HEROD – “They Were None”
(Mighty Music, 2014)
Švica ni nikoli predstavljala primarnega evropskega dominiona prvinskih kritik in ekscesivno trde glasbe, a tudi v mirnih idiličnih mestecih nevtralne države se je začelo dogajati nekaj bučnega ter vrednega poglabljanja (na, na na Sandi- Švica ima kar nekaj legendarnih prvinskih bendov (Hellhammer, Coroner, CF, Samael, Triptykon,..- red.) . Slabo desetletje po izolacijskem bivanju v zakotnem švedskem mestu Malmø se je nadarjeni djent kitarist Pierre Carroz odločil svojo vizijo teme in mastne depresivnosti iz osnutkov preliti v konkretni debitantski dokaz, da Švicarji znajo družiti sludge ter post-metalsko tematiko z matematiko drobljenega ritma ter narediti nekaj potentnega. Korak k temu je bilo druženje z istomislečimi. Leta 2011 je k projektu pristal nekdanji bobnar zasedbe Vadoz Fabien Vadoz, kot pomembni člen pa je svoje pero in grlo dodal pevec zasedbe A Fine Day To Exit David Glassey, že leto kasneje pa je trojec posnel svoje stihe pesimizma nad družbo in svetom s švicarskim produkcijskim magom Julienom Fehlmannom (krivcem za zvok zasedb Unfold ter The Ocean) ter mastering prepustil prstom Svanteja Försbacka (slednji je vdihnil končno življenje v albume zasedb Volbeat in Rammstein). Obetov odličnosti je torej dovolj.
Herod je, spomnimo, judovski Despot (rimljan z arabskimi koreninami, ki je konvertiral v judeizem-red) , ki je zato, da bi zatrl prihod mesije, Jezusa, dal pomoriti kopico nedolžnih otrok, a kolesja usode, tako vsaj pišejo knjige, ni mogel ustaviti. Smo res rešeni in odrešeni? Po pesimizmu in nihilističnim napovedim brezupne prihodnosti mislim, da ne, a o tem kdaj drugič. In kaj skupina Herod ponujajo svetu? Predvsem precej nižje uglašeni splet lomljenih ritmov ter kitarskih umazanih distorzij, ritmiko postapoklaiptične grlene lirike brezupa in obilico post-metalske ikonografije, a ne predvidevajte takoj, da je vse generično in že prežvečeno. “They Were None” je kritični balistični izstrelek prvinskega nezadovoljstva, ki ne zmore hliniti konsenza ter kompromisa, ko gre za estetiko ustvarjanja. Metrika dogodja je podaljšana. Nič se ne pospešuje in sili k razvoju preden se k temu ne pripravi sam bend, pa vendar se nič od slišanega ne vleče ter ne mori.
Uvodni “The Fall” dramaturško zakoliči polje gibanja v zloveščih kvadrantih molov in brutalnosti. Zgoščena napetost nevrotičnih vzdušij bazira na kopici dobro domišljenih kitarskih rifov in djentiranja masterminda Pierra in Bertranda Pota, prek katerih se pnejo razbrazdani Davidovi vokali in uničujoči Fabienovi bobnarski vstavki. Basa, ki ga v celoto tke Pierre skoraj da ni čutiti. Bend je organsko povezan in polovičarstva v igri napetosti ter mračnega sproščanja ni videti nikjer, pomembna pa je tudi dosledna predanost vseh členov, ki se sprehajajo med skrajnostjo besa ter popolnim suspenzom, kontrolo, ubranostjo. Umazano nadaljevanje z uzurpatorskim sludge djentom skladbe “The Glory North” se da videti, da so Neurosis in Gojira pri Herod prekleto združljivi z Meshuggah. Nizke frekvence distorzij sedmih strun izkazujejo matematične vzorce, ki pa so vseeno ostri in nabrazdani, kar bi kritični HC v svoji podstati vedno moral biti. Herod so morda lahko na prvi posluh označeni za djent, a etikete niso nikoli služile ničemur razen omejevanju in krnenju primarnega kreativnega plamena benda, organskemu nukleusu evolucije. Vseeno so recepture všečnega dobro čutene in videne. Herod niso odkrivali mlačne vode, temveč so se po navzemanju vplivov ter naredili nekaj svojega, lastnega. Inner Peace z iskanjem notranjega zenovskega miru v iztisku notranje napetosti na način bolj umazanih sinergij prej navedenega z Animals As Leaders, suh derivat pa vsej destiliranosti in pridihu generike prekleto dobro drobi in polzi dalje. “Northern Lights” zveni kot odmik v sfero popolne sludge atmosferičnosti dveh akordov. Tudi na dveh masivnih akordih se da graditi zgodbo in občutje stopnjevanja, a brez nadarjenih arhitektov zvoka bi vse zvenelo verjetno precej bolj obskurno in brezvezno. Glavno gonilo dogodja so umazane kitare in izvrstni bobni. Sad Hill Part 1 je najkrajši zvočni medmet plošče, ki z minimalizmom zvoka ter aritmičnimi erupcijami veže prvi del plošče z jedrom, nukleusom plošče. Prvo mašilo je za nami. Eksplozivno nelagodje skladbe Albert Fish vas bo z naporom zastajanja in ustavljanja tektonike napredovanja pahnilo v stanje popolne melanholije, živčnosti, po katerem boste katarzično prikimali golemu sporočilu skladbe We Are The Failure. Podobno kot pri Blindead se tudi Herod prepuščajo na trenutke ne samo vokalnim ekstremom grlenosti, temveč se v celoti lahko najde tudi nekaj čistega vokaliziranja. Pošastno intenzivna repeticija dveh akordov gradi novodobno metalizirano psihedelično občutje, po katerim se s psihozo izdaja sam Pekel s skladbo Betraying Satan. Lomljeni ritmi, brazdani rifi in neutolažljivi krik odmika od samega gospodarja teme, nato pa suspenz popolne pomiritve, sanjavost melanholije, iz katere se da čutiti kreativno lepoto pod površjem tlečega. Ponovljivost nadaljevanja pretrga ruski recital uvoda No Forgiveness For Vultures. Ni usmiljenja do sveta in plenilcev luči. Herod so temi bližje kot optimizmu luči in tu je podstat post-metalskosti. Vnovični povratek na statiko šuma s skladbo Sad Hill Part 2 bi bilo morda možno preskočiti, saj je to eno izmed nepotrebnih mašil plošče, s katerim se celota tudi konča in na samem koncu vodeni, razkraja in pušča malce trpkega priokusa nedorečenosti v ustih. Škoda …
Nihilizem vsebine in preobilje forme dajejo čutnemu spustu po toboganu melanholije, besa in nelagodja mešan pridih. Herod so, to jim ne morete oporekati, nadarjen, potenten bend, ki pa je na trenutke želel storiti več, kot ta hip dejansko zmore. Želeli so ponuditi popolno briljanco in biti večji od izvirnikov. Želeli so zveneti bolj izvirni od izvirnikov, a se, žal, pod celoto preveč čuti vplive, ki so kovali in oblikovali drugo polovico devetdesetih ter nas preobilno sitili z novim milenijem. Etiketirani ali ne, Herod so kompozicijski megalomani, ki znajo ohraniti poslušalca v stanju pripravljenosti, a jim na trenutke zmanjka zagona, vsebine, nakar minutažo polnijo z nepotrebnimi larpurlatističnimi vstavki. Upajmo, da se slednjih bend do naslednjič otrese in nasuje v poslušalske čaše več čistega vina. Vsemu navkljub je “They Were None” hvalevreden in kakovosten izdelek, ki obeta veliko tudi v prihodnje, kakšen pa bo naslednji korak, pa bo potrebno počakati, da to nakažejo možje iz zasedbe sami. Sklepam, da ima glasbeni četverec zloveščega imena še veliko za povedati …
SANDI SADAR ŠOBA
Fotke: Chiara Mazzocchi
OCENA: 7 / 10
