GONOREAS – Destructive Ways
(Sonic Revolution, 2015)
Ni vsaka gonoreja poslušljiva in gledljiva, ko pa se z imenom Gonoreas v vaše slušne vode servira švicarski power metal z dvema decenijama tradicije je jasno, da lahko po petih celovečernih polnokrvnih studijskih albumih govorimo o zgodbi, ki je več kot le en trenutek slabosti (ali navdiha). Iskreno rečeno čudi, da se po 22-letni epopeji po metalskem podzemlju ni glas o zasedbi prenesel kam dlje kot do dominijona nemško govoreče publike oziroma do skritih kotičkov specializirane poslušalnice kakšnega res zapriseženega power metalskega hardkorovca. Po številnih obratih petega ploščka Destructive Ways to niti ne čudi več, saj so Gonoreas v svoj itinerarij zvoka vključili vse standarde tako power metalske epike kot NWOBHM igrivosti, bolj kot barve otoške metalurgije osemdesetih pa se na heavy metalski pridih bolj sodobne soldateske s thrashem umazanega preigravanja po vratih kitar. Pravzaprav je kitara Damira Eškića nedvomno en močnejših adutov tega razgibanega metalskega briljanta, poleg jugoslovanskega korenja pa veje v zasedbi še naturalizirana italijanska krvna linija basista Pata Rafaniella in visokoležečega vokalista Leandra Pacheca, germansko rutinirano natančnost pa brani le Stefan Hösli za bobni.
Plošča ne odseva nacionalnosti porekla, saj poleg britanskih Judas Priest v plasteh čutite tako Vicious Rumors in pridih Bay Area thrasha, a z več glamurja, blišča, svetlih kontur, med katerimi pa izstopa bore malo. Rustikalni, starikavi hard’n’heavy ne presega margin že slišanega, v svojem obrtništvu pa vseeno nudi dovolj okusnih zalogajev, ki se v tričetrt ure trajajočem šnelkurzu predvidljive teatralike in pripovedništva zelo hitro najde v polju limite. Ta je obeležena s talentom in domiselnostjo virtuoza na šestih strunah, ostalo pa pade v predalček stereotipnega zelo hitro in, vsaj moj par ušes pušča dokaj nedotaknjen, srce pa ohlajeno na sobno temperturo. Power speed metal ima torej zelo kratek domet, ki ga prekašajo številni briljanti, še posebno tisti iz zakladnice Dia. Vseeno si Gonoreas zaslužijo pohvalo za doslednost in vsaj malce bolj dovršeno večplastnost naracije, glasbenega ambientalija, ki nudi obilo nadstandardnih kitarskih prijemov in dinamike, malo pa zmanjka zaleta pri dokaj povprečnem liricizmu. Nivo izvedbe je vseeno korekten in namenjen potešitve sle vseh tistih, ki prisegajo sveto na preverjene recepture starih mojstrov metalurške kuhe. Malce premalo je temačnosti in surovosti, da bi bendu nemudoma pripisoval potencial globalne presenetljivosti. Dobre glasbe v celoti vseeno ne manjka, da se razumemo, a kaj, ko na koncu ostane najbolj v spominu skladba, ki s špansko kitaro in asociativnostjo na Fade To Black (vendar z odločnostjo Paca de Lucie in Ala di Meole ter Johna McLaughlina) ostane v spominu najbolj inštrumentalni sklep plošče The Offering, ki je preprosto krasen. Ostalo malce greni kopica priestovskega poseganja po vrtoglavih vokalnih višinah, ki znajo puriste stare šole morda nasititi in zadovoljiti. Lahko se motim, a vsaka ušesa imajo svojega malarja. Moj malar je v celoti slišal in začutil naslednje: kdor hrepeni po novotarijah in (r)evoluciji bo ostal nad spletom udarnosti teatraličnega junaškega power metala ter thrasherskimi izpadi kreative po večini neprizadet.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 5 / 10
