DEFY THE OCEAN – Elderflower (samozaložba, 2016)
Ali se da post rock progresivo ustvarjati v dvoje? Po mnenju londonskega dvojca Chris Theo ter Marcos Economides, ki družno tketa svoje glasbene teksture že zadnji dve deceniji, pod imenom Defy The Ocean pa zadnjih devet let, absolutno! Po prvencu ter dveh EP-jih se progresivca letos naznanjata z novim polurnim ekskurzom v neznano, povod za nastanek plošče Elderflower pa je bila slika z besedami izrisane lobanje, ki jo je »zakrivila« avstralska umetnica Erin Smith. Preplet varljivosti vizualnega in večplastnosti pomenov odseva večplastnost življenja tudi v soničnih teksturah pretencioznega dua, ki si za zgled jemlje očitno debele odmerke Maynarda Jamesa Keenana ter Stevena Wilsona, a z dodatki kataklizmičnih ambientalij dekonstruktivističnega post rocka in intelektualiziranju zapisane progresive.
Rezultat je sedmerec skladb, ki nadgrajuje optiko prvenca Myoptiv, v debelih teksturah pa si roko podajata melanholični odmev Porcupine Treejev ter Perfect Circle, občasno Tool (a z manj kompleksnosti ritma), na trenutke pa v celoti zaslutite tudi Muse ter nekaj povsem samoniklega. Defy The Ocean svoje epsko iskanje prave paradigme lepote in smisla razpirata postopno. Najprej z atmosferičnim stopnjevanjem skladbe Rest. Dramatični odsev pastelov nasnetih vokalov (prekleto maynardovskih), eteričnih kitar ter hipnotično lomljenih bobnov. Sledi odmik od toolizmov s skladbo Veil. Melanholični patos distanciranja, zamaknjenosti, psihedeličnega transa in recimo temu misticizma servira alternativo s priokusom zrelosti, odraslosti. Sanjava transcendenca resonira dobro odmerjeni minimalizem temnih rifov, kompleksne teksture pa se gradijo postopno in počasi. Efektivna igra stereotipov post rockerske progresije se sestavlja v kompozicijsko sestavljanko eteričnih elementalov, ki valovijo počasi, kot gladina oceana živega srebra. Naslovna disonanca skladbe Elderflower dodaja v doslej harmonično celoto ščepec grenkobe, prikritega in zatrtega besa, ki pa ne preraste in ne ubeži gravitaciji kontemplacije in se ne razvije v nič bolj konkretnega ter bolj izrazno oprijemljivega. Sicer lepo preigravanje s formo se nadaljuje tudi v drugi polovici. Brine z zloveščim klavirskim dodatkom podkrepljuje zloveščo izgubo prave trdne poti. Defy The Ocean melanholično tipata svojo pot med meglicami eksistencialnih prividov da bi otipala čisto esenco Lepote nenasilno, neposesivno. Vessel akustično izmikajoče polzi v molovsko atmosfero Vex Redov ali Wilsonovih samorazodevajočih se momentov eklektičnega dušnega bluesa, proga, strupenega antipoda luči ter optimizmu. Poisoned prečeše klavirske tipke v resonantnih nižjih legah, Defy The Ocean pa svoj splet impresij, temačnega, na trenutke obsesivno pesimističnega melosa skleneta z izrazitejšim izletom v distorziran svet kontur z odločnejšo, bolj resonantno in krasno sklenjeno skladbo Bones.
Plošča Elderflower funkcionira v svoji senzualni zenovski zamaknjenosti sklenjeno in celovito. Ne gre za skupek singlov, temvel za polurno meditacijo, kolektivno igro s čuti, ki so strogo nadzirani in krmiljeni z racionalnim delom ustvarjalnega uma. Temačnosti in melanholiji v tendenci preseči površnost forme sicer uspeva nizati progresivne medmete, a v celoti manjka malce več trdnega veziva, malce več tiste organske malte, zaradi katere se dolgometražne igre pri Porcupine Tree ali Opethih izpeljejo kot dejanje magnetično privlačnih erupcij briljance, pri Defy The Ocean pa je zaradi kreativne igre le dveh polov v zasedbi kmalu dosežen maksimum, ki bi bil lahko zastavljen precej višje. Sofisticiranost in dodelani detalji so sicer precej evidentni, a manjka iskrica strasti, življenjskosti ter izvirnih dušnih postulatov, zaradi katerih si lahko zahtevne kompozicije, glasbene konstrukte lažje zapomnimo. Elderflower je tako lep izdelek, ki pa zaradi svoje izmakljive neotipljivosti kar prehitro spolzi iz dolgoročnega spomina.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 7 / 10
