GODWORST – Say Farewell To The Flesh
Prava forma umetnosti je tista, ki premakne konzumenta iz stanja mirovanja v bodisi smer čislanja ali popolne kritike, ne dopušča indiferentnosti. Z mislijo na to je v dobi, ko večina svetovne glasbene produkcije instantno hlepi po obrtniških bližnjicah, moč hitro presoditi, da je veliko artizma larpurlatističnega, veliko »umetnosti« lažne in da se lahko pod imenom artistične provokacije da tudi kup gnoja prodajati kot čisto zlato. Na to, kakopak, ni imuna niti alternativna glasbena srenja. Izvirnih je bore malo, prodornih in vrednih pomnenja le peščica, veliko pa je cenenega šokiranja, ki ima kratek rok trajanja. Vsem tem postavkam nekako uidejo trdovratni nekonformisti iz Amsterdama, skupina Godworst, ki povsem po naključju pristanejo v prejeti elektronski pošti kot še eden izmed mnogih bendov željnih samopromocije, le da sem tokrat segel v malho ponujenega ter se predal toku misli, ki jih sedaj tako rad delim z vami.
V svetu po letu 1993 se je spremenilo marsikaj. Predvsem je iz glasbenih predvajalnikov slišati precej manj soničnih eksperimentov z jajci in je precej manj imen, kot so Primus, NoMeansNo, Barkmarket, pogojno tudi bolj potentni Mr. Bungle in še kaj iz nevsakdanjega spektra več kot užitne glasbene eksotike. Vsak bend je imel tedaj nekaj svojega, razpoznavnega in s to lastno hrbtenico so se spravili v boj za lastno slavo na res avantgardni način. Del manj znane konjenice na nizozemski strani meje so bili tudi Godworst. Cinizem, estetsko šokiranje in premlevanje o preseganju spolne identitete na eni strani, na drugi strani pa sonični minimalizem rifa, preprostega prvinskega ritma ter shematska raznolikost garažnega jazziranja ter rekonceptualizacije izročila Zappe ter sodobnikov z jajci so izklesali Godworst v nekaj posebnega. Po prvem posluhu tretjega kratkometražnega ploščka Say Farewell To The Flesh se tako jasno razkrije, da so Godworst vse prej kot glasba za sleherni glasbeni predvajalnik. Asociacija na Primus in NoMeansNo se prikradejo samodejno, brez siljenja in to je od začetka do konca limita sprejemanja ter obdelave same glasbene materije. Spevni melodični nosljavi vokali ter izrazitejši zven bobnov, basa ter tokrat malo bolj definirane distorzirane surove kitare potegnejo paralelo z zlato dobo garažne avantgarde. Šest dejanj stavi na vse ali nić, Godworst pa nočejo s šminko prikrivati primanjkljaja, napak, hib in šibkosti.
To je maksima od naslovne skladbe albuma na samem disonantnem uvodu plošče. Obotavljajoče desettonsko obotavljanje, postajanje, forma, na katero bi bil Les Claypool zelo ponosen, se s predinovskimi vokali staplja v konglomerat težko prebavljivega šundra. Po prvem skoku se vse nadaljuje z jazzovskim trepljajem nič manj nežne skladbe I Am You. Mr. Right je srečal Mr. Wronga očitno več kot enkrat, nizozemska variacija na temo NoMeansNo pa se izkaže za formalno korektno ter formalno dobro obrtniško zabeljeno. Sludgersko nacefrani Halloween pade v celoto kot dobrota iz iste sonične police. Suhi zvok produkcije zliva v ušesa enako postavljeni bas, bobne ter kitare, le da se Mark, ki je postal manifestno Marlena, she-man, tokrat ubrano podkrepi s spremljevalnimi vokali benda. Po mojem mnenju najboljši komad albuma se nadaljuje s senzualijo 3€Os, ki tako lepo spomni na Demolition Group, brežiške veterane slovenskega rockerskega podzemlja. Twist čistega kitarskega ubiranja in kokofonija brutaliziranih zvočnih medmetov ne preraste že prej slišanega nivoja tonalnega minimuma. Tudi cirkuški dadaizem skladbe The Hide s povratkom v protokambrijski Primus univerzum ter finalni udarec z nabrazdano pločevino skladbe Automobile ne prinesejo katarze ali nadgradnje, dviga na višji plato, zato je vnovično konzumiranje ter razbiranje morda prikritih plasti ter globljih pomenov sicer priporočeno, a namenjeno res peščici najvztrajneših.
Godworst s svojim mini albumom Say Farewell To The Flesh ne povzročajo kocinjenja, ki sem ga bil deležen pri konzumiranju prvinskih grehov v začetku devetdesetih. Album zveni tako, kotbi od alternativnega benda pričakoval da mora zveneti v času zgodnjih devetdesetih, v novem mileniju pa tovrstni sonični minimalizem ne more biti recept za uspeh. Vprašanji, ali so Godworst pripravljeni na svet ter ali je svet pripravljen na Godworst sta obrobnega pomena. Bend ima očitno željo rušiti tabuje in kršiti pravila, normative, zakar jim velja dati priznanje za pogum, je pa v celoti veliko preveč nedorečenosti, igre na prvo, ne najbolj domišljeno žogo. Brez odrske živahnosti ter teatra, žal, bend ne more pričakovati vpisa v elito najprodornejših. Odpoved mesu, spolni penisni postavki z mesoreznico ter sedaj poduhovljeni traktat disfunkcionalnosti telesa so površni dejavniki, ki terjajo več esence ter več lastnih jajc zavoljo tega, da ne bi Godworst zapadali postavkam cenenega larpurlartizma, trash artizma, cenenega performansa ter brezidejnemu ponavljanju že videnega in že užitega. Drugače je vse samo igra zaradi igre same, s tem pa so Godworst samo še eno ime v brezmejnem oceanu sivine, kjer so vsi drugačni in spet vsi tako predvidljivo enaki …
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 5 / 10
