HELL: »Ne počivamo na lovorikah stare slave«
Nič ni nemogoče, če ima človek sanje in si dovoli realno poseči po sanjah, a le redki so takšni, ki so mladostne nerealne sanje opustili, trdno stopili na tla življenja, čez čas pa le podlegli svoji prvotni strasti in ljubezni do glasbe ter čez čas, po skoraj desetletju in pol, iz prve ideje ustvarili nekaj boljšega, trdnejšega in obsojenega na še kaj več kot le preživetje in anemično životarjenje. HELL so zasedba, ki je vstala iz pepela leta 1987 razpuščene zasedbe pred štirimi leti. V zasedbi je za kitaro prijel produkcijski mag Andy Sneap, nakar je za mikrofon poprijel David Bower ter se pridružil izvirnim članom: kitaristu in klaviaturistu Kevu Bowerju, basistu Tonyju Speakmanu in bobnarju Timu Bowlerju. Britanski kvintet je napovedal izid naslednika zelo pohvaljenega prvenca “Human Remains” iz leta 2011, skupina pa je v tem času neusmiljeno koncertirala po Evropi in svetu. Na koncertnem nizu so se vpisali festivali Tuska, Rock Hard, Bang Your Head, Metalfest, PPM, Alcatraz, Rockstad Falun, Sweden Rock, Summer Breeze, Metalcamp, Masters Of Rock, Download. Legendarni Bloodstock Open Air, HELL pa so si kljub pičlemu medijskemu poročanju izgradili ime enega najboljših koncertnih bendov ter pridobili množično zaledje zvestega poslušalstva, kljub vsemu pa so ostali dostopni,človeški in odprti za iskreno debato s tistimi, ki si zanje z veseljem vzamemo čas. Zadnji intervju, ki sem ga imel s skupino se je zgodil v Berlinu pred tremi leti (Hell 2012 na tem linku), takrat sem podgovor pričel z Andijem, kasneje se je pogovoru priključila kar cela skupina. Tokrat sem se preko telefona pogovarjal z ustanoviteljem skupine, Kevom Bowerjem o tem kaj se je dogajalo z skupino zadnja leta in kako sedaj po teh letih gledajo na zadnji album “Curse& Chapter (2013, Nuclear Blast).
Torej Kev, pozdravljen, prosim povej nam, kaj se je zgodilo po izdaji tega albuma in kako ti po tem času gledas na ta album?
Kev Bower– sem zelo zadovoljen. Recenzije albuma so bile dobre in tudi feni so album zelo dobro sprejeli. Naprej smo uporabili ves preostal star material, 3-4 komade, ki smo jih na novo posneli in zvočno prilagodili današnjemu času in kar je najbolj pomembno, da smo skupaj kot skupina ustvarili nove komade. Tako smo tudi pridobili potrebno samozavest, neko sigurnost in vero v prihodnost, da lahko kot bend delujemo naprej. Ta korak smo morali narediti, tako da smo sedaj zmožni ustvariti cel nov album z lastnimi skladbami, kar v tem trenutku tudi počnemo. Začeli smo snemati nove skladbe.
Torej sedaj ste porabili vse “staro” in sedaj je fokus benda na novem tisočletju?
Nikoli si nismo želili postati skupina, ki preigrava staro in stavi na staro slavo. Želeli smo ven iz te omejitve, ustvariti bend, ki bo rastel in šel svojo novo, svežo pot.
Pisanje komadov se je izboljšalo, napredovali smo na odru, videlo nas je veliko ljudi in tam so lahko videli naš napredek. Trenutno imamo na socialnem omrežju denimo preko 50.000 sledilcev in kar je za nas neverjetno je to, da največ naših fenov prihaja iz starostne skupine ljudi starih med 25 in 30 leti. Torej smo zgradili nekakšnen most, ki zadovoljuje stare in nove fene. Novinarji pogosto pravijo, “da zapolnujem vrzel klasičnega metala”. Hell je skupina, ki jo je težko opredalčkati. Recimo leta 2013 smo bili na turneji AMON AMARTH in CARCASS – verjetno jih poznaš, saj sta obe skupini globoko zasidrani v death metalu – in reakcije ljudi okoli nas: “da to ni za nas, ti bendi so preveč heavy za nas”, in podobno. Ampak, mi smo si rekli, NE, gremo in reakcije občinstva na to odločitev so bile neverjetne. Kasneje smo šli na tour s SAXON, ki so imeli zopet čisto drugo občinstvo, tudi precej starejše in tudi tam so nas lepo sprejeli. Sledila je turneja z ARCH ENEMY in KREATOR ponovno a čisto drugim občinstvom in tudi tam so nas neverjetno toplo sprejeli. Vsebujemo vse potrebne “heavy metal esence”, s katerimi smo privlačni za širši krog metalskega občinstva.
Ali nam lahko že sedaj poveš kaj več o snemanju novega albuma:
Seveda. HELL je skupina, ki noče ostati na mestu. Kot glasbeni navdušenec in ti kot glasbeni novinar si verjetno tudi opazil, da je zunaj veliko bendov,ki vedno znova izdajajo isti album le z drugim naslovom, mi tega nočemo in seveda nam je pomembno , da obdrzimo “hišne temelje” HELL, ampak hočemo se tudi premakniti naprej, preiskusiti nove zamisli, potipati druga področja. Če poslušate zadnji album (in za trenutek odmislite vokale) potem slišite, da se pod površjem dogaja kar precej stvari, precejšen mix različnih glasbenih stilov, in če nato dodamo še Davidov vokal, se enostavno vse zlepi skupaj in tako nastane HELL.
Ali ste si postavili kak rok za izdajo novega albuma?
Prednost, ki jo imamo: mi imamo takšno pogodbo, ki nas ne zavezuje k ničemur in nimamo rokov. Mi imamo le licenčno pogodbo z NBR, kar pomeni da imamo kontrolo nad našo glasbo, avtorskimi pravicami in podobnim. NBR ima v rokah le distribucijo, promocijo, seveda smo del Nuclear Blast družine, ampak kaj in kako je se vedno v naš ih rokah. Sami smo si postavili deadline, ampak vsi v bendu vemo da ne bomo založbi predali novega albuma le zato, da zadovoljimo nekim rokom, če sami ne bomo prepričani v material. Edino merilo za nas je kvaliteta. Verjetno bo album zunaj nekje drugo leto – potem je pa še odvisno od razporeda tiskarne za hišo NBR, ker tudi ti morajo te termine rezervirati 3-6 mesece poprej.
Kar mene navdušuje pri HELL, da se greste “oldschool” pristopa- pridobivanja fenov- vsak večer uzivo od vasi do vasi, tako kot so to na začetku svojih karier počeli Iron Maiden, Metallica in AC/DC; in kot si nam že sam rekel, ni vas strah drugih žanrov, vsakimu občinstvu želite predstaviti HELL.
Da, seveda to je edini način, kot se verjetno zavedaš , ker si tudi ze dolgo zraven, da so določene skupine, ki dobivajo ogromno medijske podpore, krasijo ovitke metalski magazinov, »naslednja velika stvar«. In to vidim znova in znova, saj so čez leto dni ti bendi totalno pozabljeni.
Skupine, ki so nenehnoma na turu, gredo v nove države in leta gradijo following na ta način – takšno bazo potem težko zgubiš – prav nasprotno: se dogaja da so ti fani z vsakim letom bolj lojalni in to menim da je edina prava pot za METAL band da se etablira.
Mi nimamo nobene medijske podpore, recimo iz Anglije, od koder prihajamo, in imamo kar precej fenov. Ne vem, če smo sploh bili zadnja tri leta omenjeni v Metal Hammerju, kar je tudi OK za nas. Uživamo v dejstvu, da delujemo pod radarjem. Ti bendi, ki so napihnjeni, ne morejo nafilat dvorane, potem pa pridemo mi v isto mesto in razprodamo dvorano, kar meni znova dokazjue, da je ta old school pristop najboljši in vsekakor deluje za nas.
Kako si organizirate čas med turnejami? Danes je že tako težko živeti, mora biti pa še dodatno težje uskladiti termine in doma zasebno življenje in plačevati račune.
Imamo srečo. Prvo, Pascal, se moraš zavedati, da smo skupino pokopali leta 1987 in potem smo se vsi morali posvetiti družinam, porokam, službam, otrokom in z vsem kar je s tem povezano. Sanje o zvezdništvu ali da bomo del rock’n’roll cirkusa smo že zdavnaj odpisali. Nato pa se je zgodilo in nihče tega, kar se danes dogaja, ni več pričakoval. Ena turneja ponavadi traja 30-40 koncertov kar je res naporno delo, ampak za nas je blagoslov in razveseljuje. Vsak koncert, vsak nastop kot podpora velikemu bendu je za nas čudez. Najbolje bi situacijo lahko opisal, da smo res ostali prizemljeni, ker se vidimo le kot navadne dedce, ki so samo srečni da so lahko del tega. Nikoli ne boš koga od nas slišal praviti, kako težko je to življenje.
Seveda moram pohvalit kako izredno dobro delo opravljaš z izdelovanjem vseh teh odrskih okraskov in dodatkov.
Vse kar vidiš na odru smo naredili sami. Za nami ni velike produkcijske hiše. Imam srečo, da sem po poklicu tesar in skoraj vse kar vidiš na odru sem izdelal sam – tako postavitev odra kot rekvizite. Smo čisto home made bend (smeh), zato tudi mislim da nas imajo ljudje še raje in nas še toliko bolj spoštujejo.
Ali je težko priti domov in se potem na novo nastaviti na »domače nastavitve«?
Vsi v bendu nekako delamo sami zase – smo samozaposleni- moramo le uskladiti termine. Andy, kot veš, je producent, pevec David dela v gledalisču. Ko nima dela v gledališču, dela kot neke vrste nadomestni učitelj. Basist je v kovinarski stroki. Nihče nima šefa, ki mu ne bi dovolil da gremo za 6 tednov na pot.
Za konec: slediš novi glasbi ali si bolj tip človeka, ki posluša glasbo svoje mladosti in v preteklosti isčeš nove skupine/albume?
Moj glasbeni okus je zelo širok. Ne poslušam zgolj metala. Seveda imam rad old school skupine: Judase, Scorpionse in potem klasične bende osemdesetih, ampak ves čas poslušam tudi nove plate – denimo Kataklysm, Arch Enemy in Kreator. Moderni metal, ta nova glasba me nagovarja drugače kot me je nagovarjala glasba v osemdesetih. Kar me malce moti pri muski dandanes: so zanimive skupine, ki počnejo res nekaj novega recimo KILLSWITCH ENGAGE, ko so se prvič pojavili na sceni. Kar pa je potem žalostno: v naslednjem letu imaš na milijone drugih bendov, ki izgledajo in zvenijo podobno kot oni. Ko izbiram gllasbo zase, gledam na to, da najdem nekaj kar je drugačno, izvirno in ne gre le za band ali žanr, ampak tudi za igranje. Tehnični standard igranja je toliko višji kot je bil v osemedestih, le duša je povsem izginila in tako imam težavo poslušat kakšno novo skupino in pri 99% teh bendih že po dveh minutah pomislim – ta kitarist je pa poslušal Jeff Loomisa, ta bobnar posnema Nicolasa Barkerja … In, seveda. veliko poslušam KING DIAMONDA!
Vam je uspelo že skupaj nastopiti?
To bi bilo noro! Sanje bi postale resničnost! Ne, žal nam še ni ratalo skupaj nastopiti. Najbližje smo temu “dogodku” bili na festivalu Bloodstook, kjer je King Diamond bil tudi med nastopajočimi, ampak skupaj na turu ali kakem špilu kot Support pa še ne.
King Diamond ali Mercyful fate?
V bistvu mi je oboje isto. Pogosto so novinarji govorili, da so HELL angleški MERCIFUL FATE, ampak ti dve skupini sta se razvijali paralelno! Mercyfulov nisem slišal pred začetkom devedesetih in takrat smo HELL bili že zgodovina. Verjetno poslušam več King Diamonda kot pa Mercyful Fate ampak to je gotovo le stvar mojega okusa. Všeč mi je cel koncept, najboljši album pa je po mojem mnenju – THEM- komadi so enostavni. Vendar so komadi na njegovih albumih vedno visoke kvaltite in je zelo težko izbirati favorita- plato “Them” pač poslušam najpogosteje
Ali so se na začetku vaše kariere križale poti z zasedbo VENOM?
Ne, niso. Vedeli smo za njih, tudi poslušali smo njihovo glasbo, ampak nikoli ni prišlo do skupnih nastopov. Prvič smo nastopili z Venom pred dvema letoma na majhnem festivalu na Finskem. Oni so bili headlinerji in mi njihovi gosti. Po koncertu smo se dobili in se spoprijatelili. Upam, da se bo v prihodnosti zgodil še kak skupen koncert.
za konec kratek komentar- kdo je boljši Iron Maiden pevec: Di Anno ali Bruce Dickinson?
Oba sta dobra, tudi ker jih ne moreš primerjati med sabo. Bruce Dickinson je popeljal Iron Maiden na čisto drug nivo, kar pa seveda ne pomemi, da albumi s Paulom niso nekaj posebnega. Di Anno je veliko trši, bolj pankerski, ampak ko je v bend vstopil Dickinson s svojim razponom, je šlo za device le še navzgor. Naenkrat je bilo vse možno.
Kev, hvala za pogovor
Sandi Sadar Soba/pr
