, ki je bil odigran tako kot je, od začetka do konca.

To samo potrjuje moji tezi, da je imel bend zdravo in funkcionalno hrbtenico že prej, je pa res zanimivo, kako so se stvari razvile. Cor je tako pripravljen v končni formi za konzumiranje. Kakšna so vaša pričakovanja glede tega, kako se bo zgodba pletla naprej? Kako nameravate ploščo v polnem smislu izstreliti v svet, v univerzum?

Žiga: Maja imamo koncert ob izidu plošče, takrat bomo ploščo predstavili. 5. maja izide plošča uradno in bo tudi fizično na voljo, od tu naprej pa lahko povem, da so o nadaljnih korakih nismo podrobno pogovarjali. Osebno nimam nekih velikih pričakovanj …
Logistike še niste razmotrili? Maja bi morali imeti zabukirane špile za cel maj, junij, pa festivale – železo se kuje, ko je vroče …
Robi: To načeloma drži, a smo v samem bistvu dejansko butični bend. Imaš na eni strani Omega Sun in turnejice, mi pa smo butični bend.

Za ozek krog ljudi?

Robi: Ne, lahko je širok, a tudi sami ne pristajamo v nek hud marketing tega, da bi bili naperjeni na čisto vsa ušesa. Saj ljudje, če te hočejo, te najdejo. Dandanes imaš veliko špilov, kjer pride publika ven, ker je pač petek in se gre ven. Delčku teh tvoje početje dogaja, delčku pa paše le piti pivo in zakaj bi mi vsiljevali tistemu, ki hoče le pivo, nekaj višjega, neke principe, ki so pač naši? Nekako v skladu s tem in tudi časovno nam nekako ne znese stvari narediti bolj agresivne, bi pa morda potrebovali nekoga, ki bi nas vzel ter skrbel za takšne stvari kot so logistika ter skrb za bend, česar pa v Sloveniji ni. Zato je tako, da bodo šle stvari malce bolj počasi …

Na tem mestu pa bi se dotaknil nekih drugih, precej bolj domišljeno zastavljenih principov trženja in butičnosti – z Noctiferio. Kako pristajaš po izkušnji Francije, kjer si bil del ekipe Transnature tudi ti, Andrej, na precej manj ambiciozno zastavljene principe promocije?

Andrej: Svojo izkušnjo bi strnil le v eno besedo – Disneyland, a ne z vidika butičnosti, temveč tega, da sem še kot mulc, če sem videl člana Noctiferie, sem mislil, da sem videl Jacka Nickolsona, zvezdo. To, da smo ohranili odnos in da te bend, ki ga idoliziraš, povabi k sodelovanju … Dve plošči Noctiferie sta tudi danes meni najljubši plošči sploh – Pax pa Slovenska morbida … Meni je bila izkušnja z Noctiferio dragocena, pravi Disneyland in res sem jim hvaležen za to priložnost …

Ti, Žiga, pa si bil del zasedbe Blu.Sine. Še delate? Bend je precej drugače zastavljen od Ambre in bi ga po določenih premisah umeščal v alter pop, verjetno tudi zavoljo ženskega vokala …

Žiga: Z Blu.Sine delamo že deset let in letos oktobra izide druga plošča in glasbeno so stvari bližje poigravanju z dark popom, kar še sam težko klasificiram. Veliko je semplov, aranžmaji so popolnoma drugače zastavljeni kot pri Ambri, zasedba pa manj gradi na organski logiki, organskih inštrumentih ter temelji bolj na kolažiranju zvoka. Kar je zanimivo, je to, da se v obeh zasedbah vidim enako jasno in takega, kot sem. Obe zasedbi izhajata iz iste izhodiščne točke.

Prav tu bi te vprašal – biti v dveh tako drugače polarno postavljenih bendih, terja drugačnega človeka. Ne da namigujem, da si shizofren ali bipolaren … Kako lahko potem veš, kaj od tvojega dela je dovolj dobro za Ambro in kaj za Blu.Sine?

Žiga: Eno je sam pristop k delanju glasbe. Pri tem je proces dela za obe zasedbi pri meni popolnoma različen. Pri Ambri moje delo izhaja večinoma iz kitarske glasbe, iz organskega, pri Blu.Sine pa je kitara posledica in ne izhodišče. Pri Blu.Sine igram kitaro zato, ker je to inštrument, ki ga obvaladam in z njo dodajam informacijo, teksturo, vsebino, glasba pa izhaja iz čisto druge inspirativne premise v smislu tega, da se glasba poraja iz semplov iz starih filmov, kjer se vse začne z zvočno arheologijo, z raziskovanjem zvokov nekih starih posnetkov, nakar to staro stvar umeščam v nek nov kontekst ter s tem nadgrajujem svojo vizijo sveta. Pri Ambri izhajam iz inštrumenta in iz same zmožnosti, kaj lahko iz strun, distorzij in disonance ven potegnem. Mogoče se križišče in stičišče zgodi na tej točki, bi pa poslušalcem prepustil priložnost, da presodijo kaj je podobnega in kaj ne. Introspektivno gledano ali po svoji genezi so stvari filozofsko gledano zelo podobne, končni rezultat pa je zelo drugačen.

Glede na to, da ste, kot ste prej rekli, nedeljski bend – kako je možno potem usklajevati ta dva precej zahtevna in naporna urnika, saj delaš verjetno z mislijo na 10. jubilej Blu.Sine, na drugi strani pa je Ambra, sklepam, full time projekt?

Žiga: No in še tretje dejanje tu je služba … (smeh)

No, otrok pa še nimate?

Žiga: Jaz ga imam na poti …

Čestitke! Kako pa bo z usklajevanjem vnaprej? Žena pusti?

Žiga: Seveda me pri tem podpira. Na koncu je vse v življenju stvar privatizacije. Človek ima lahko vse, a ne vse naenkrat in tu je ključno odločanje o prioritetah. Pri meni je jasno, da gre prioritete najprej ženi in družini, službi in nato bendu.

Pri tem srčno upam, da to, kar ste naredili z Ambro, ni le žarek upanja, temveč luč, ki bo svetila dolgo časa.

Žiga: To čutim tudi sam in menim, da Cor plošča ni vrhunec tega, kar zmoremo, temveč je to le ena izmed etap na poti, katero smo si izbrali skupaj.
Andrej: Datum izida za Cor je bil pri nas zapisan že pol leta nazaj, produkt smo tedaj naredili in tisočkrat preposlušali in je delo tu sklenjeno in kakorkoli se veselimo koncerta ter vsega, kar bo sledilo, je drajv sigurno postavljen tako, da bomo začeli kmalu delati na novih komadih in plata bo drugačna.
Žiga: Plan je narediti stvari tako, da stvari, ki so za nami, so za nami in gledati v prihodnost.
Andrej: Plus to, da nas žene to, da poslušamo homogeno plato, ki poka in je enotna, si želim narediti sedaj nekaj bolj heterogenega, bolj usmerjenega k poigravanju z različno intenziteto. Cor je bolj ali manj ves čas zelo intenzivna plošča. Če hočeš videt in razumet luč, moraš uzreti tudi temo in mogoče so lahko stvari precej intenzivnejše, če pustimo več prostora tudi senzualnosti teme in tišine. Energičnost absolutno ostaja, verjamem pa, da lahko pokažemo še veliko več.

Dotaknil bi se kratkoročnih in daljnoročnih planov. Glede na to, da vizijo za vnaprej imate in vodila ter nastavke tudi za vnaprej. Kakšne so premise, ki si jih zastavljate na kratki in na dolgi rok?

Robi: Kot je rekel Andrej, kratkoročno je to dejstvo, da delamo že nove komade za vnaprej in za vse razen za Žigo je bila to prva resna studijska plošča, na katero smo zelo ponosni. Zdi se mi, da je to kot tisto, ko probaš en bombon in ti je zelo všeč ter bi takoj še enega. Meni je bilo snemanje ter ustvarjanje nekaj fantastičnega, zato upam na skorajšnjo ponovitev tega, da bomo imeli pet ali šest skladb, da jih bomo spilili in nato odrinili v studio. Dolgoročno pa mislim, da smo sposobni postaviti bend, ki bo obstal in prenesel test časa po zgledu nam všečne Noctiferie. Rok trajanja pri bendu je relativen in vse je odvisno od tega, kako sam to dojemaš. Igor Nardin ima koncept benda Noctiferia v glavi in zato je bend postavljen tam, kjer je ter funkcionira, pri nas pa je morda sreča ta, da koncept Ambre nosimo in negujemo trije, Anže in Jani pa sta po sreči blizu temu. Tu so nastavki za to, da lahko stvari obstanejo, se razvijajo in rastejo. Verjamem, da bodo na tej poti morda tudi CD-ji, ki smrdijo, a morajo biti tudi taki trenutki na poti …
Andrej: Program je nastavljen tako, da moramo v gibanje in ustvarjanje novega naprej in EP je bil pač produkt tega, da se je nabralo toliko materiala, da smo dosegli kritično maso in je bilo potrebno stvar posneti, čeprav ne bo popolnoma taka, kot bi si želeli, zato smo to naredili. S tem je bil buffer starega počiščen in smo lahko naredili novo stvar. Meni je v izziv slišati tisto nekaj novega, ko skupaj začutimo mravljince in to, da se nekaj poraja. OK plata je nek dosežek, seveda bom na to ponosen celoživljenje, a nič ne more preseči občutka s placa, kjer nas je pet in smo deležni razodetja celote s komadi, ki so se v tistem trenutku sestavili v približek perfekcije. Meni je to tisto vodilo. Ne iščemo neke singularne katarze v prihodnosti, kjer se dosežek meri samo z izidom plošče ali nastopom na Wembley stadionu. To je le pot k razelektritvi in koraku naprej.
Glede na to, da ste imeli 90% materiala za ploščo že prej nared in Cor je odmev preteklosti, verjamem, da delate popolnoma nove materiale …
Andrej: Dva komada celo nista prišla na plato in smo ju dali v karanteno in proč, pa sta bila popolnoma posneta.

Torej se obetajo B-Side kompilacije …

Žiga: Ali pa je to zametek nove plošče.
Robi: Morda enostavno niso bili še dovolj zreli za prešanje in še morajo malce odležat …
Žiga: Tudi ko smo delali selekcijo komadov za ploščo je bilo to narejeno s pogledom na celoto in ta dva komada, ki sta izvisela, nista izvisela zato, ker ne bi bila dovolj dobra in ne bi bili zadovoljni z njima, temveč ne dodata plošči nič pomembnega in morda ni pravi čas zanju.
Andrej: Potreben bo nov drugačen kontekst in malce drugačna luč.

Ta vaša samozavest izvenserijsko mi je pri vas zelo všeč in upam, da se vas drži tudi v bodoče, predno pa sklenemo to uro druženja v celoto, bi predal poslednjo besedo in sporočilo vam. Kaj sporočate bralcem Rock Harda?

Andrej: Ker se tudi na Cor nismo ukvarjali s tem, kaj bo ljudem všečno in kaj ne, pozivamo le k temu, da glasbi prisluhnete in kdor se bo v tem našel, super. Verjamem, da ne bo to masa ljudi, če pa bo nekdo to doživel, smo mi svoj cilj in namen s ploščo dosegli. Da uživa en sam v tem butičnem jagodnem izboru, me pocuka za rokav in glasbo pohvali takrat, ko to ne pričakuješ – to je to! S tem se lahko ujamemo na neki valovni dolžini, ki ni fizična, tako se kot glasbo doživljamo na popolnoma drugih nivojih, racionalizacija ne bo potrebna.
Žiga: Upam, da bo album pokazal to, kar Ambra je, predvsem pa upam da je tu dovolj nastavkov za test prihodnosti, verjamem, da delamo vsi glasbo zaradi sebe, ker nam to veliko pomeni, če pa ta katarza doseže samo enega človeka, je misija dosežena, ne rabimo pa trume ljudi, da bi znali ceniti svoje delo.
Robi: Pa tudi če trume pridejo, ne bo nič narobe in bomo našo butično prodajalno predelali v večjo štacuno – noben problem … (smeh) Idej je dovolj, vsekakor pa vabim vse 24. maja v Orto bar, na voljo bodo CD-ji, majčke, pupike, Jani. Luštno bo!

Vse fotke : Igor Nardin
SANDI SADAR ŠOBA