DOMINANZ – Noxious
(Fastball Records, 2014)
DINAMIT
Kakovost ekstremnega metala s severa Evrope je bila vedno razred zase v primerjavi s tolmačenji ekstremov ter meja dovoljenega v drugih sferah Evrope, Norveška pa je bila s svojo definicijo ateističnega skrajnega metala vedno dodatek v tistem bolj rdečem (no, recimo bolj temnem) delu decibelnega dogodja. Artizem, avantgardnost, provokativnost in dovršeni muzicizem so tudi idiomi, ki opisujejo zasedbo Dominanz, ki je letos pod okriljem založbe Fastball izdala leta 2014 ustvarjeni plošček Noxcious, zavoljo subverzivnosti imena pa se, priznam, kakovosti ponujenega ni dalo poprej niti apriorno ocenjevati, saj so bili Dominanz vsaj mojemu paru ušes popolna neznanka. In ta je postajala iz posluha v posluh bolj razčiščena.
Kakovost smernic ni vprašljiva. Ostrina in Dimmu Borgirovski Naglfar ali Immortal pridih so prva asociacija, s katero se konceptualno umešča Dominanz v spekter asociacij, ne morem pa preslišati tisti vedno prisotni industrijski pridih, s katerim se mogočnost sicer precej sterilne in forsirane produkcije uspe tudi outsiderskega poslušalca, ki black metala ne mara, dotakniti s podtoni kakovostnosti, ostrine, jasnosti ter precej všečnimi kompozicijami. Ekstremno težki in dobro metalizirani kitarski rifi, mogočno ritmiziranje ter prvovrstni vokali dajejo izvirnemu trojcu Roya Mathisena na vokalu, basu, kitarah in sintih z Jørnom Tunsbergom na prvinski solo in ritem kitari ter Frodejem Gaustadom za bobni jekleni skelet, dodatki Larsa Skulstada na gostujočih klaviaturah (fant ga brije drugače v zasedbi Helheim), s tem, da vokalne pike na i dodajo Immortalovec Abbat, Saghovec Olav Iversen in Doro Korsvold iz zasedbe Fairy pa klešejo Noxious v strupeno mešanico zasvojljive forme in vsebine.
Uvod z Embraced By Malice s suspenzom uvodne atmosferične vokalizacije vpihuje prvi odmerek mastne teme v ušesne vrzeli nič hudega poslušalca. Neusmiljeni masiv destruktivne apokaliptične sle po koncu človeštva spomni v marsičem na nam domorodno Noctiferio, le da je industrializirane štance v začetku manj. Sugestivni uvod temačnega likantropizma se razvije nadalje v maniri kakovostnega simfoničnega black metala, bolj industrialno udarno noto pa v temačne plamene priliva hitrejši komad Discipline. Shizofrenija industriala ter black metalske materije v samem jedru je vsemu navkljub bolj spevna in death metalsko glajena, izvrstna dikcija brutalnosti pa se z lepimi večglasji razveje v bolj spevno entiteto glasbene ekstremnosti. Strupeno našpičene kitare, vedno hrumeča ritem sekcija ter ravnovesje zvoka, ki pije vodo, vse daje ploščku iz takta v takt več opornih točk za izrekanje kakovosti konstrukta. Ta je pretenciozen in preseneča s sicer standardnimi vstavki. Dream Of Fire, denimo pospeši kitare, dodaja kakovostni pridih suspenza z akustiko, kulise iz Pekla vpijoče grenkobe pa začuda ne presedejo, kot bi mi v zadnjih nekaj ploščah uspeli presesti Dimmuji. Manj šminke in več muzikaličnosti v primeru Dominanz se s skladbo Salvation približa tätgränovskim formulam s Pain ali Hypocrisy, le da Peter ne bi dodajal simfoničnih dodatkov in bi bilo v zgodbi več vesoljskosti. Po slednji, vsaj v fizikalnem smislu, s skladbo Devoured By Black Hole prispevajo tudi Dominanz. Solidna stereotipna simfonika se z akustičnim uvodom Divine Ignorance prelevi v bolj upočasnjeno grmenje kitar, atmosferičnih zlorab klaviatur ter na že čuteni masivni domet benda. Nič posebnega, a tako prekleto efektivno in zasvojljivo, da se prepustimo zlahka tudi bolj industrializiranemu korakanju Servile Lackeys, kalejdoskopskemu umirjanju z dobro brušenim akustično – brutalnim Satyriconovsko preprostim You Shall Sire, pompozni splet komadov, ki želijo dominirati in podrejati poslušalstvo pa se sklene z naslovnim epom Noxious.
Ocenjevanje slišanega sugestivno priklicuje besede hvale. Vse pije vodo in v celoti ni grama odvečnosti, abotnosti ter razlogov, da bi ploščo ne vzljubili na prvi posluh. Kemija zasedbe je močna in eruptivna, je pa res, da ta industrialno umazani black metal ne zveni kot nekaj, česar doslej še niste slišali. Revolucionarnega v srži ni, je pa predelava primarnih vplivov klesana tako, da lahko izdelku priznamo obrtniško briljanco ter potenco. Osrečujoče dejstvo za tiste poslušalce, ki prisegajo samo na ekstremni metal. Ideje so lepo polirane, krom lepo temnjen, produkcija privlačna in ušesom prijazna. Prav zato, ker ne zmorem prebavljati abotno black metal produkcijo o dometu Norveške ter korakiu naprej tokrat težko sodim, je pa plošča vredna več kot enega obrata, enega posluha, saj je metalurška kakovost zaznavna na večih ravnneh. Možem iz zasedbe tokrat kapo dol! Svoje cehovske dolžnosti ste opravili z odliko in žanru niste povzročali nikakršne krivice. Noxious je plošček, ki si zato zasluži dobro oceno in več pozornosti s strani tistih, ki tovrstno sceno podpirajo ter znajo uspešneje promovirati!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 8 / 10
